Ob 20. obletnici delovanja smo se Triglavke - Lenčeve punčke skupaj s povabljenimi gosti dne 28.10.2011 zbrale na Planini. Kot se za praznovanje obletnic spodobi, se je naše srečanje pričelo s takoimenovanim uradnim delom.

Vse zbrane nas je najprej pozdravila oranizatorka Cilka, ki je poudarila pomen delovanja planinske skupine za vse pripadnice, ki so jo v teh 20-ih letih sooblikovale in s tem prispevale, da uspešno deluje še danes.

Naš vodnik Bogdan je na kratko predstavil začetek pohodov skupine 17 žensk Planinskega društva Vrhnika, ki jo je ravno v času nastajanja naše samostojne države prvič peš z Vrhnike na Triglav popeljal Lenč, kar je ponovil še dvakrat. Po prvem vodniku skupine je v njegov spomin ohranjeno poleg imena skupine Triglavk še ime Lenčeve punčke. Ker je na mesto preminulega Lenča leta 1995 vstopil Bogdan, nam je na kratko predstavil podvige planinske  skupine, ki je v vseh teh letih 8 krat peš prehodila pot z Vrhnike na Triglav, Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana, ki smo jo letos začele znova. Poleg tega so bili v vseh teh letih v vsakoletnih 5-dnevnih pohodih osvojeni številni vrhovi slovenskih gora, med katerimi je bilo 22 vrhov z več kot 2000 metri n.m. višine. Povedal je, da se je v  teh letih v skupini zamenjalo kar nekaj planink in kot kaže se za obstoj skupine, ki bo nadaljevala tradicijo pohodništva Triglavk, ni bati. Vzdušje v skupini je prijetno, vsaka udeleženka prispeva svoj delež, vse pa druži skupni cilj – pohodništvo po naših gorah in planinah.

Vzpodbudne besede aktivnemu delovanja skupine v Planinskem društvu Vrhnika nam je namenil predsednik društva Roman in zaželel še veliko uspešnih pohodov in užitkov pri osvajanu vršacev naših gora.

Mateja, ki je ena od dveh pohodnic v skupini že od samega nastanka, se je spomnila vseh udeleženk v skupini v preteklih dvajsetih letih. Posebej se je zahvalila vodniku Bogdanu, Jožetu, Marjanu, Cilki in Ireni, ki sedaj skrbijo, da pohode vsako leto uspešno izpeljemo ter tistim, ki s svojimi prispevki podpirajo aktivnosti skupine, med katerimi je potrebno omeniti Tineta, ki nas vsako leto preseneti z novim lesenim spominkom.

Druženje se je nadaljevalo v prijetnem vzdušju, ob obujanju spominov in kovanju načrtov za prihodnost.

Vse Triglavke – Lenčeve punčke se zahvaljujemo Cilki in vsem, ki so sodelovali pri pripravi Zbornika ob 20. obletnici delovanja Triglavk v PD Vrhnika. Odlično pripravljen zbornik s številnimi fotografijami in pisnimi prispevki podrobno predstavi delovanje skupine in vtise posameznih planink, kar bo prispevalo k ohranitvi spomina na prehojeno pot do danes, ki pa se na srečo vseh udeleženk, pod zavzetim vodstvom, še nadaljuje.

V torek 26.7.2011 smo se Triglavke - Lenčeve punčke zbrale pred OŠ Ivana Cankarja in se z manjšim avtobusom odpeljale proti izhodišču naših letošnjih pohodov po delu Slovenske planinske poti, ki poteka od Maribora do Ankarana.

Pot smo po dobrem okrepčilu iz spremljevalnega vozila pričeli pri Mariborski koči na Pohorju na višini 1080 m. V spomin na očeta slovenske planinske poti Ivana Šumljaka (1899-1984) stoji pred kočo njegov doprsni kip. Pot nas je vodila po gozdni cesti, skozi gozd in kar naenkrat smo bili pri cerkvi sv. Areha v bližini katere je Ruška koča. Pot smo nadaljevali proti slapu Šumik blizu katerega smo imeli postanek za kosilo. V toplem dnevu smo se hladili v senci visokih dreves in bližini potočka, ki je oddajal prijeten hlad. Pri koči na Klopnem vrhu od koder je bil zelo lep razgled na Maribor, smo opazovali konje na paši. Iz Klopnega vrha je pot speljana skozi gozd na nekaterih mestih s precej blatnimi kolovozi. Do večera se je naša hoja skozi gozd z vzponi in spusti končala pri koči na Pesku, kjer smo prvi dan naših pohodov uspešno zaključili. Pred spanjem smo pripravili še prijetno presenečenje Marjanu, ki je pred kratkim praznoval rojstni dan. Koča je bila polna planincev in dobre volje pred spanjem ni manjkalo.

