Z Vrhnike proti Logatcu je moral Boris, voznik našega avtobusa, že vklopiti brisalce – pa ne za dolgo. Deževati je kmalu nehalo, nad Črnim Kalom pa nas kljub temu ni pričakal lep sončen dan – lahko bi bilo tudi slabše.
Za naš pohod smo si izbrali Kraški rob. Kraški rob niso le strme pečine, ki jih vidimo z viadukta Črni Kal, ko se peljemo proti morju. Razteza se v dolžini 70 km od Trsta do Učke, slovenski del je 20 km dolg in 2,5 do 5 km širok pas od Socerba ob slovensko-italijanski meji do Mlinov ob slovensko-hrvaški meji. Na tem področju živi več kot 1600 različnih živalskih vrst, v stenah gnezdijo številne ptice, rastlinstvo je raznoliko. Zaradi ogroženosti so celotno območje vključili v Naturo 2000 – omejeno je plezanje, spremenjene ali opuščene so nekatere planinske poti, domačini spet kosijo travnike in pašnike ter obnavljajo kraške kale, vasi pa so razglašene za kulturne spomenike.
Od parkirišča nad plezališčem Črni Kal smo se napotili do razvalin gradu na skalnem robu nad vasjo Črni Kal, ki ga je v 11. stoletju zgradil istrski obmejni grof Ulrik. Postavljen je bil na pomembni strateški točki, od koder so obvladovali prehod po cestah od Rižanske doline proti notranjosti. Po lažji poti smo nadaljevali do železniške proge Divača – Črnotiče – Koper. Prečkali smo jo pri izogibališču, kjer se srečujejo vlaki, ki vozijo po enotirni železnici v obe smeri dokaj pogosto.
Da nam na mokrih kamnih in travah, po komaj stopljenem snegu, ne bi spodrsnilo, smo po stezi ob robu hodili zelo pazljivo. Pri oddajniku smo zavili v notranjost, na vzpetino Gradišče, kjer so ohranjeni zidovi že v prazgodovini zgrajenega gradišča, obnovljenega v času turških vpadov. Na 467 m visokem hribu stoji romarska cerkvica posvečena Mariji Snežni, sezidana je bila v 17. stoletju na temeljih nekdanjega svetišča.
Mimo vasice Praproče, kjer sta nas z glasnim laježem izza ograje »pozdravila« dva psa čuvaja, smo se vrnili na rob sten in se po varni poti spustili do Podpeči. Prepričali smo se, da je Kraški rob zares geološka in podnebna meja, saj so nas v Podpeči, poleg obrambnega stolpa sezidanega v 11. stoletju, pozdravili oranžni kakiji in oljčni nasadi.
Naslednji cilj na naši poti je bila zapuščena vasica Zanigrad, ki je brez stalnih prebivalcev. Imeli smo srečo, da smo si lahko ogledali notranjost cerkvice Sv. Štefana s freskami, ki jih je naslikal Janez iz Kastva. Odprta je bila povsem slučajno, saj je domačin ravno ob našem prihodu prinesel v cerkev božični bor.
Janez iz Kastva je poslikal tudi notranjost cerkve Sv. Trojice v Hrastovljah, njegova najbolj znana freska predstavlja Mrtvaški ples. Naš pohod smo zaključili v Hrastovljah, vendar ne z ogledom fresk, ker je cerkev ob torkih zaprta, temveč v turistični kmetiji Škrgat. Postregli so nam z odlično istrsko jedjo, fuži z ragujem in doma pečenim kruhom z olivami.
Besedilo: Sonja Repnik
Fotografije: Viktor Repnik, Tatjana Rodošek
Zemljevid: Srečko Kenk
