je bil namenjen Koradi,  vrhu na zahodni  meji Slovenije, severno od Gorice. A je grozil mraz, sneženje in močna burja.  Kaj narediti? Najbolje se je prilagoditi. Glede na vremenske razmere je bilo potrebno spremeniti program. Po mnogih posvetih je »vodstvo« izbralo odločitev – pohod iz Logatca  na Vrhniko (z dodano vrednostjo).

S šolskim avtobusom smo se (bilo nas je 28) zapeljali do Narodnega doma v  Logatcu. S seboj smo imeli baterije, da bi si ogledali zapuščen in pozabljen  železniški predor  pod Naklim iz časa okoli prve svetovne vojne. Žal ni bilo možnosti, da bi se kobacali med grmovjem po strmini v snegu  in po ledu v železniški usek do vhoda in v tunel. Smo pa slišali kaj o zgodovini tega tehniškega podviga, za katerega celo mnogi prebivalci Logatca ne vedo.

Čez grič smo se podali mimo cerkvice sv. Jožefa in si spotoma ogledali Tollazzijevo štirno, starodaven vodnjak, ki so ga pred kratkim obnovili. 

Na začetku  Cankarjeve ceste  smo se ustavili  ob neobičajni kapelici  - spomeniku padlih  v prvi svetovni vojni. Pot smo nadaljevali po Stari cesti po robu Logaškega polja proti gozdu.  Nasproti nam je prišel domačin in rekel – ne hodite naprej, tam so medvedje. Pa smo se zasmejali, saj smo mi kot medvedi, v bundah, zaviti v  šale in pokriti s kapami in kapucami. Prečkali smo železniško progo  in prišli v zavetje gozdov, kjer ni bilo več ostrega vzhodnega vetra. Bilo je lepo zimsko vzdušje: vse »pocukrano« s snegom za dva prsta in s škripanjem pod nogami. Bilo je veliko dobre volje, bili smo klepetavi, vedri in malček razposajeni. Vse do Vrhnike.

In kot mi je Metka rekla: Če je koga zeblo, naj si drugič dobro prebere navodila. Mislila je na »dolge gate« … in pa kar je najvažnejše, BILO JE ZELO LEPO.

Tekst: Vojko Bizjak

Nekaj lepih prejšnjih dni je v nas spodbujalo željo po pohodu. Prišel je naš torek in podali smo se na Janče, priljubljeno izletniško točko Ljubljančanov. To je vrh in vas v hribovju med dolinama potoka Besnica in reke Save. Kraji so znani po jagodah, kostanju, gobah, medu, sadju in razgledih..  Zjutraj vreme ni kazalo najbolje, bilo je nekam oblačno,  megleno in hladno.

Pohod smo pričeli v dolini Besnice pod vasjo Vnajnarji. Takoj nas je pričakala strmina in gozd, ki nam je dal vedeti, da smo zamudili obilno letino kostanja. Ko smo dosegli prve hiše vasi in asfaltno cesto, se je nebo pričelo jasniti in pogledi so segali čedalje dlje. Hodili smo proti vasi Gabrje po razgledni grebenski cesti in uživali v pogledih naokoli. Da pa le vse ni bilo preveč lepo, je potegnil mrzel  veter in nam ni dal počivati. Ob cesti smo opazovali značilne kozolce teh krajev, prave tesarske umetnije, kajti niti dva kozolca nista enaka. Pot je hitro minevala, še nekaj vzponov  skozi gozd, pa spet asfalt in že smo zagledali veliko kapelico ob cesti ter antenski stolp ob planinski koči in bližnji zvonik cerkve. Tokrat nismo zgubljali časa ob raznih priboljških in smo hitro dosegli kočo in zavzeli jedilnico. Skozi okna se nam je nudil lep pogled na zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe. Po okusni obari z žganci in pogašeni žeji smo se poslovili od simpatičnega gostitelja in se lotili vsakokratnega najtežjega  opravila - skupinskega fotografiranja. Obenem smo ob pogledu na bližnje in daljne hribe in gore bili deležni še opisa s strani naših priročnikov Sonje in Vojka.

Nato nas je pot vodila  do bližnje cerkve , ki se ponaša z močnim obzidjem in obnovljeno poslikavo portala. Tu smo pričeli spust v  dolino reke Save, točneje v vas Laze. Preko doline smo opazovali »naše«, že osvojene vrhove v Posavju, Murovico, Cicelj in Miklavža.  Tudi cvetoče resje ob poti nas ni pustilo ravnodušne. Do domačije Jernač je sledil prijeten sprehod po udobni makadamski cesti, nato  smo zavili v gozd na strm spust v dolino. Ko smo prispeli v Laze, smo zagledali lično cerkvico, ki pa še ni dokončana. Je prav nenavadna za te kraje, morda bo nekoč znamenitost. Našli smo pot čez železniško progo do postaje, kjer  je že čakal avtobus in nas prijetno utrujene zapeljal na Vrhniko.

Besedilo: Srečo Kenk

3.01.2012 smo imeli Sončki v načrtu pohod iz Podsmreke  proti Drenovem griču. Jutro se je pričelo z rahlim rosenjem, a ko je avtobus ustavil na postaji v Bevkah, smo veseli ugotavljali, da rahel dež Sončkov ne ustavi, avtobus je bil poln pohodnikov.  Zapeljali smo se do izhodišča  v Podsmreki in že na startu se je nekaj  dežnikov zaprlo.