 V hladu jutra smo si z okusno pripravljenim zajtrkom nabrali moči za pot proti Lovrenškim jezerom. Ker je bilo ob poti polno zrelih borovnic, tudi nabiralcev ni manjkalo. Po hoji navkreber skozi gozd je bil naš trud poplačan s prelepim pogledom na Lovrenška jezera. Na Pohorju so barja nastala v plitvih kotanjah na nepropustnih tleh v katerih so se ob velikih količinah padavin razvila močvirja, kasneje barja, po oceni stara 8000 let. Lovrenško barje je največe visoko barje v Sloveniji. Na kilometer dolgem in 300 m širokem Lovrenškem barju se razprostirajo Lovrenška jezera na katerih so prav v tem času cveteli lokvanji. Jezerca so obkrožena z nizkimi gostimi borovci ob robu barja pa so obsežni smrekovi gozdovi. Jezerca so globoka do 1,2 m. Najvišje leži na višini 1529 m in ob njem je lep razgledni stolp. Pot nas je nato vodila čez Jezerski vrh na katerem je postavljen spomenik NOB in proti Ribniški koči pred katero so se že sončili številni pohodniki. Kratek postanek nam je koristil za nadaljevanje poti proti Kopam. Najvišji vrh Pohorja je Črni vrh - 1543 m, kjer izvira tudi najvišji izvir Pohorja. Po kosilu je bil pred nami še lep del poti na katero so nas priganjali oblaki, ki so se pričeli zbirati. Do koče pod Kremžarjevim vrhom je bilo potrebno kar precej navkreber in večkrat navzdol. Koča stoji na JZ Kremžarjevega vrha - 1164 m in je najbolj zahodna pohorska planinska postojanka. Pri kapelici pred kočo je večkrat zazvonil zvon želja za nas pohodnice. Na večerjo se je bilo potrebno spustit nekoliko nižje do prve kmetije, kjer je bilo ob našem prihodu že vse nared. Pohorski kmet nas je gostoljubno sprejel na svoje posestvo in nam za pokušino prinesel med v satju, ki so ga čebele izdelale same. Po kratkem druženju je bil poteben strm vzpon do koče, kjer so nas že pričakale dežne kaplje. Po napornem dnevu je bilo pred nami samo še spanje.

Tretji dan nam je dež pošteno prekrižal načrte, tako smo najprej izboljšanje vremena čakali na prostoru ob spremljevalnem vozilu, kar v lopi za orodje in stroje. Ker je dež postajal vse močnejši, smo si za ta dan zatočišče poiskali v prijetnem okolju Poštarskega doma pod Plešivcem, kjer sta nas toplo sprejela oskrbnika. Čas smo si krajšali s kartanjem in pa s pogovori. Proti večeru je tudi dež že ponehal in tako je bil možen sprehod po okolici. Na srečo se je v petek vreme ustalilo in smo se po spremenjenem planu povzpeli na najvzhodnejši karavanški osamelec, na Uršljo goro - 1699 m, obsijano s soncem in res vredno truda. Ob poti so bili lepi cvetoči turški nageljni. Od tu je lep razgled na Mežiško, Mislinjsko, Šaleško in Dravsko  dolino. Ob domu je cerkev sv. Uršule, ki je našvišje stoječa cerkev na Slovenskem. Njena notranjost je lepo urejena in stene krasijo umetniška dela naših slikarjev. Pot nas je nato vodila skozi gozd preko travnikov do Andrejevega doma na Slemenu. Po nekaj dežnih kapljah ki so nas presenetile pri kosilu, smo nato pot brez dežja nadaljevali v Smrekovško pogorje, ki leži v vzhodnem delu Kamniško - Savinjskih Alp in je edino slovensko vulkansko pogorje.  Vrh Smrekovec je na višini 1577 m. Pred kočo na Smrekovcu - 1377 m nas je pozdravila družina koz, ki je počivala na mizah pred kočo. Večerja ob robu gozda pod kočo nam je dobro teknila. Irena pa je s pripravljenimi dobrotami nahranila tudi mlade fante in dekleta, ki so se zabavali v bližini.

Po prespani noči je sledil še pohod zadnjega dne, s ciljem na Golteh. Golte so apnenčasta razgibana planota na vzhodnem obrobju Kamniško- Savinjskih alp ki jo v večini porašča gozd. Vzpeli smo se na vrh Boskovec - 1587 m. Golte so leta 1987 razglasili za krajinski park in obsega 1223 ha. Prijetnega sprejema smo bili deležni na Mozirski koči, saj nam je oskrbnik zaigral na kitaro in zapel Kekčevo pesem, gospodinja pa nas je postregla s toplim domačim kruhom in s soljo. Prijetno posedanje pred kočo smo morali končati, saj nas je čakal še spust z gondolo v dolino. Tudi za zadnji dan je skrbna Irena poskrbela, da nihče ne bi lačen odšel na avtobus. Po vožnji mimo vrtnarije Skornšek, ki nas je s svojo zunanjo zasaditvijo cvetja očarala, je pot proti Vrhniki res hitro minila.

