V četrtek, 26. novembra 2015, smo se Barjani podali na Jošt nad Kranjem, ki je visok 847m in je priljubljena izletniška točka.
Sv. Jošt, po katerem je dobila ime cerkev na vrhu Jošta, je bil zavetnik romarjev, zato je ta vrh privabljal romarje od blizu in daleč.
Vreme ni bilo obetavno, sončni žarki se niso prikazali. Kljub temu smo bili očarani nad zimsko pokrajino, meglicami in snežinkami, ki so naletavale.
Do izhodiščne točke – Zabukovje, vasi pod Joštom, nas je avtobus pripeljal po stari cesti za Kranj. Po obvezni jutranji kavici smo krenili proti Joštu.
Nekaj časa smo hodili po asfaltni cesti, nato smo krenili proti gozdni poti, po kateri smo se začeli vzpenjati. Spremljale so nas mogočne smreke, okrašene s snegom.
Na poti smo prišli do lepe kapelice pri sv. Studencu, ki je bila zgrajena v času romanja na sv. Jošt. Tako kot romarji, ki so se tu odžejali, smo mi popili čaj in nadaljevali pot. Še eno kapelico smo opazili, kapelica pri Puščavi, vanjo so romarji polagali lesene križce, ki so jih naredili med potjo. Nasproti te kapelice je obnovljen dom Puščava z zanimivimi freskami na njej.
Zimska pravljica nas je očarala na vrhu Jošta, kjer se je v megli bohotila cerkev sv. Jošta, zgrajena v gotskem stilu.
Vstopili smo v Smučarski dom na Joštu. Znotraj nas je objela toplina in prijaznost lepega prostora, okrašenega s slikami in toplo pečjo.
Uživali smo v okusno pripravljenih jedeh, ki so nam bile prinesene na mizo.
Poslovili smo se od vrha na Joštu in spustili v naselje Čepulje, od tam pa proti domu, polni vtisov in notranje spokojnosti, ki nam jo je podarila narava. V mislih sem se zahvalila našemu vodiču Milanu, ki nas je popeljal v ta lepi zimski raj.
Besedilo: Jana Marušič
Fotografije: Jana Marušič, Stane Kržmanc in Milan Jerman
