V petek, 23. junija, smo se Veseli triglavci z začetkom ob četrti uri zjutraj odpravili na izlet v Bosno in Hercegovino. Naša pot je prečkala hrvaška mesta proti prehodu Maljevac v Bosno in Hercegovino mimo Velike Kladuše, gradu Ostrožac, mimo prekrasne Une, Jajca, Bihaća do našega postanka v Mlinu. Tam smo se okrepčali in občudovali prekrasen lokal nad reko, obkrožen z racami, labodi ter čudovitim rastlinjem. Od prijaznega osebja smo se poslovili in nadaljevali pot mimo Jajca, Bugojna ter čez Ramo v Jablanico. Pot ob Jablaničkem jezeru je bila res impozantna saj tu še vedno lahko opazujemo neokrnjeno naravo. Naslednji postanek je bil v mestu Konjic, kjer smo si ogledali, še za današnje razmere, impresiven Titov bunker. Nahaja se izpod planine Zlatar. Vsa leta gradnje se je ohranila njegova skrivnost, tako da tudi lokalno prebivalstvo ni vedelo, da se bunker nahaja v njihovem neposrednem okolju. Z zunanje strani so vidne običajne tri hiše skozi katere je omogočen vstop. Lokalna vodička nas je vodila skozi prostore in opisala bogato zgodovino utrdbe. Sam bunker je bil izgrajen kot zaklonišče za Tita, ožje člane in štab vrhovne komande. V primeru atomskega napada bi nudil operativo in bivanje, za pol leta, kar 350 ljudem. Je izredno dobro ohranjen z veliko delujočimi napravami in sistemi, vključno s prezračevanjem. V njem smo med drugim lahko občudovali za tisti čas izredno napredne in zanesljive aparate nekdanjih paradnih konjev slovenske industrije kot so Imp, Iskra in ostali. Nadalje nas je pot vodila do planinske koče Masna Luka, Posušje na n.v. 1200 m. na Blidinjski planoti pod pogorjem Čvrsnice. Ta del je zaščiteni rezervat, ki se ponaša s prekrasnim endemskim rastlinjem. V planinskem domu, ki je sicer še v izgradnji, a gre proti finalizaciji, smo se razpakirali, povečerjali ter namestili po sobah. Po slastni večerji in kratkim druženjem smo se podali k počitku. V soboto pa smo se po zajtrku podali proti najvišjem vrhu Hercegovine v pogorju Čvrsnice – Pločno 2228 m.n.v. Vzpon se je pričel po zelo dobro markirani stezi, ki se je rahlo dvigovala pa zopet spuščala proti področju Borićevac. Nato se je zopet nadaljevala po planinski poti kjer je bilo potrebno premagati 450 m višinske razlike ter nadaljnji kilometer kjer smo premagali še cca 220 m. Od te točke dalje smo hodili po prekrasnih planinskih poteh, saj se je pred nami razprostrla čudovita planota. Od tu je bilo spet potrebno premagati 320 m nadmorske višine po ostrem vzponu do izhoda na greben. Po grebenu smo med mnogimi ostanki snega ter delnem melišču nadaljevali pot do vrha. Del naše skupine se je odločil, da poti ne nadaljuje zaradi same zahtevnosti podviga in se vrnil nazaj, drugi del pa se je podal naprej. Končno smo dosegli vrh kjer se nahaja vojaška telekomunikacijska postaja. Na vrhu smo se odpočili, pomalicali, srečni, da nam je uspel zahteven podvig. Za pot navzgor smo porabili dobre štiri ure. Seveda nas je čakal še spust v dolino. Tudi tega smo uspešno opravili in se sestali zopet pri večerji v planinski koči pri oskrbniku Ivu. V nedeljo smo se po zajtrku poslovili od našega gostitelja ter se odpeljali proti Mostarju. Odpravili smo se na ogled mestnega jedra, kjer je bil pravi vrvež turistov med slikovitimi uličicami. Po kosilu in nakupih smo se odpravili proti domu. Na Vrhniko smo srečno pripeli v poznih večernih urah polni novih vtisov.
Zahvala gre g. Refiku Družanoviću, ki je izpeljal organizacijo, g. Miru iz Jur-busa za varno vožnjo, g. Srečku Krašovcu za pobudo ter vsem nam za dobro voljo brez katere ne bi bilo čudovitega izleta.
Za Vesele triglavce: Mateja Tomažič
