Pomlad smo Barjani pozdravili, kot se spodobi. Milan nas je v enem dnevu popeljal kar na tri tisočake. Razsušico (1083 m), Medvižico (1081 m) in Žabnik (1056 m). Čudna imena pa prelepi vrhovi in razgledi.
Škoda bi bilo, če jih ne bi nikoli obiskali in doživeli. Zapeljali smo se na rob Čičarije do Zagrada. Kraji so tukaj precej izpraznjeni , vendar še vedno živi med ljudmi staro pogansko verovanje imenovano stara vera.
Iz Zagrada smo se povzpeli proti prvemu cilju Razsušici imenovani tudi Glavičorka. Pozdravil nas je sneg in močan veter nam je pordečil lička. Na vrhu stoji kamniti steber, kot spomin na nesrečo letala v 1. svetovni vojni. Spustili smo se navzdol in zopet navzgor do drugega vrha Medvižice. Ob pogledu na vrh nam je vzelo sapo, kajti kamniti skladi se strmo dvigajo nad okolico in dajejo vtis, kot da smo nekje v visokogorju. Vzeli smo »pamet v roke«, kot nam je naročil Milan in se vsi složno povzpeli na vrh. In ni nam bilo žal, da smo se malo potrudili. Vrh nas je nagradil s čudovitim razgledom na Brkine, vse do Snežnika , pa Slavnika, za katerim nam je zadišalo morje.
Tretji vrh Žabnik ali Ostrič smo z lahkoto premagali in se spustili navzdol proti izhodišču.
Seveda so sledile še obvezne sladke dobrote naših rojstnodnevnikov in za nagrado dober golaž v Pivki. S prihodom na Vrhniko smo zaokrožili naš prelepi pomladanski pohod, začinjen s posebnimi doživetji in obilo dobre volje.
Zapisala: Vida Praprotnik
Foto: Stane Kržmanc, Andrej Verbič in Milan Jerman
Film: Stane Kržmanc.
