V oblačnem jutru smo se na prvi februarski torek Sončki podali na Toško čelo. Zbrali smo se kar v velikem številu in ponovno pokazali, da nam naša druženja veliko pomenijo in da nam pohodniškega zagona nikakor ne zmanjka. Pridružila se nam je tudi nova pohodnica Branka.
Po prvotnem načrtu naj bi s hojo začeli v Šentvidu, zaradi blata in preostalih zaplat ledu in snega na predvideni poti pa smo naš pohod pričeli v Žerovnikovem grabnu. Nekdanji kolovoz, ki je sedaj spremenjen v makadamsko cesto, je takoj pokazal, da bo vzpon na planoto Ravnik precej strm.
Kmalu po začetku poti smo prišli do kraškega izvira, kjer je voda pritekala iz manjše kraške jame. Vodnica Sonja je poudarila, da je nad izvirom planota Ravnik, ki je za razliko od ostalih Polhograjskih Dolomitov zgrajena iz apnenca, zato se ponaša z nekaterimi značilnimi kraškimi pojavi. Tako smo v nadaljevanju poti po planoti lahko opazili številne vrtače.
Hodili smo mimo posameznih kmetij, skozi redek gozd, ki pa je ponujal obilo cvetočega črnega teloha. Na polovici vzpona na planoto Ravnik se nam je pri kmetiji Seničar pridružil zlati prinašalec in nas spremljal vse do naselja Toško čelo. Naša družba mu je čitno prijala in veselo nam je kazal pot.
Z najvišje točke Toškega čela na 590 mnv je v jasnih dneh mogoč razgled na del Ljubljane in v daljavi Kamniško-Savinjske Alpe. Ta dan pa se je videlo le do Grmade in Šmarne gore. Spustili smo se do bližnje lovske koče, kjer nam je Mira za pravkar dopolnjenih 70 let pripravila okusno malico. Z lepimi željami za še veliko pohodov in s pesmijo smo se ji zahvalili za dobrote.
Čakal nas je le še spust v dolino. Šli smo v smeri Podutika, kjer nas je čakal avtobus in popeljal na Vrhniko.
