No pa smo se spet zbrali mladi da smo organizirali tabor za še mlajše. Mišljeno Mladinci planinskega društva za otroke iz osnovne šole. Tokrat smo tabor postavili v Matkovem kotu poleg Logarske doline, kot po navadi od 1. do 10. avgusta. Malo nam je sicer ponagajalo vreme, vendar smo kljub temu podoživeli še eno lepo planinsko preizkušnjo.
Začelo se je v ponedeljek (1.8.2005): okoli pol osmih se je avtobus odpravil izpred OŠ Ivana Cankarja, ter še med potjo pobral mlade planince iz Preserji. Tako se je 35 otrok, veselih misli in novih poznanstev odpravilo na dvourno vožnjo. K taboru so prišli okoli enajste ure. Tam so nas pričakali vodniki s kombijem kamor smo zložili našo prtljago, mi pa smo jo peš mahnili na krajši pohod do tabora. Hodili smo okoli 30 min lahne hoje po makadamu, ker žal mostovi ne bi zdržali teže avtobusa. Pa vendar, saj smo mladi, pa še planinci povrhu, tako da ni bilo problema. Takoj v taboru smo se naselili po šotorih vsak seveda s svojim prijateljem, oziroma z novim znancem. Imeli smo prav lep sončen dan glede na ostale dni v taboru. Popoldne pa že prvi pohod. Odpravili smo se do Matkovega škafa. Hodili smo 2 urici, ko smo prispeli do nekaj zaplat snega, ki pa so nas rahlo razočarale. Kajti pričakovali smo malo večji slapič, ki bi zarezal globoko kotanjo v kup snega. Vendar smo vseeno uživali na našem prvem pripravljalnem izletu. Malo utrujeni smo prišli nazaj v tabor, kjer nas je že čakala topla večerja, ki nam jo je skuhala naša nepogrešljiva kuharica Vesna. Zvečer smo še zakurili malo ognja, ter se prijetno utrujeni odpravili spat.
Naslednji dan torek (2.8.2005): vstali smo okoli pol šeste ure ter se odpravili z avti proti Logarski dolini kjer se začne pot današnjega izleta- na Strelovec, mimo koče pri Klemenčevi jami. Tu smo se vsak po svoje posladkali z čokoladicami, si kupili nekaj kartic, ter se po krajšem odmoru spet napotili naprej proti cilju. Pri koči so imeli tudi enookega mačka ki je tu čez celo leto. Tudi pozimi, ko tu ni oskrbnika. Prehranjuje se z miškami, ki jih lovi v okolici!! Prav zanimiva živalca. Pot smo nadaljevali po gozdu do slemena, kjer se nam je odprl prelep razgled na okoliške vrhove. Po kaki uri hoje po slemenu smo dospeli na vrh. Toplo sonce nas je pogrelo tako, da smo se na vrhu kar malo zaležali. Na to pa še obvezno fotografiranje ter počasen povratek v dolino. Vmes smo se še ustavili na jasici, da smo lepo mirno pomalicali. Vse smeti smo seveda odnesli s seboj v dolino. Med potjo smo se sladkali z malinami, ki jih je bilo res na pretek. Veliko je bilo pa tudi ogromnih mravljišč, velikosti tudi do kakega metra in pol. Prave male stolpnice. V tabor smo prišli okoli tretje ure in že nas je čakalo toplo kosilo. Popoldne je bil čas za počitek in seveda za športne igre (badminton, nogomet,….). Proti večeru pa veselo druženje ob tabornem ognju.
V sredo (3.8.2005) nam je načrte prekrižalo deževno vreme!! Prav nobeden ni bil navdušen nad dežnimi kapljami!! No ja, malo je bilo že vedrih obrazov. Saj so otroci lahko spali dlje kot je bilo načrtovano. Dan smo preživeli vsak po svoje malo v malih lastnih šotorčkih, družili pa smo se v velikem šotoru kjer smo imeli jedilnico ter seveda prostor za igranje igric kot so: enka, remi,šah… Dež pa ni ponehal do večera in tudi za naslednji dan je bilo napovedano podobno vreme.
