V hladnem in vetrovnem prvem novemberskem torku smo se Sončki potepali po planotastem svetu okoli Črnega vrha nad Idrijo. Izbrali smo Matuckarjevo pot, sicer kolesarsko pot, dolgo 12 km. Ime je dobila po »matucku«, lesenem batu na ročaju, ki je gospodinjam v Zadlogu služil pripravi pire krompirja. Pot poteka po ravnini mimo domačij razloženega naselja Zadlog, preko pašnikov in nekaterih zanimivih spominskih točk. Zadloška ravnina je kraška polje na nadmorski višini okoli 715 metrov. Delno je prekrito z dolomitom, kjer pa je na površju apnenec, so nastale vrtače in ponori. V času obilnejših padavin lahko nastane presihajoče jezero, zato stojijo vse domačije na obrobju, kjer jih ne doseže visoka voda. Ljudje se še vedno v veliki meri ukvarjajo s kmetijstvom, predvsem z govedorejo. Številne črede govedi, ki so se pasle po travnikih, so potrjevale usmerjenost v mlečno živinorejo.
Celotna črnovrška ravnina, vključno z Zadloškim poljem, je bila do nedavno pozimi deležna obilnih snežnih padavin. Tod je potekal tudi znani Trnovski maraton na tekaških smučeh. Ravna in le rahlo valovita pokrajina je ponujala idealne razmere za tovrstno športno aktivnost.
Sončki smo se na poti seznanili z naravnimi značilnostmi, pogledali dve vrtači s ponorom, sicer pa na trasi v obliki osmice prispeli v Hudi kot. Malo pred njim se odcepi cesta, na kateri se začne planinska pot na Špičasti vrh (1128 m), od koder planinci lahko nadaljujejo proti Javorniku, našemu današnjemu, zaradi vremena, nesojenemu cilju. Mimo odcepa za cesto čez hrib na Malo goro in Kovk smo krenili proti Podtisovemu Vrhu na skrajnem zahodnem robu Zadloškega polja. Tu smo si ogledali spomenik Frančišku Lampretu, doktorju bogoslovja in filozofije (1859-1900), ustanovitelju glasila Dom in svet in avtorju prvega psihološkega priročnika. Spomenik je narejen iz kamnov ruševin Lampretove rojstne hiše in je delo akademskega kiparja Zlatka Rudolfa.
Od tu smo se vračali po severnem kraku Matuckarjeve poti. Ob poti smo si ogledali Tominčevo domačijo, ohranjeno mogočno kamnito hišo s sončno uro in slabo vidno fresko na pročelju. Poleg nje je vodnjak z vedrom za zajemanje vode (štirna na kalaunk), ki je sicer skrit v majhni kamniti hiški. Na planoti je bilo površinskih vodnih virov malo, zato so vodo za vsakdanje potrebe našli pod površjem. Zadnji del poti nas je spremljal kuža, ki se nam je pridružil na eni od kmetij in se kar ni mogel ločiti od nas, še ko nas je malce premražene po približno prehojenih 10 km prišel iskat avtobus.
Zapis: Tatjana Krašovec Fotografije: Tatjana Rodošek
