Malo pozneje, kot običajno, sem se odpravil na Planino, skozi belo zasanjano pokrajino, ki jo je pri – 1 °C pokrival srež. Take temperature pa niso nič motile vrle ekipe, ki je zares vzela dejstvo, da se mora, žal, zavetišče umakniti novi planinski koči.
Kar malce me je stisnilo pri srcu, ko sem pred zavetiščem slišal zvok »cirkularke« in nato pred njim zagledal velik kup lesenih oblog, ki so nekdaj služile svojemu namenu v zavetišču vrhniških planincev in obiskovalcev Planine.
Fantje so vzeli besede zares in se lotili odstranjevanja notranjosti zavetišča.
Načelnik Gospodarskega odseka društva, Roman Novak je natančno razdelil delo med ekipo, ki se je prva lotila praznjenja notranjosti. Vedelo se je, kdo je za kaj zadolžen in kladiva, klešče, žage, »pajserji«, odvijači, rezilke in ostalo orodje je pelo poslovilno pesem našemu zavetišča. Del inventarja iz kuhinje in shrambe je romal v zabojnika, ki bosta do izgradnje nove koče zadovoljevala potrebe obiskovalcev Planine. Delo je teklo neverjetno utečeno in komaj sem se lahko vklopil v ta delovni ritem.
Dovolj je besed, naj spregovorijo fotografije.
Besedilo in fotografije: Milan Jerman