V četrtek (4.8.2005) je bilo jutro spet deževno tako da smo spet malo poležali, ter posedali v velikem šotoru. Popoldne pa je prineslo lepše vreme, brez dežja. Tako, da smo krenili proti Logarski dolini, po učni poti do slapu Rinka. Vmes smo se ustavljali ob zanimivih informativnih točkah. Med potjo smo na paši ugledali tudi nenavadno govedo. Precej kosmato, ki izhaja iz Škotske in sicer gre za Highlandsko govedo. Šli smo mimo koče kjer so včasih prebivali oglarji in kurili kope. Do slapa Rinke nam je pot prav hitro minila, tako da smo kmalu dospeli do vznožja mogočnega slapu. Povzpeli smo se na razgledno točko- Orlovo gnezdo, kjer smo vsak po svoje opazovali, ter seveda poslikali mogočni padec vode. Nazaj smo se odpravili z avtomobili. Pa se je vseeno razvil prav lep izletniški dan.
V petek (5.8.2005) smo se prebudili v zelo jasno in strašansko mrzlo jutro. Na termometru je kazalo okoli 30C. Brrr… Z avtomobili smo se odpravili proti vasi Sveti Duh od koder smo krenili na Olševo. Vmes nas je močno prepihalo. Ustavili smo se pred Potočko zijalko, kjer smo pregledali, če je še kje ostalo kaj kosti od jamskega medveda, oziroma ostankov jamskega človeka. Našli smo le eno kost, ki so jo otroci nesli domov pokazat staršem (kost je bila nastavljena za veselje otrok, da ne bo pomote). Pot smo nadaljevali proti vrhu. Tu smo se prvič v tem taboru srečali s klini in »zajlami«. Tako smo preizkusili in povadili hojo v takih razmerah. Na slemenu nas je ponovno pričakal pravi orkanski veter. Na vrhu smo se morali toplo obleči (kape, rokavice…), da nas ni zeblo. Tu smo se le na hitro poslikali, ter jo zaradi mraza mahnili nazaj proti dolini. Vmes, kot ponavadi obvezen postanek za malico, ter kasneje postanek še ob jami, da smo se posladkali z napolitankami! Po okoli 7 urah hoje smo prispeli v tabor na kosilo. Popoldne pa spet vesele športne igre. Tokrat smo se odpravili spat bolj zgodaj, kajti naslednji dan nas je čakal, za vse zelo zahteven vzpon. Starejši smo še isti večer dobili čelade in samovarovalne komplete. Kajti odpravili smo se na Brano. Mlajši pa so odšli na Savinjsko sedlo.
V soboto (6.8.2005) smo se odpravili že zgodaj. Starejši malo bolj zgodaj, kot mlajši. Odpeljali smo se do slapu Rinka, kjer smo začeli naš izlet. Proti Okrešlju se je vila zelo lepa pot po gozdu. V eni urici smo bili pri koči. Okrešelj je žal znan po helikopterski nesreči gorskih reševalcev, ki se je zgodila pred nekaj leti in je nekaj ljudi tudi preminilo. Pot smo nadaljevali proti Kamniškemu sedlu. Tudi tu smo se srečali s klini in »zajlami«, tako da smo si nadeli vsak svojo čelado ter varovalni komplet. Počasi smo se vzpenjali proti koči na Kamniškem sedlu. Medtem jo je druga skupina mlajših mahnila ravno iz Okrešlja proti Savinjskemu sedlu. Pot se je vila predvsem med borovčki, tako da je moralo biti precej vroče, kajti bil je prav lep sončen dan. Brez problema in dobro opremljeni smo preplezali strmejši del , šli mimo koče ter jo mahnili proti vrhu. Vrh je bil oddaljen kake 45 minut. Na vrhu pa daljši postanek in malica, ter seveda obvezno martinčkanje, na toplem poletnem soncu. Kar na hitro je bila urica naokoli, tako da smo odšli proti koči. Tu smo še malo posedeli ter se kmalu odpravili nazaj. Med potjo smo opazovali nevestne planince, ki so kar v športnih copatih hodili po nevarnih odsekih. Mi smo vse to s pravšnjo opremo varno prečkali. Vrnili smo se do vznožja nazaj do Okrešlja in kasneje do Rinke. Tu so nas pričakali avtomobili, ter nas popeljali nazaj v tabor, kjer nas je že čakalo kosilo. Mlajša skupina se je vrnila kašno urico bolj zgodaj. Popoldne pa smo preživeli ob gledanju diapozitivov taborov iz prejšnjih let. Predvsem nam je padlo v oko koliko vode se je včasih nabralo v šotorih in okoli njih, tako da so lahko igrali pravi vaterpolo!! Tudi mi bi ga skoraj lahko, kajti za naslednji dan so bile spet napovedane padavine. No, vsaj izlet ni bil načrtovan za naslednji dan.
