Ker je bila vremenska napoved za vzhod obetavna, smo jo Sončki mahnili na Štajersko. Svoj pohod smo začeli v Dramljah, kjer sta nas pričakala Anica in Ivan, upokojena učitelja in prijatelja naše vodnice Sonje. Pripravila sta nam zelo zanimivo pohajanje po okolici Dramelj, po področju Drameljskih goric. Višincev ni bilo ravno veliko, vse skupaj pa je naneslo 11 km v prečudovitem sončnem in toplem jesenskem dnevu.
Naša pot se je pričela na gričku pri farni cerkvi sv. Marije Magdalene, nas vodila mimo gasilskega doma in osnovne šole v dolino do naslednje cerkve sv. Ilije, katere začetki sicer segajo v 14. stoletje. Tu se prične učna pot Uršula, ki jo označuje podoba metuljčka modrina, ki je tudi zaščitni znak Dramelj in njihove osnovne šole. O geološki sestavi smo se podučili na pregledni informacijski tabli. Ker se področje nahaja na stiku dveh tektonskih plošč, so tu nastajali prelomi, narivanje plasti kamnin, to pa se odraža v razgibanem reliefu in kamninski sestavi. V neposredni bližini table se je včasih nahajal kamnolom andezita, vulkanske kamnine. Tudi številni vodni izviri so posledica te vrste dinamike. Na vrhu Drameljskih goric na severu poteka razvodnica med porečjem reke Drave in Save.
Od table naprej smo se prek travnika podali proti gozdu, ki je ponujal ne le prelepe jesenske barve, temveč se je našel tudi kakšen zapozneli pravi kostanj in celo gobe, ki pa so dale vedeti, da je v teh krajih suša že dolgotrajna. Na vrhu pri cerkvi sv. Uršule smo si privoščili malico, pa tudi razgled po bližnjih gričih. V daljavi pa smo bolj slutili kot zares videli vrhove, na katere nas je usmerjala razgledna tabla.
Pot navzdol je vodila po kar strmem vinogradu in nato cesti do ranča s konji, kjer nam je lastnik, sicer eden redkih ročnih kovačev v Sloveniji, s partnerko razkazal ranč, konje in celo alpako.
Naslednja postaja na naši poti je bila dom predsednika PD Dramlje, ki nas je nadvse prijazno sprejel in pogostil z domačo pijačo in pogačo z ocvirki. Prijaznost teh ljudi je res neverjetna. Povabili smo ga, da nas drameljski planinci kaj obiščejo.
Od doma gostoljubnega predsednika nas je čakalo še kar nekaj poti. Je pa bila zelo zanimiva, saj smo na njej hodili tudi mimo številnih ribnikov, nekaterih lepo vzdrževanih in bogatih z ribami, ki v takih vodah živijo.
Krog smo sklenili na vrhu griča pri farni cerkvi, kjer smo se poslovili od naših vodnikov in se jima zahvalili za prekrasno doživetje.
Besedilo: Tatjana Krašovec GPS zapis: Srečko Kenk Fotografije: Tatjana Rodošek
