Sončki

Tokratni pohod Sončkov je bil zame  izlet v neznano,  saj  nisem  pogledala, kje se vrh nahaja, a ker je naša planinska vodnica za ta cilj čakala prav tako vreme, kot je bilo napovedano po prazniku Vseh Svetih,  sem slutila, da je Vošca nekaj posebnega. Z minibusoma smo se  odpeljali do Gozda Martuljka, v centru zavili […]

Zaradi muhastega vremena je naša vodnica  že večkrat prestavila pohod na planini Uskovnico in Konjščico in tudi tokrat je ves ponedeljek močno deževalo, a smo se v megli novega jutra vseeno odpeljali na Gorenjsko. Pred mostom Peračica so se po avtobusu zaslišali občudujoči vzkliki. Iz megle po kotlini so štrleli v nebo od sonca obsijani

Odločili smo se, da po etapah osvojimo Pohorje – prehodili smo že zahodni in del osrednjega, letos v začetku oktobra pa smo se v oblačnem jutru odpeljali proti Slovenski Bistrici ter skozi Veliko Tinje vedno više čez slikovite pohorske zaselke do Treh kraljev in se ob občudovanju ravnin in mest pod nami  pripeljali do Doma

Kadarkoli sem se po avtocesti peljala proti Celju, sem občudovala temno goro v Savinjski dolini z zvonikoma,  ki sta na vrhu  štrlela v nebo.  Enkrat bom šla gor,  sem si vedno rekla,  a je prej prišel september in izlet  Sončkov na Goro Oljko.  S štajerske avtoceste smo na izvozu  za Šempeter krenili  proti  zgornji Savinjski

Tako, kot se naši šolarji prvega septembra podajo spet v šolske klopi, smo si tudi Sončki spet oprtali svoje nahrbtnike in se podali novim izzivom in znanju naproti na prvi jesenski pohod. Vreme je bilo idealno za obisk visokogorja, zato je bil naš cilj kraška Dleskovška planota ali Veža, ki se nahaja v Kamniško-Savinskih Alpah.

a našem zadnjem pohodu pred poletnimi počitnicami, ko se Sončki razkropimo na vse strani, smo prečili Malo goro. Po planu bi sicer morali na razgledno Uršljo goro pri Slovenj Gradcu, vendar nam jo je vreme tokrat zagodlo. V turobnem jutru smo se ob dolenjski železniški progi odpeljali do Ortneka, od tam pa v hrib do

V čudoviti jutranji zarji smo se Sončki 2. junija odpeljali proti Veliki planini, ki je s 557 ha površine največja slovenska planina. Njena znamenitost so nekoč ovalne, danes pa predvsem pravokotne lesene pastirske koče – bajte. Na planini pasejo avtohtono cikasto govedo, ki ga priženejo na začetku junija in ostane na paši do srede septembra.

Z avtobusom smo se odpeljali proti morju po avtocesti do izvoza za Črni kal, mimo Hrastovelj in Gračišča do mejnega prehoda Sočerga ter pred Buzetom zavili levo v vas Brest s cerkvijo in manjšim stolpom dveh zvonov. Markacije za Istrsko planinsko pot (IPP) so nas usmerile v gozd, kjer so dišali borovci. Dvignili smo se

Avtocesto smo zapustili na izvozu za Slovenske Konjice, izstopili v mestu ter se sprehodili čez Mestni trg mimo skulpture ženske na konju, čez Stari trg do cerkve Sv. Jurija, vmes pa poslušali legendi o nastanku trga in imena Slovenske Konjice. Mesto je ostalo pod nami, mi pa smo se po lesenih stopnicah povzpeli do Starega

Z Vrhnike smo se odpeljali ob šestih in se skozi Novo mesto z veduto na stari del mesta nad Krko, vozili ravno, ko so otroci hodili v šolo. V Podgorju smo nad vasema Gabrje in Jugorje stopili na planinsko pot, ki nas je čez Škrince in košenice vodila v objeme bukev in gabrov. Sonce v