Vreme je spet poseglo in odločilo nov cilj pohoda – Šmohor nad Laškim, ker v vzhodni Sloveniji niso bile napovedane padavine, za razliko od zahodne. Res jih ni bilo, bila pa je vztrajna megla po kotlinah in dolinah. Srečko je predlagal dostop na Šmohor iz doline Rečice, ki teče južno od Šmohorja in se izliva v Laškem v Savinjo. Na gozdnatem grebenu stoji na 783 metrih cerkev sv. Mohorja, ki je področju dala ime. Ideja je bila odlična, tako smo se povzpeli na Šmohor iz Zgornje Rečice na JZ in se spustili v Laško na JV. Dvignili smo se nad dolinsko meglo, vendar je visoka oblačnost večji del dneva zadrževala sončne žarke.
Dom na Šmohorju je bil v naše veliko zadovoljstvo odprt. Pogreli in odpočili smo se ob kavi, nato pa se sprehodili do bližnje cerkve sv. Mohorja, kjer stojita dve starodavni lipi, ki sta pričeli rasti v poznem srednjem veku. Imenujejo ju turški lipi, ker sta doživeli turške vdore na naše ozemlje. Obe lipi sta votli, vendar vitalni, s široko razprostrtima krošnjama.
Še bi se zadrževali na Šmohorju, vendar nas je čas priganjal, dan je sredi decembra kratek in med spustom proti Laškemu smo videli zaiti sonce za gozdnat greben. Čakala nas je še vožnja skozi megleno Celjsko kotlino in v trdi temi smo se vrnili na Vrhniko, zadovoljni, da smo spoznali še en delček naše Slovenije.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos
GPS zapis: Srečko Kenk
