Po nekaj deževnih nevihtnih dneh je bil pred nami pohod po Koroški planinski poti in upali smo, da nam bo vreme naklonjeno. Na pot z dvema kombijema se nas je odpravilo 11 pohodnic z vodnikoma in dva voznika kombijev. Na izhodišču pohoda v Ravnah na Koroškem nas je dež še malo poškropil, a kmalu se je prikazalo sonce. Po jutranji kavi in malici smo se začeli strmo vzpenjati v hrib. V gozdu ob poti so bila od nedavne nevihte podrta drevesa, ki jih je bilo čedalje več in vodnika sta se odločila, da se obrnemo proti dolini in se na Šteharski vrh – 1018 m napotimo po drugi poti. Pot na vrh je bila strma in tla so bila spolzka, tako previdnost ni bila odveč. Na vrhu nas je pričakala vpisna skrinjica z žigom ob kateri je lično izdelan lesen križ. Martina in Cvetka sta za vse nas poskrbele, da smo v knjižico Kontrolne točke Koroške planinske poti dobile prvi žig. S svojo skrbnostjo pridobivanja žigov za vse udeležence pohoda sta vztrajali do zaključka poti. Kratkemu postanku je sledil spust po poti do Dravograda, ki je geografsko središče Koroške in leži na stičišču dolin treh rek Drave, Meže in Mislinje, na SV Slovenije , ob meji z Avstrijo. Prostor za kosilo smo našli pod baročno cerkvijo sv. Križa in Marije, ki stoji na 526 m visokem hribu, delu Tolstega vrha. Nadaljevanje poti je sledilo po strmi poti skozi gozd, kjer smo nabrali lisičke. V koči pod Košenjakom- 1169 m smo prvič prespali. To je nekdanja obmejna stražnica, ki jo je PD Dravograd preuredil v planinsko postojanko. V koči se izvajajo tudi izobraževalni programi za mladino. Po zajtrku smo se odpravili na Vrh na Košenjaku – 1522 m. Košenjak je dobil ime po nekoč bogatih traviščih košenicah. Kmetje so si včasih pomagali tudi s košnjo hribovitih travnatih pobočij. Na vrhu so nas pričakale zanimive lesene skulpture. Oskrbnica v koči je povedala, da tukaj potekajo umetniške kolonije in stvaritve umetniki podarijo tem krajem, kar pritegne marsikatero oko pohodnika. Na poti skozi gozd proti Pernicam smo občudovali visoko travo na travnikih med visokimi smrekami, številna velika mravljišča in se sladkali z borovnicami, ki so bile res debele in sladke. Ker smo hodili tik ob Avstrijski meji je pogled segal v kraje te države in pod nami je bilo vidno akumulacijsko jezero Sobote. Postanek za kosilo smo imeli ob Domu krajanov Pernice, ki je v naravi in zgledno urejen. Pot smo nadaljevali proti Sv. Jerneju nad Muto – 1010 m , kjer je ob stari cerkvi tudi vaško pokopališče. Dan smo zaključili na izletniški kmetiji Primož, kjer je pred dnevi v nevihti na hišo padlo drevo, a na srečo le z manjšo škodo. Na kmetiji se preživljajo s turizmom, z živinorejo, peko kruha in sladic ter predelavo mesnih izdelkov. Tu smo po odlični večerji prenočili in naslednji dan po zajtrku s svežimi gobami odšli na pot proti Vrhu Bricnika – 1017 m. Pot nas je vodila mimo skrbno urejenih domačij z domačimi živalmi in veliko cvetja. Vseskozi smo občudovali lepo pokošena pobočja in ugotavljali kako so tod kraji redko poseljeni in kmetije v strmih bregovih zgledno urejene. Po gozdni poti smo prišli v Radlje ob Dravi, kjer smo imeli daljši postanek za kosilo v mestnem parku. Najbolj vztrajni so osvojili vrh Kapunarja – 1005 m in se nam pridružili v prijetni vasici Remšnik – 685 m, ki nudi prelepe razglede. Namestili smo se v župnišču, ki nam je nudil udobje doma. Ključar Marjan nas je zelo prijazno sprejel. V vasi je poleg cerkve, pokopališča, osnovne šole tudi Muzej mineralov. Zadnji dan našega potepanja po Koroški smo se na pot odpravili v sončnem jutru po poti najprej v dolino in znova navkreber deloma po cesti skozi vasi in deloma po gozdni poti. Tokrat smo za domov nabirali lisičke, ki so rastle ob poti. Zanimivo je bilo pogledati nazaj proti Remšniku in oddaljenim vrhovom Pece, Uršlje gore in Kamniško- Savinjskih Alp. V vasi Kapla – 777 m na Kozjaku smo si v domači gostilni privoščili pizzo in kratek oddih ter se razgledali po vasi. Ostal je še vzpon na Sršenov vrh – 965 m in zaključek pohoda v Ožboltu. V dveh kombijih smo se vrnili po cesti do Maribora in nato v Ljubljano.
Za uspešno izvedbo pohoda gre velika zahvala Triglavk vodnikoma Romanu in Jožetu ter organizatorki Suzani.
Vsekakor na pohodu ne bi tako dobro jedli brez odličnih kuharic Irene in Mateje, še zlasti pa ne bi šlo brez naše spremljevalne ekipe vsestranskih voznikov in naših podpornikov, Jožeta in Uroša.
Najlepša hvala vsem naštetim, da smo lahko v dnevih pohodov po Koroški neizmerno uživali v neokrnjeni naravi in odlični družbi.
Žal je danes, ko to pišem, Koroška drugačna, zaradi poplav, vendar ljudje ostajajo enako dobri, povezani, optimistični in še kako potrebni naše pomoči.
Vem, da se bomo Slovenci tudi tokrat izkazali z dobrodelnostjo in pomagali našim sodržavljanom na prizadetih področjih.
Za Triglavke zapisala: Jana Fabjan
