Odločili smo se, da po etapah osvojimo Pohorje – prehodili smo že zahodni in del osrednjega, letos v začetku oktobra pa smo se v oblačnem jutru odpeljali proti Slovenski Bistrici ter skozi Veliko Tinje vedno više čez slikovite pohorske zaselke do Treh kraljev in se ob občudovanju ravnin in mest pod nami pripeljali do Doma na Osankarici .
Mimo oznak rezervata ekosistema na Črnem jezeru smo šli po poteh do prizorišča poslednjega boja Pohorskega bataljona v januarju 1943, kjer pod visokimi bukvami in smrekami strmijo iz listja granitni kvadri s spomenikom v sredini in napisi zemljank ter položaji borcev v času boja. Zajela nas je tišina in zdelo se je, da je v krošnjah nad nami še ujeto grozeče vzdušje tega trenutka zgodovine. Pod nogami je ječalo listje, ko smo se spuščali v močvirje enega od pritokov Lobnice ter se dvigali ob oznakah za slovensko planinsko pot ter občudovali drevesa in zelene mahove. Pri treh žebljih smo prečili Lobnico in krenili desno skozi šumeče pohorske gozdove. Le pet minut je do Tihega jezera in ravno toliko do izvira Lobnice, a bosta počakala, saj oblačnost nad nami ni pojenjala. Čez čas smo se po makadamski poti mimo ostankov nedavne kope povzpeli do Koče na Klopnem vrhu. Dež je rosil, v ogradi pa sta konja dvigovala glavi. Pobočje pod kočo kmalu spet preide v gozd in v daljavi so se v mokrem dnevu risali obrisi Maribora.
Od smerne table za Pesek smo na stezi v pesku opazili drobno svetlikajočo sljudo (mačje srebro)in se povzpelina Klopni vrh 1340 m. Nadaljevali smo čez borovje po položnih in mehkih podlagah, ki so dajale občutek pravljičnosti in prostranosti Pohorja. Ob Brvnem vrhu smo po dobri uri prišli do Zgornje brvi. Pohodnica je v veselje vseh našla krepkega jurčka, prav kmalu pa so se še nekatere vrnile iz visoke praproti z jurčkom v roki. Preostali del poti je rosilo in dežniki so se odpirali in zapirali, mi pa smo se spuščali ob manjšem vrhu in kmalu ugledali avtobus ter Kočo na Pesku, kamor smo se umaknili pred dežjem in se pogreli s pohorskim loncem.
Vračali smo se čez Roglo in Zreče, mene pa so utrinki s sedemnajst kilometrske poti uspavali vse do Gorjanca. Preostalo nam je še Mariborsko Pohorje, sem ugotavljala. Ja, mogoče pride na vrsto drugo leto v času, ko bodo zorele junijske trave. Mogoče, pravzaprav kadarkoli, sem zaključila in zaokrožila spomine in današnji izlet v novo celoto.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik
Zemljevid: Srečo Kenk
