Ob koncu pohoda na sv. Miklavž in Cicelj, 15. 2. 2020, smo si zaželeli čimprejšnjega srečanja in ponovnega druženja, a je, žal, marca, tik pred naslednjim pohodom, udarila corona in naše prvo srečanje premaknila v junij.
Ajdna, prepadna skalnata vzpetina, ki kot zob štrli z južnih pobočij Stola, ima med vsemi doslej odkritimi poznoantičnimi naselbinami najvišjo in najbolj ekstremno lego (1046 m. n. m.). Prepadne stene, ki jo obdajajo jo delajo praktično nedostopno. Kljub njeni izrazitosti pa je od daleč ne opazimo, saj se izgubi v prostranstvih najvišje karavanške gore. Naši davni predniki, ki so v nemirnih časih iskali varen prostor za svoja bivališča, pa tega naravnega zavetišča niso spregledali in so praktično uporabili njegove naravne danosti. Z vrha so lahko opazovali dogajanja daleč naokoli. Vzpetino so poselili že v 3. in 2. stoletju pred našim štetjem, največji razcvet pa je doživela v nemirnem 5. in 6. stoletju našega štetja. V kaotičnem času po razpadu rimskega imperija je stala na Ajdni zgodnjekrščanska cerkev ter okrog dvajset drugih stavb. Ostanki naselbine, ki so bili restavratorsko obdelani po letu 1973 so ohranjeni in vidni še danes, zato pohod na Ajdno ni samo izlet v naravo, temveč tudi vrnitev v zgodovino.
V Gorenjskem glasu od 21. 8. 1992 najdemo članek, katerega del pravi: »Tokratno izkopavanje, omogočil ga je Zavod za varstvo kulturne in naravne dediščine Kranj, odkriva stanovanjske objekte zadaj za cerkvenim zidovjem. V teh dneh, kar smo tukaj, smo začeli kopati tudi že v tako imenovani plasti, na dan prihaja po koščkih lončevina, železni predmeti, koščki kosti. Vse dosedanje delo na Ajdni še ni dalo odgovora, kako so ljudje živeli tukaj, niti še ni znanega dokončnega števila bivališč, pravi doktor Ciglenečki. Nekaj tega, kar je bilo doslej odkrito, je v fotografiji in besedi predstavljeno na štirih ponazorilnih tablah, vendar je večina informacij za obiskovalce namenjena poteku restavriranja ostankov starokrščanske cerkve in gradnji zaščite nad izkopaninami. Večji del najdenin pa je še v proučevanju in v konzervacij.« Zagotovo je le to, da so ljudje na tej višini živeli okoli 900 let, preden je naselbina dokončno opustela. Ne vemo, kdo so bili, ali potomci Slovanov, ki so se pred nasilnim pokristjanjevanjem umaknili na nedostopno postojanko v gore ali so bili prvotni prebivalci dolinci, ki so se pred navali Hunov nekaj stoletij pred prihodom Slovanov v naše kraje umaknili sem gor, razmišlja arheolog Andrej Valič, ki je prvič raziskoval najdišče na Ajdni že 1975. Še pred našimi izkopavanji pa so bila roparska izkopavanja, našteli smo kar 22 takih najdišč, koliko pa je bilo ropanja tega najdišča v prejšnjih stoletjih, pa seveda nihče ne bo vedel, da ne govorim o naravnih katastrofah, kot je bil na primer potres, ki je pred kakšnim tisočletjem dodobra spremenil te kraje. O Ajdni nimamo nobenih pisanih virov, še Valvasorjeva ekspedicija, ki je sledila ljudskemu izročilu o ajdovskih grobovih se je ponesrečila. Niti v blejskem urbarju ni imena o kakšni vasi Ajdna, čeprav najstarejši zapisi omenjajo večino naselij od Žirovnice , Koroške Bele in drugih. Le pripovedke o Ajdih, ajdovski deklici, ki je pokopana tu gori in gleda na kranjsko in koroško stran, so bajali domačini in ohranjali s tem spomin na poselitev. Arheologi smo se, še preden smo prvikrat zakopali tukaj, lahko naslonili samo na ljudsko izročilo o orjakih na Ajdni.
