Dan pred Gregorjevim smo se Barjani odpeljali proti Dolenjski, proti Višnji Gori. Na Dolenjsko nas naši vodniki redko odpeljejo, zato so ti pohodi še posebej zanimivi. Vodnica Sonja Zalar Bizjak nas je tokrat popeljala na Polževsko-Kriško planoto.
Pohod smo pričeli v Višnji Gori. Mestece je eno najbolj ohranjenih slovenskih srednjeveških naselbin z delno ohranjenim obzidjem (cvinger) in stražnim stolpom (pulferturn). Na Mestnem trgu, ki je bil nekdaj center dogajanja, stoji litoželezen vodnjak iz leta 1872 z malim kipom Valvazorja na vrhu. Višnja Gora je poznana po legendi o polžu in povesti Kozlovska sodba, tu je tudi začetek Jurčičeve poti.
Iz Višnje Gore smo se po Jurčičevi pohodniški poti vzpeli mimo ruševin Starega gradu do Pristave, ki že leži na Polževsko-Kriški planoti. Mimo novejšega nasada hrušk tepk smo prišli v vas Zavrtače, kjer smo se ustavili ob kozolcu z razstavljenim starim kmečkim orodjem. Nad vasjo je hotel Polževo z manjšim smučiščem ter gotsko cerkvijo sv. Duha (630 m), kjer smo zavili levo skozi gozd. Pred Novo vasjo nas je presenetila kratka ploha, razgleda pa razen na Grosuplje ni bilo. Do Kriške vasi nas je kolovoz vodil čez travnike, tam pa smo zavili po cesti navzdol do zaselka Peščenk, kamor nas je prišel iskat avtobus.
Legenda o polžu
Simbol Višnje Gore je polž, priklenjen na zlato verigo. Po legendi je bil v bitki pri Sisku ranjen sin žene Beneškega doža. Viteza je na potovanju našla hči višnjegorskega grofa – Sofija Višnjegorska, ki se je odločila da bo za viteza skrbela. Vsi so bili prepričani, da bo vitez umrl, vendar je po dolgem okrevanju preživel. Višnjegorski grof je poslal po kneginjo Beneške republike, ki je že dolgo mislila, da je njen sin mrtev. V zahvalo je višnjegorskim grofom podarila pozlačeno polžjo hišičo v premeru okrog 10-15 centimetrov, okrašeno z diamanti. Polžjo hišico so višnjegorski grofje podarili mestu. Nekaj časa so jo hranili v mestni hiši, kasneje je izginila, legenda pa je ostala.
Zapisala: Vanda
Fotografije: Andrej, Stane, Franci
Film: Stane