V  medsebojnem klepetu smo  delali prve korake v dokaj strm začetek poti, ko nas je nad Krimom  skozi razklane  deževne oblake za nekaj trenutkov pozdravilo sonce. Za zadnjimi hišami smo z asfalta prešli na gozdno pot, ki  se je postopno dvigovala čez vrh Kamenščica do Gradišča. Nadaljevali smo po grebenski poti, ki  nas je vodila med bukvami do  Vrha, kjer je bila vpisna knjiga. Bukov gozd je poskrbel za mehko hojo po listju, ki  je zaradi mokrote  občasno zahtevala tudi določeno pozornost. Ves čas so nas spremljale  markacije in smerne table, ki označujejo  Cankarjevo pot.  Nadaljevali smo  čez  Vrhovčev hrib in Debeli vrh. Na desni so se skozi bukove hoste odpirali razgledi na področje Ključa in  hribovij  nad horjulsko dolino, v ozadju  je  izstopala Grmada. Mimo razcepa za Brezje  smo hodili v smeri  vrha Strmca, kjer  se  še ena markirana pot usmeri proti Brezjam in Podolnici, mi pa smo po Križevškem borštu obšli Ferjanko  in  se   nad Rosovžem  pod Tičnico spustili  do Kačje vasi, kjer nas je spet pozdravila civilizacija.

Pot po ravnem smo nadaljevali po trasi stare železnice do Drenovega griča in jo zaključili v gostilni Kavčič na tradicionalnem novoletnem kosilu.

Po dobri hrani je Sonja Zalar Bizjak posredovala statistiko o članstvu v skupini Sončki in  opravljenih pohodih v preteklem letu. Ko je naštevala izlete,  se je  čez mize opazilo, da so  spomini  raznežili obraze pohodnikov. Ja, dano nam je bilo osvojiti  okoli 20 vrhov in vsak osvojeni vrh nosi  udeležencem Sončkovih pohodov svoje spomine.  Brez predhodno  skrbno  načrtovanih  pohodniških izletov  s strani obeh planinskih vodnic, Sonje Zalar Bizjak in Sonje Repnik, ter njunih mož Vojkota in Viktorja,  izleti Sončkov ne bi bili to, kar so. Za njihovo nesebično delo smo se jim pohodniki najlepše zahvalili.  Nato smo se v prijetnem razpoloženju poslovili ter  odšli vsak na svojo stran. Nekateri so proti Vrhniki nadaljevali  po  trasi stare železnice,  drugi z avtobusom, Bevčani pa smo čez morost v prijetnem razpoloženju  tudi prišli  do vasi še pred mrakom.

Besedilo:     Marija Dolinar

Z Vrhnike smo se odpeljali, ko se je komaj začelo daniti. Naš torek, 20. 12.,  je bil kot zadnji jesenski dan med najkrajšimi dnevi v letu, pred nami pa je bila dolga pot: vožnja po avtocesti do Trebnjega, potem pa proti Sevnici in mimo HE Boštanj na Savi, do izhodišča v vasi Breg.

Začeli smo se vzpenjati po Jurkovi poti, pod našimi nogami pa je šelestelo rahlo pomrznjeno listje. Z višino je listje izginjalo, prekrivati ga je začel v zadnjih dneh zapadli sneg. V vasi Razbor je bilo med prvim postankom na soncu že prijetno toplo, v jasnem dnevu so se nad meglicami odpirali pogledi proti Gorjancem, Snežniku in Posavskemu hribovju. Višje, pri cerkvici Sv. Jošta, so se med drevjem zableščali Grintovci. Dobro razpoloženje je z vsakim pridobljenim metrom naraščalo.

 Ko smo prišli iz gozda, na zadnjem pobočju pod vrhom Lisce, smo zagazili v skoraj nedotaknjen pršič. »Le zakaj nimam s seboj turnih smuči«, je bilo slišati iz kolone. V soncu se je sneg lesketal, kot bi ga samo za nas posuli s kristali. Na grebenu je zapihal rahel veter, hitro smo se oblekli in odhiteli do razgledišča na vrhu. Poiskali smo znane vrhove, od Triglava do Ojstrice, Pece in Uršlje gore, vse naokrog pa smo občudovali tudi nižja predgorja in hribovja.

V Tončkovi koči, ki je postavljena malo pod vrhom Lisce, smo bili tik-tak postreženi z odličnim golažem, pa tudi žejni nismo ostali. Žal naše pohodnice, ki so se izkazale na Ermanovcu s petjem, niso sedele za isto mizo. Bile so prikrajšane za veselje ob petju, ostali za prijetno poslušanje. Naslednjič bomo rezervirali »pevsko« mizo in jih posedli skupaj.

December je bil pred nekaj leti kar rodoviten, saj so bile z nami štiri slavljenke. Ob pomoči še dveh  pohodnic so poskrbele, da na poti zaradi njihovih  sladkih in tekočih dobrot nismo omagali, pa tudi prehladili se nismo. Naš šofer Lovro je odpeljal avtobus iz Brega v Lahov Graben pri Jurkloštru, kamor smo se spustili po severnem pobočju Ješivca, večinoma po zasneženih stezah in kolovozih, deloma tudi po spluženi cesti. Domov smo se vrnili po najhitrejši poti - iz Jurkloštra preko Šentjurja do Dramelj in naprej po štajerski avtocesti.

Besedilo:     Sonja Repnik