Mladinski odsek Planinskega društva Vrhnika je letos že 44. organiziral planinski tabor za mlade, ki je potekal od 1. do 10. avgusta 2008. Na taboru je bilo 50 udeležencev, ki so miren travnik 10 minut stran od Bohinjskega jezera spremenili v naselje šotorov. Iz njih so vsako jutro pokukale zaspane ter skuštrane glave in se odpravile osvajat okoliške vrhove in spoznavat ter občudovat okolico Bohinja. Popoldne pa je del travnika, kjer smo postavili badminton igrišče, postal središče dogajanja. Tu so se vrstile tekme in neusmiljeni boji. Organiziral se je tudi pravi taborni turnir v badmintonu. S tem je bil tabor v duhu olimpijskih iger – prizadevali smo si za mir, igre so potekale v športnem duhu, brez kakšnih ne fer potez. Vodilo pa je bilo: Važno je sodelovati, ne zmagati. Stari rek pravi da se dan po jutru pozna in mi smo se tega držali. Tako smo zgodaj zjutraj odhajali na ture, da smo lahko brez skrbi pred popoldanskimi nevihtami v Alpah premagovali strmine in doline, ravnice in gozdne stezice. Ob enem je telo vedno oddalo veliko vode (beri: švicalo). Trud pa je bil na vrhu vsekakor poplačan. Čudovit razgled na Bohinjsko jezero, Vogel, Komno, Triglav, Črno prst, Južne Bohinjske gore. Med hojo pa veliko smeha in dobre volje. Če pa je kdo izgubil voljo do hoje, smo mu jo s skupnimi močmi pomagali poiskati. Včasih nam je nekoliko zagodlo oblačno vreme, vendar tudi to spada k planinarjenju. Popoldne smo vroče podplate hladili v jezeru. Čofotanje, plavanje, skakanje, tunkanje in vriskanje je popolnoma prestrašilo jezerske ribe. Tako, da se ribiči sigurno sprašujejo kod so, ali jih je kdo polovil, ali so za vedno odplavale. Vendar brez panike, čez kakšen teden ko smo odšli iz Bohinja se je stanje v jezeru sigurno normaliziralo. Ob večerih smo zakurili taborni ogenj in preganjali temo. Iskre so švigale kot da bi bruhal vulkan in plamen nas je grel kot da smo v toplih krajih. Okoli ognja pa so se prepevali znani napevi iz Planinske pesmarice. Fantje so s svojim močnim basom vedno preglasili nežen ženski sopran. Vse skupaj pa se je zlilo v petje, ki ni bilo tehnično dovršeno, bilo pa je polno čustev in iskrenosti. Na ustvarjalnih delavnicah so mlade »umetnice« izdelovale zapestnice iz kroglic vseh mogočih oblik in barv. Tako, da skoraj ni bilo človeka, ki ne bi imel ob koncu tabora zapestnice. Barva zapestnice je bila vedno izbrana iz strani umetnice, ker je le ona vedela katera barva pritiče. Glavna kvartopirska igra med fanti je bila tako imenovana vojna, kjer zmaga tisti, kateri ima močnejši avto na sami karti. Med množične igre s kartami se je tudi letos uvrstila. Hitrost, iznajdljivost in poštenost so vrline ki te ponavadi pripeljejo do zmage. Pri nas v taboru pa je vse predvsem odvisno od tega, kdo vse igra in ne kakšne karte imaš. Stari mački poznamo pravila, ki so mladincem popolna neznanka vendar se jih da tik tak osvojiti. V tabor je ponovno prišla Planinska krstna komisija v sestavi: župnik Fosil, mežnar Češark ter rabelj Krokar. Vsi trije so opravili obred planinskaga krsta ter dobili krstna imena: Sara Fabijanič je dobila krstno ime Španga, Jernej Jarc – Petel’n, Simon Bizjan pa Kozliček. Vrhovi, ki smo jih osvojili pa so sledeči: Peč (719 m), Rudnica (946 m), Rodica (1966 m), Pršivec (1761 m), Vogar (1054 m), planina Voje (690 m) ter korita Mostnice, Komna (1520 m) ter koča pod Bogatinom (1513 m), dolina Triglavskih jezer do Prehodalcev (2071 m), Uskovnica (1154 m), Črna prst (1844 m) in korita Ribnice. Z gurmanskimi užitki nas je razvajala naša odlična kuharica Vesna, za kar se ji tudi najlepše zahvaljujemo. Vse skupaj je vodil in imel pod budnim očesom vodja tabora Primož Lašič. Tabor pa so finančno ali materialno podprli: Avtoelektrika Trček Robert s.p., Avtoličarstvo Novak, Avtoprevozništvo Vehar Janez s.p., Gostilna Kranjc, Habe Jože, Ker-ing d.o.o., Kmetija Zalar, Orel d.o.o., Pekarna Adamič, Prosaf, Planinska zveza Slovenije, Štirn d.o.o., Tomaž bar, Tonka bar, Vrtnarstvo Hlebec, Zavod Ivana Cankarja Vrhnika in Žito d.d. (poslovna enota Gorenjka). Z vašo pomočjo smo otrokom omogočili čim cenejše in kakovostnejše taborjenje, za kar se vam najlepše zahvaljujemo.
Nekaj fotografij, iz tabora si lahko ogledate na KLIK!
Predstavitev fotografij ter njihova razstava pa bo v mesecu septembru na osnovni šoli Ivan Cankar (natančen datum bo objavljen na internetu).
Tomaž Stržinar
