Lintverni smo se podali na 2. tradicionalni Cveletov pohod in tokrat smo za izhodišče izbrali Pekel pri Borovnici. Zakaj Cveletov, zato ker se vsak pohod konča v Volčju nad Bloškim jezerom, kraju, kamor v mir večkrat odideta Sončica Nuša in Cvele.
Raznorazne obveznosti, tako družinske kot zdravstvene, so na to dolgo pot zvabile 11 Lintvernov, ki smo, po obvezni jutranji kavici, zagrizli v ne ravno nedolžne strmine Pekla in tako za seboj puščali slap za slapom, nad zadnjim, petim, pa ubrali neoznačene gozdne poti, najprej ob Borovniščici, nato pa ob Otavščici, ki nam je ravno tako razkrivala svoja nedrja s slapovi, tolmuni, vreli. Kot se spodobi je ta del poti že v četrtek prehodila ogledna trojica Cvičkar, Cvele in Špik. Smer vmesnega cilja je bila začrtana do Gorenjih Otav in tu sta nam prišla naproti naša »logista« Šolnik in Bankir, ki je v vasici organiziral topel domačinski sprejem.
Po počitku in okrepčilu smo nadaljevali po stari cesti od Gorenjih Otav do Cajnarjev, ki so nam jo natančno opisali domačini. Sledil je še premik do Svete Trojice in od tu dalje smo do našega cilja sledili oznakam Krpanove poti – ličnim škornjem.
Lepe gozdne poti, večinoma ob spremljavi potočkov, deloma bela cesta v lepšo prihodnost, mehke travniške stezice polne spomladanskega cvetja, vse to je minilo kot bi pihnil in niti zavedli se nismo in že smo stali pred oznako kraja Volčje.
Tu pa tako svečan zaključek poti, da smo si kar prste oblizovali, za kar gre zasluga Nuši in Cveletu.
Še spominski posnetek in rekli smo si: »Nasvidenje na 3. tradicionalnem Cveletovem pohodu, kjer je cilj že znan, izhodišče pa bomo premlevali do konca leta.
Pohoda smo se udeležili: Bankir, Betajnovc, Cvele, Cvičkar, Duno, Ligojnc, Padalc, Polžar, Šolnik, Špik in Švicko, na pot pa sta nas pospremila Pastir in Stari.
Besedilo: Špik, fotografije: Šolnik in Ligojnc, GPS sled: Švicko
