V soboto, 31. oktobra, smo se Triglavke podale na jesenski pohod v čudoviti svet nad Vipavsko dolino. Naše izhodišče je bilo na parkirišču na Gradišču pri plezališču nad Vipavo, od koder smo pot nadaljevali proti Plazu. Že kmalu po začetku hoje smo na skalah opazili gamsa, ki se nas je prestrašil in se hitro povzpel višje v gozd. Naprej ob poti so nas pozdravljale ciklame. Pot se je strmo vzpenjala skozi gozd odet v prelepe jesenske barve. Prispeli smo na Plaz, ki je 528 metrov visok vrh nad Vipavsko dolino. Z vrha na katerem je vpisna skrinjica in v bližini manjša klopca je zelo lep razgled na Vipavsko dolino. Nadaljevali smo pot proti Škavnici, ki je 734 metrov visok vrh nad Vipavo. Z vrha na katerem stoji manjši križ in klopca je zelo lep razgled na Vipavsko dolino ter na vrhove nad omenjeno dolino. Vrh je obdan s skalovjem na katerem smo opazili tudi številne kraške pojave. Škavnica je okrogla podolgovata skalna vdolbina, ki nastane v apnenčasti kamnini, zaradi korozije, na mestih z majhno strmino in različnih velikosti. Ker se v njih zbira deževnica, so včasih služili kot zbiralniki vode za živino. Zanimive so poševne skalne plošče z različno globokimi brazdami. Tu smo imeli prvi postanek za malico, kjer so nas razveseljevali sončni žarki in nas je tudi prepihala burja. V bližini vrha se nahaja lesen paviljon imenovan Bivak Teodozij. To poimenovanje je v spomin na rimskega cesarja Teodozija, ki je leta 394 zmagal v bitki pri Frigidu – Mrzli reki. Frigidus je latinsko ime reke Vipave.
Pot smo nadaljevali po gozdni poti in zanimivo je bilo na delu kamnite poti opaziti kolesnice zarezane v kamen, kot na kaki rimski cesti. Hodili smo po krožni poti in sredi travnika smo zagledali ograjen zabojnik s kupolo, kakršne imajo observatoriji.
Na vrhu Gradiške Ture pri križu (761m) smo se razdelili na dva dela. Nekateri smo izbrali lažjo, drugi zahtevnejšo pot. Tako je vsak lahko užival v hoji po svojih zmožnostih.
Proti koncu lažje poti smo zavili levo do cerkve sv. Nikolaja, nad katero se skalna stena, z nekaj drevesi v ozadju, strmo dviga proti nebu. Prve omembe te cerkve segajo v začetek 17. stoletja. Od tu smo se vrnili do odcepa, ki je vodil na pot do našega izhodišča, kjer smo si vsi skupaj v baru pri Kampu Tura privoščili tako zaželeno kavico. Uživali smo v gibanju, prijetnem druženju in predvsem v lepotah narave, ki nas vedno znova očara v vseh letnih časih. Domov smo se vrnili prijetno utrujeni, a zadovoljni, saj smo preživeli še en lep planinski dan, poln lepih razgledov in drobnih doživetij, za kar sta zaslužna naša vodnika Roman in Jože ter vodja skupine Suzana.
Zapisala: Triglavka Jana
