Na drugem letošnjem pohodu smo se Barjani, pod vodstvom vodnika Jožeta Školca odpeljali proti Krasu, kjer smo si ogledali Živi muzej Krasa. V zimskem času je Kras precej drugačen, saj so zaradi burje in suhega zraka odlični razgledi, jasno nebo ustvarja zelo fotogenične prizore, temperature pa so precej višje kot v osrednji Sloveniji. V četrtek se nam je obetal čudovit sončen dan, s prijetnimi temperaturami.
Živi muzej Krasa meri prek 700 hektarov in se razteza med Sežano, Lipico in slovensko-italijansko mejo. Predstavlja klasični kras in je ekološko pomembno območje z visoko pojavnostjo kraških pojavov. Leta 2017 je bil razglašen za najboljšo tematsko pot v Sloveniji, večji del pa sodi v območje Natura 2000. Območje je bilo skoraj pol stoletja zaprto za javnost, danes pa vključuje 20 kilometrov tematskih čezmejnih kolesarskih in pohodniških poti.
Veliki poznavalec Krasa, dr. Stanislav Renčelj o Živemu muzeju Krasa pravi: »To območje je skozi stoletja sooblikoval človek s svojim delom. Še živeče generacije vedo povedati, kako so včasih čistili gmajno ter zlagali kamenje v griže in suhe zidove. Ob težaškem delu so našli še voljo za zidavo pastirskih hišk. V kalih in štirnah so varovali vsako kapljo vode. Živi muzej Krasa naj ohranja spoštljiv odnos do časa, ko so generacije tu aktivno kmetovale za vsakdanji kruh.«
Tipični kraški pojavi tega območja so vrtače, uvale, udorne doline, škrapljišča, brezna in podzemne jame. Območje je brez površinskih voda, zato so bili Kraševcem kali in štirne stoletja edini vir vode. Služili so za pitno vodo, gospodinjstvo in živino. Za ureditev kalov so izrabili naravne kotanje. Zravnali so pobočje in poglobili dno. Na zemeljsko podlago so kot tesnilo položili in stlačili do 20 cm debelo plast ilovice, ki so jo na pobočjih zaščitili s kamnito oblogo (škrlami). Prav tako je za Kras značilna ljudska arhitektura iz neobdelanega kamna, ki so ga odstranjevali iz gmajn in ograd. Zgradbe so prilagojene podnebnim specifikam področja ter racionalni in funkcionalnega rabi prostora. Pastirske hiške so izraz življenja kraškega človeka, ki se je preživljal s kmetovanjem. Hiške so pastirjem nudile zavetje pred burjo in dežjem. Za posebnost Krasa veljajo tudi suhi zidovi, saj dajejo kraški pokrajini značilnost in estetiko.
Živi kras pri Sežani tako ni le kamnita pokrajina, ampak dinamičen naravni sistem, kjer se stalno prepletajo voda, kamen, rastline, živali in človek.
Zapisala: Vanda Fotografije: Andrej, Stane in Franci Film: Stane