Nedelja (7.8.2005): čas ko otroke obiščejo starši. Spet je deževalo in spet je bilo povsod polno blata. Prišlo je nekaj staršev, ki so razveselili otroke. Žal pa letos nismo mogli izvesti vsakoletnih tradicionalnih olimpijskih iger, kajti bilo je premrzlo in premokro. Spet smo se do večera družili v velikem šotoru. Bilo je prijetno a precej mrzlo.
V ponedeljek (8.8.2005) smo se odpravili na Raduho, ki smo jo že pred nekaj leti osvojili prav tako kot Olševo iz Koroške strani. Takrat smo taborili v Koprivni. Tokrat smo se odpravili izpred koče na Loki, kjer so nas pričakali štirje prosto gibajoči prašički. Prav zanimivo je bilo gledati prašiče kako hodijo in se kobacajo po okoliškem travniku. Tu smo si privoščili tudi kislo mleko, seveda kravje In jo veselo mahnili proti eno uro oddaljenemu vrhu Raduhe. Pot se je vila med borovčki, a tokrat nas je hladil rahel vetrič. Na vrhu pa prava idila. Lepo toplo sonce in prelepi pogledi na okoliške vrhove. Tu smo malicali, se posladkali s piškoti in jo mahnili nazaj v dolino, h koči, h prašičkom. Tu smo se še pomartinčkali, ter se nato vrnili v tabor. Kjer nas je čakalo kosilo, za večerjo pa noro dobre palačinke z marmelado in čokolado. Komaj smo si obliznili prste že je bil čas za spanje kajti jutri je bil nov dan. Dan novih doživetij, avantur ter predzadnji dan torej dan PLANINSKEGA KRSTA.
V torek (9.8.2005) smo vstali okoli devete ure. Počasi pozajtrkovali ter jo mahnili proti Logarski dolini. Po kake ¾ urice smo prispeli do igrišča kjer so nas pričakale žoge ter vrvi in pasovi za plezanje. Tu se je vsak otrok lahko spoprijel s steno. Seveda smo vse otroke obvezno zavarovali s čelado in z varnostnim plezalnim pasom. Vsi smo uživali, ko smo kot mali gamsi osvajali višino. Medtem pa se je na drugem koncu Logarske doline sestajala pomembna skupina ljudi in sicer skrivnostna organizacija KIZMP (komisija za izpraševanje zadnjic mladim planincem). Na ta dan so krstili 3 mlade planince. Seveda ni šlo brez velikega tabornega ognja ki so ga pripravili otroci. Kar nekaj časa so pobirali drva po gozdu ter podirali sušice, seveda vse pod budnim očesom vodnikov. Ko se je ogenj zakuril se je začel krst : župnik Fosil, mežnar Češark ter rabelj Krokar so krstili tri vrle planince ter enega po pomoti za kar so se kasneje opravičili. Krščenci pa so bili: Filip Todorovič- ROGAČ, Nina Masnec- ZIJALKA ter Gregor Novak- ŠKAF. Rajanje pa se je nadaljevalo do jutra.
V sredo (10.8.2005) pa zadnji dan. Pospravili smo šotore, pomalicali ter se seveda poslovili od novih prijateljev ter se počasi in mrkih obrazov napotili proti avtobusu. V upanju da se naslednje leto spet vidimo, nas je pozdravil še vodja tabora in odpravili smo se proti domu spet nazaj v objem staršev. In se vidimo naslednje leto na 42. planinskem taboru ki bo v …………!!!
Vsi udeleženci tabora se najlepše zahvaljujemo naši planinski kuharici ge. Vesni Matič in se ji priporočamo še v nadalje, saj nam je njena odlična kuhinja pripomogla k temu da smo s polnimi močmi osvajali vrhove. Za pomoč pri organizaciji se zahvaljujemo tudi g. Vinku Bizjaku.
Zahvala gre pa tudi vsem, ki ste nam finančno in materialno pomagali pri izvedbi tabora. To pa so: Robi Trček – Avtoelektrikarstvo s.p., Pub Tarantela, dnevni bar Tomaž, ga. Damjana Miklavčič, Pro saf d.o.o., Štirn d.o.o., Žito d.d, Vrtnarstvo Hlebec, pekarna Adamič, g. Marko in ga. Renata Zalar, g. Jože Šušteršič in Slovenska vojska.
Krokar
