Nekateri Barjani smo se zelo veselili planiranega pohod na Viševnik, a sta se naša vodiča, Frenk in Sonja, zaradi napovedanih neviht odločila drugače. Odpeljali smo se mimo Bleda, preko vasi Zgornje Gorje do Krnice, od koder smo se peš napotili v Pokljuško sotesko.
To je naša največja fosilna soteska, dolga 2 km. Pred desettisočletjem sta v povodju reke Radovne nastali soteska Vintgar pri Blejski Dobravi in na robu pokljuške planote Pokljuška soteska. Vintgar je izdolbla reka Radovna, Pokljuško sotesko pa je izglodal pritok Radovne, potok Ribščica, ko je po njem odtekala voda talečega ledeniškega pokrova na Pokljuki. Soteska je prehodna po dnu, ker v njej ni stalnega vodnega toka. Prepadne in ponekod previsne stene oblikujejo tesni in razširitve – »vrtce«. Širina soteske se spreminja, na najožjem delu so stene le dober meter narazen. Dostop in prehod skozi njo nam omogočajo v steno vdelane galerije kraljeviča Andreja, zgrajene leta 1930 in nato leta 1982 obnovljene in urejene za obiskovalce. Zanimiva je tudi Pokljuška luknja, kjer je Primož Trubar pridigal, preden je bežal v Nemčijo. Varno zavetje, na stropu v skalovju pa so tri okna in vrata. Soteska je prijetno hladna.
Ob poti smo občudovali zanimivo praprot imenovano navadna peruša, že odcvetel avrikelj, trpežno srebrenko in okroglolistni kamnokreč.
Na poti po soteski smo se izognili vročini in se pustili razvajati z raznimi dobrotami naših treh slavljencev, Sonje, Metke in Toneta. Imeli smo se lepo.
Besedilo: Marko in Milenka Nagode
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak
