Skupina, ki so jo v začetku sestavljali pretežno delavci NLB d. d. je delovala kot del Športnega društva NLB d. d. in pod vodstvom že takrat zelo aktivnega Milana Jermana izvedla svoj prvi, naj uporabim izraz, krstni pohod 28. maja 2005 . Cilj 63 pohodnikov je bil vrh Slavnika. Datum smo Cekinčki pozneje, ko so se skupini pridružili še sorodniki, prijatelji, znanci bančnih delavcev, nekako posvojili in razglasili za rojstni dan skupine. Leta 2015 natančno 6. junija nas je 37 članov obiskalo vrh »izvirnega greha« in s krajšim Milanovim nagovorom proslavilo rojstni dan skupine. Ob tej priložnosti je nastala fotografija skupine »prvopristopnikov«, ki so aktivni člani skupine še danes. »

V vsaki družini občasno pride do trenj in tako so nastala tudi v ŠD NLB d. d., kar je bil razlog, da smo začeli razmišljati o odhodu ter priključitvi kateremu od planinskih društev. Ker je bil Milan  ves čas izredno aktiven v PD Vrhnika, je predlagal, da poskusimo s prehodom v članstvo tega društva. Pobudo smo sprejeli in Milan je na organih društva sprožil pobudo, da nas že kot formirano skupino sprejmejo v svojo sredo in seveda kot posameznike v članstvo. Pobuda je bila sprejeta in realizirana, o čemer nas je Milan obvestil 19. februarja 2011 na vrhu Sabotina.

Seveda smo odločitev z veseljem sprejeli, se včlanili v PD Vrhnika, pohod na Sabotin pa je dobil pomenljiv naziv – »začetek novega obdobja«. Nemudoma smo kot vse ostale skupine, začeli z izdelavo letnih programov pohodov s članki na spletno stran PD, pošiljanjem albumov fotografij članom skupine … skratka, postali smo aktivni tudi na drugih področjih, ne zgolj v osvajanju vrhov.

Letne programe smo redno začeli sestavljati že oktobra ter do konec novembra usklajevali želje in prilagajali fizičnim sposobnostim pohodnikov ter vsako leto na zaključnem srečanju sprejeli program za naslednje leto. Seveda so bili pohodi prilagojeni tudi letnim časom in specifičnim razmeram, tako da so bile hoje vedno varne in sprejemljive za vse. Vsako leto smo določili tudi eno ali dve »kraljevski turi«, tako da smo v dosedanjih pohodih obiskali že kar lepo število dvatisočakov. Najbolj smo seveda ponosni na obisk Triglava, na katerega smo opravili kar dva vzpona, in sicer prvega v juliju 2009 ter nato v letu 2014 dvodnevno turo. Poleg tega pa so na seznamu še Begunjščica (2060 m. n. v.), Brana (2253 m. n. v.), Debela peč (2015  m. n. v.), Grintovec ( 2568 m. n. v.), Kalški greben (2224 m. n. v.), Peca (2125 m. n. v.), Krn (2244 m. n. v.), Stol (2236 m. n. v.), Mala Mojstrovka (2332 m. n. v.), Mangart (2276 m. n. v.), Ojstrica (2350 m. n. v.), Prisojnik (2547 m. n. v.), Sleme nad Mojstrano (2077 m. n. v.), Storžič (2132 m. n. v.), Špik (2472 m. n. v.), Tosc (2275 m. n. v.), Veliki vrh (2088 m. n. v.), Viševnik (2050 m. n. v.).

Ker je med nami ves čas prevladovalo mnenje, da imamo v Sloveniji dovolj lepih gora, ki jih je vredno obiskati, smo se v tujino podali samo enkrat, in sicer na bližnji avstrijski Dobrač.

Da bi poleg lepot gora s pohajanj od vzhoda do zahoda in od severa do juga Slovenije odnesli tudi kaj zgodovinskega spomina ter spoznali šege in navade različnih pokrajin in njihovih prebivalcev, smo se podali na oglede in hoje po Cankarjevi poti, po Poti Cankarjeve matere, na Jurčičevo pot, po Krpanovi poti, po Levstikovi poti, v Planinski muzej v Mojstrani, po Poteh bazoviških junakov, na Sabotin z ogledom kavern in muzeja ter Mrzli vrh z ogledom sirarne. Poti so nas vodile tudi po Tigrovski poti, po Vrhniški poti, ogledali smo si Živi muzej Krasa ter obiskali skrivnostno podzemlje bunkerja Škrilj. Od zgodovinskih najdišč sta največji vtis naredila Ajdna in Šilentabor, po ogledu katerega smo obiskali še Muzej vojaške zgodovine v Pivki ter zgodba o rakiškem jamboru, ki smo si ga ogledali na Rakitni.  

Med pohodi in po pohodih smo si vedno vzeli tudi čas za proslavljanje in obhajanje življenjskih jubilejev naših članov. Najbolj bo vsem v spominu najverjetneje ostal večer, ko smo v Prešernovi koči pod Stolom praznovali 60 letnico Milanovega rojstva in mu pripravili nepozaben večer kot zahvalo za vse, kar je do takrat in še pozneje storil za nas. 

Avgusta 2016 smo na Ljubelju ob povratku z Vrtače ugotovili, da nas počasi, a zanesljivo načenjajo leta in z njimi povezane težave, ter sprejeli sklep, da bomo višino in čas pohodov prilagodili zdravstveni in fizični kondiciji večine. Seveda smo to pri vseh naslednjih letnih programih upoštevali, za »prisilen počitek« pa je pred enim letom poskrbela še »corona«, ki nas je prisilila, da individualno pohajamo v bližnji okolici svojih domovanj, v času, ko so odprte meje regij, pa se podamo na kakšen zahtevnejši vrh. Druženje planinske skupine Cekinčkov pogrešamo že eno leto, od trenutka, ko je bilo prepovedano druženje v skupinah.

Besedilo iz biltena ob 60 letnici društva.

Miran Klavora