Ker se nam je pohod na Ajdno v novembru 2019, zaradi neprimernih vremenskih razmer, izjalovil, smo ga ponovno uvrstili v mesec maj 2020, a nam ga je »corona premaknila« v junij.
Cekinčki smo se odločili, da gremo pogledat, kakšno je bilo bivališče »orjakov« na Ajdni, zato sva z Andrejem že marca opravila ogledno turo. Vreme nama ni bilo naklonjeno, mnogo vode na poti iz vasi Potoki proti vrhu, vlaga vsepovsod, potok, ki izvira sredi gozdne poti in je po njem potrebno hoditi kar nekaj časa, so bile edine »lepote«, ki sva jih med potjo užila. Ob prihodu na vrh, razočaranje, saj sva, v nasprotju z opisi o razgledih, lahko videla le gosto meglo, da skoraj lastnih nosov nisva videla. Ocenila sva, da je tura sicer primerna tudi za skupino, a je potem, kot že zapisano, udarila corona in nam preprečila majski pohod. Čakanje se je zavleklo do preklica epidemije, ki je prišel junija in seveda smo bili takoj potem, željni hoje, saj smo bili zelo dolgo zaprti v občinskih mejah že pripravljeni za pohod. 20. junija nas je vseh dvanajst, ki smo se zbrali v vasi Potoki, Vesna razveselila s košarico, polno rdečih, okusnih češenj, ki so šle zelo v slast in smo jih pozobali do zadnje. Po približno uri hoje, med katero smo se sladkali še z gozdnimi jagodami, ki so vabile ob poti, smo se znašli med ostanki nekdanjega naselja. Ogled je trajal kar nekaj časa, saj te neka čudna sila pritegne in vzbudi potrebo, da si ostanke natančno ogledaš. Po končanem ogledu smo se podali na vrh Ajdne, kjer smo doživeli naslednje presenečenje, sploh midva z Andrejem, ki ob prvem vzponu nisva videla nič. Odprli so se nam prekrasni razgledi, na zahodu na Julijske Alpe s Triglavom, na jugu se nam je na pogled postavila razpotegnjena Jelovica, pod njo pa kot majhno gnezdece Bled. Ko smo oči usmerili proti vzhodu, se nam je v vsej svoji veličini pokazal Storžič, izza hrbtov pa nas je opazoval mogočni Stol. In potem, na koncu pride še tisto najlepše, pogled levo in desno po dolinah, ki se razprostirajo od Jesenic preko Kranja in prepoznavne Šmarne gore, ki se kot osamelec kaže daleč na jugovzhodu. Človek bi na vrhu kar stal, užival v razgledih in razmišljal o tem, če mogoče le ni, v bajkah, pravljicah in zgodbah o Ajdih, o ajdovski deklici in o njihovem življenju na gori, le kaj resničnega. Tako pa je, po ogledu najdišča in opisnih tabel, posamezniku prepuščeno, da si ustvari mnenje o gori in njenih prebivalcih. Hoja in ogled je bila vsekakor vredna truda in zadovoljni smo se v Potokih razšli, seveda šele potem, ko smo se dogovorili, da bo naslednja hoja na Veliki vrh.
Vsem, ki vas zanima še kaj več o Ajdni, predlagam sprehod po medmrežju, kjer je najti še mnogo podatkov, ki jih v zgoščen zapis nisem mogel uvrstiti, saj so arheologi o tem skalnem balkonu in ostankih na njem, napisali obsežne študije in knjige.
Zapisal: Miran Klavora Foto: Miran Klavora in Andrej Kolenc
