Od 1. do 10. avgusta 2007 je Mladinski odsek Planinskega društva Vrhnika organiziral
planinski tabor za osnovnošolce in mladino. Tabor je bil postavljen nad vasjo Dovje, kjer je
60 udeležencev spremenilo navaden travnik v pravo naselje. Namesto hiš smo imeli šotore,
»jedilnico« (glavni šotor) tako veliko, da smo vsi hkrati lahko jedli v njej, posteljo pa je
nadomeščala spalna vreča.
Ob prihodu otrok jih je najprej pozdravil vodja tabora – Primož Lašič. Nato so se otroci
razporedili po šotorih in se razgledali po taboru. V šotoru je vsak dobil še enega ali dva
sostanovalca. Pri tem so nastala nova ali pa se utrdila stara prijateljstva. Po kosilu je že sledila
prva lažja tura. Odpravili smo se do slapu Peričnik. Močno bučanje vode in s sončnimi žarki
obsijan slap so pričarali čudovito vzdušje . Občutili smo pravo moč in lepoto narave.
Naslednje dni pa smo začeli osvajati prave vrhove v osrčju Slovenskih Alp. Drugi dan tabora
so starejši planinci odšli na Dovško babo, mlajši pa na planino Dovška rož’ca. Tu smo lahko
opazovali čudoviti svet visokogorskih pašnikov. Ob poti smo srečevali mnogo krav, ki so
mirno poležavale na travi. Se je pa našel kak bik, ki je hotel s svojim mukanjem opozoriti, da
naj ne motimo gorskega miru in da je on tukaj glavni in ne mi.
Naslednji turi sta bili Kepa in Blaščeva skalca. Še dve čudoviti turi, pri čemer je bila slednja
lahka in bolj turističnega značaja. Vseeno pa se nam je z vrha odprl čudovit Razgled na
Triglav in okoliške vrhove (Cmir, Stenar, Črna gora…). Naslednji dan nas je presenetil dež.
Po eni strani si vesel, ker ti ni treba zgodaj vstati v hladno in vlažno jutro, ampak lahko še
malo poležiš v topli spalki. Po drugi strani pa se ne odpraviš osvajat vršacev in si prikrajšan
za planinarjenje in čudovit razgled iz vrhov.
Nedelja je bila rezervirana za olimpijske igre. Pri tem se je ustvaril pravi tekmovalni duh. Ker
pa so discipline bolj zabavnega značaja je vse skupaj spremljala skleda polna smeha.
Po dveh dneh brez planinarjenja smo bili ponovno pripravljeni za »akcijo«. Starejša skupina
je osvojila mogočni Stenar, mlajši pa Vrtaško planino. Naslednji dan je sledilo potapljanje,
čofotanje, špricanje, ležanje na plaži… ko smo se šli kopat na Blejsko jezero. Zato so otroci
dali le brisačo čez rame, namesto »pumparic« pa so oblekli kopalke. Zadnji izlet je bil na
Martuljške slapove. Tu smo občudovali kaj vse lahko naredi voda in kako veliko moč ima
(razne oblike vrezane v skalo, struga polna večjih in manjših skal ter polomljenega drevja).
Sestopili smo do Rajskih livad, kjer je davnega leta 1964 potekal prvi tabor Planinskega
društva Vrhnika.
Naslednji dan pa je bilo že zjutraj čutiti nekoliko drugačno vzdušje. Napetost, nestrpnost,
nervoza, neučakanost, mogoče zaskrbljenost?, velika pričakovanja. In vprašanja: »Kdaj se bo
začelo?, Ali sploh bo?, Kdo bo, kdo ne bo?« Govorim namreč o planinskem krstu. Otroci so
čez dan nabirali ter nasekali drva. Pripravili vse potrebno za pravi taborni ogenj. Mrak je
padel na tabor, otroci so pekli hrenovke nad ognjem in se greli ob njem. Čez nekaj časa pa kar
naenkrat nastane tišina in po cesti prikoraka krstna komisija.
In že se je slišalo glasove ki sonakazovali veselje, začudenost, navdušenje in tudi malo strahu, ker so »trije neusmiljeni«
prišli. Vsi opazujejo in čakajo kaj se bo zgodilo, kaj bo rekel župnik Fosil, gledajo kako se je
oblekel v svojo kamižolo mežnar Češark in kakšne vragolije bo počel rabelj Krokar.
Nagovor župnika je v kratkem povzel dogajanje v taboru. Potem je »požegnal« prisotne in
sledil je krst. Komisija je na skrivaj vse dni v taboru strogo opazovala udeležence in seodločila štirim podeliti planinska imena. To so bili: Neža Pečan krščena – KOPA, Urban
Skubic – KURJAČ, Špela Majer – VELESA ter Veno Mramor – POLH. Vsem so bili
podeljeni tudi čudovito narisani krstni listi.
In prišel je zadnji dan. Lahko bi rekli vesel in hkrati žalosten dan. Vesel zato, ker se vračamo
domov k svojim in ker smo preživeli 10 čudovitih dni polnih novih odkritij in dogodivčšin,
polnih smeha in veselja v krasni naravi ter dobri družbi. Žalosten zato, ker zapuščamo nam
planincem ljubi gorski svet, ker nas bo namesto ptičjega petja zbudila budilka na našem
mobilnem telefonu in hrup avtomobilov, ker bo treba pospravljati posteljo, namesto da bi
samo vstali iz spalke in se odpravili na turo.
Zahvalil bi se odlični kuharici Mariji, ki nam je postregla s čudovitimi jedmi. Zahvala pa gre
tudi sponzorjem, ki omogočijo da je tabor čim bolj cenovno ugoden za udeležence. Sponzorji
so: Žito d.d., Pro-Saf d.o.o.lektričarstvo Trček Robi, Pekarna in keksarna Adamič, Tomaž bar,
Ker-Ing d.o.o., Vrtnarstvo Hlebec, Tarantela pub, Kmetija Zalar, Coloredo, Gostilna Kranjc,
M. Orel, Tonka bar, Rosa, Kmetija Stržinar, Kmetija Habe.
Se vidimo naslednje leto na 44. planinskem taboru. Do takrat pa pridno hodite v hribe in
varen korak.
Tomaž Stržinar