Ob zaključku smo družno ugotovili, da je bil plan pohodov uspešno in varno izpeljan, za kar se zahvaljujemo odlični organizacijski ekipi: Bogdanu, Jožetu, Marjanu, Cilki in Ireni. Zahvala gre tudi sponzorjem za prispevke.

Besedilo: Jana Fabjan    

Tudi letos smo se planinke Planinskega društva Vrhnika, združene v planinski skupini »Triglavke«, zbrale za pohod po zahodnih Julijcih  v planiranem  času od 27.7. do 31.7.2010.

Izhodišče naših pohodov je bilo v Bovcu, od koder smo se z žičnico popeljali na Kaninske pode (2202 m). Od tam nas je pot vodila do doma Petra Skalarja (2260 m), kjer smo pustili del prtljage in se takoj napotili k osvojitvi prvega planiranega vrha – Visokega Kanina (2587 m). Hoja po tem delu visokogorja nam je razkrivala lepote kraškega sveta. Voda je skozi čas v kamen izklesala razne vdolbine . Čeprav je svet skalnat in mestoma peščen, so nas ob poti

razveseljevali pogledi na živo pisano gorsko cvetje. Sam vzpon na vrh je zelo strm, zato tudi varovan z jeklenicami in olajšan s klini. Potrebna je pazljivost in primerna fizična pripravljenost. Naš trud je bil poplačan s prekrasnim razgledom na Julijske Alpe v Italiji z vrhovi kot so Montaž, Viš , ŠpikHude police in smučišče Sella Nevea, ki je povezano s Kaninom in pa na vrhove naših gora kot so Triglav, Mangart, Krn, Krasji vrh, Kobariški Stol,  in še bi lahko naštevali. Oblačno nebo nas je priganjalo k sestopu z vrha in še pred dežjem smo se vrnili v kočo, kjer smo prenočevali.

Jasno jutro nas je kar vabilo k vzponu na Prestreljenik ( 2499 m), pod katerim je znano naravno okno, ki za ogled privlači številne ljubitelje gora. Pri vzponu na vrh so nam druščino delali tropi belih in črnih ovac na visokogorski paši. Razgledi na okoliške gore in v dolino so bili zopet prekrasni in prav zaradi njih se vsak napor pri hoji izplača. Za spust v dolino Krnice preko Prevale , Planine Krnice v vas Zavrzelno  je bilo potrebno prehoditi skoraj 2000 m višinske razlike. Cvetja ob poti ni manjkalo, kar nam je lepšalo poglede naokoli in res smo lahko ugotavljali kako lepa in neokrnjena je naša gorska pokrajina.

Nočitev nas je čakala v vasi Log pod Mangartom, ki je po močnem plazu pred leti, že lepo obnovljena. V njej lahko vsakdo najde pravi mir in zdi se  kot, da bi se tu zaustavil čas. Naslednji dan smo se namenili na vrh Jerebice ( 2126 m), preko doline Možnice, vendar nam je dež prekrižal načrte. Zaradi varnosti smo se morali vrniti nazaj v dolino. Sledil je ogled mogočnih ostankov trdnjave Kluže iz leta 1639 in kasnejših utrdb v ozki dolini Koritnice , na ustju Bavščice.

Četrtega dne se je deževno vreme še okrepilo in nam tako preprečilo nameravano osvojitev vrha Svinjaka (1653 m) in naslednjega dne vrha Mangarta (2679 m). Pripeljali smo se do koče pod Mangartom, kjer je močno pihal veter,bilo je zelo mrzlo in goro je pobelil sneg. Zadovoljiti smo se morali le s pogledi proti vrhu.

Sprijazniti se je bilo potrebno s predčasnim zaključkom naših pohodov, saj smo spoznali , da je narava nepremagljiva in tudi optimistični planinci jo moramo upoštevati. Res pa je, da so gore večne in možnosti za osvojitve vrhov  bo še mogoče realizirati.

Da, dobesedno tako je bilo so mi pripovedovale, kajti drugi dan njihovega večdnevnega pohoda je imel orkanski veter namen pomesti jih z grebena Belščice. A ni mu uspelo. Dekleta so zmagale in začrtano pot od Dovja do Pungart planine so uspešno opravile.

Posredovale so nam nekaj fotografij, ko utrnejo vtise nam bodo namenile še komentarje pod fotografije, niso pa pozabile na nekaj nas srečnežev in nam, kot običajno, poslale svoje pozdrave, kjer je na prvi strani začrtana pot, na drugi strani pa so stvarni dokazi (žigi), kako so opravile z zelo razgibano potjo (KLIK).