Tudi vreme nam je pomagalo pri izvedbi pohoda, čeprav smo ob kavici v Ajdovščini opazovali nevihto v Italiji. Do začetka pohodne poti smo se odpeljali v Dolenje.

Organiziran pohod «Po Vertovčevih poteh« je vsako leto, prvo nedeljo po Martinu, v čast Matiji Vertovcu, duhovniku, poljudnoznanstvenemu piscu in učitelju vipavskih vinogradnikov. Poleg verske vzgoje preprostih ljudi je bil zelo aktiven pri opismenjevanju otrok in odraslih, ker je le tako ljudi lahko seznanil s takratnim znanjem o astronomiji, zgodovini in vinogradništvu, kjer je poleg rezi vinske trte pomembno tudi gnojenje (s hlevskim gnojem) in zaščito vinske trte pred boleznimi. Le zdravo grozdje s primerno higieno kleti in sodov, s pravilnim vrenjem mošta da dober pridelek. Po njem se imenuje tudi belo vino »Vrtovčan«.

V teh krajih sta bila takrat najpomembnejša živinoreja in vinogradništvo. Takratni pašniki in travniki so danes precej zaraščeni. Na ugodnih legah pa se danes obnavljajo vinogradi (znana je pinela), pojavljajo se sadovnjaki (ne le češnje) in tudi oljčniki.

Od vasi Dolenje se pot vzpenja proti cerkvici sv. Marjete in ob poti so nahajališča fosilov numolitov, morskih ježkov, polžev ter kamena jedra školjk iz geoloških dob eocen in paleocen. Vsa ta bitja so v pradavnini živela v morju in geološko delovanje jih je tekom milijonov let prineslo na površje.

Na razgledni točki Nabojs je lep razgled na obrobje Vipavske doline. Pot vodi skozi zaselek Briht, kjer je zanimiva stavba krajevne skupnosti, v kateri so okrog leta 1750 občasno prebivali kartuzijani.

Skozi vas Planina smo šli na preval Trešnik, kjer so tudi fosili. Spustili smo se mimo vasi Gabrje, ki je v zavetju pred burjo, v vas Potok in naprej v Šmarje, kjer je na vaškem trgu spominsko obeležje Matiji Vertovcu in naprej po asfaltni cesti do vasi Vrtovče, od koder je lep razgled na Vipavsko dolino. Spustili smo se do zaselka Tevče, malo naprej smo v gozdu videli kamen, kjer je v času Avstrije potekala meja med Kranjsko in Goriško-Gradiščansko deželo.

Ob zaselku Uhanje je nahajališče zelo redkih koral iz geološke dobe terciar, tu je tudi zelo znana zgodba o Argonavtih, ki naj bi z Vrhnike prenesli svojo ladjo do reke Vipave in v tej vasi so jim domačini pripravili zasedo, da so se komaj rešili.

Ves čas smo uživali v zimskem soncu, pot pa smo končali v manjši plohi, s čudovito mavrico.

Zapis: Andrej  Štular

Ne, nismo zamudili pohoda Po poteh Cankarjeve matere, a na lep sončen dan, niti malo zimski, smo ubrali popolnoma enako pot, kot pohodniki na Štefanovo.

Kar 41 se nas je odzvalo našemu prvemu letošnjemu pohodu in po prihodu na Vrzdenec, rojstnemu kraju Cankarjeve matere Neže, smo kmalu zagrizli v breg in se podali do prve kmetije v Žažarju. To ni kmetija, kar tako od muh, saj je vsem pohodnikom znana kot kmetija, ki z veseljem postreže pohodnikom z domačimi dobrotami in tudi tokrat se niso izneverili. Pod taktirko gospodinje Mojce so kar štiri generacije Činžerjev ponujale čaj, kuhano vino, ocvirkovko, sladice, ... . Nihče ni odšel žejen ali lačen, za popotnico so nam poklonili še prijazen pozdrav z željo po ponovnem snidenju. Hvala vam Činžerji ohranite to lepo navado, o kateri bomo povedali našim znancem.

Po ponovnem rahlem vzponu je pod nami zažarela vasica Žažar, morebiti pa od tod ime (zažarela), kdo ve. Le skupinski posnetek sredi vasice in že smo bili na najvišji točki našega pohoda, Gradišču (547 m). Kratek postanek, žigosanje knjižic, razgledi po bližnji in daljnji okolici in že je sledil pust proti začetku podlipske doline in nato skozi Staro Vrhniko, kjer sta nas pozdravila donedavna oskrbnika zavetišča na Planini, neumorna Ema in Mirko.

Prečili smo tako imenovano "tankovsko cesto" in se preko Tičnice sprehodili do sv. Trojice, kjer je sledila naša "razhodnja".

Po čem je včasih dišalo  ime Kobjeglava?  Seveda ni bilo izleta na Kras  brez ogleda pršutarne v Kobjeglavi in pokušine teh dobrot.

Toda danes je drugače, pohodnike vabi tematska Pot devetih kalov z malo oddaljeno Rabotnico.

Vremenska napoved je narekovala odločitev na Kras, kjer bo sonce in pot, ki je še nismo poznali.

Poprosili smo Društvo kraški slavček Kobjeglava-Tupelče za več informacij in dobili smo vodnika, gospoda Edvarda.

Gospod Mržek nas je pričakal pred veličastnim in posebno zanimivim spomenikom , ki predstavlja vse, kar je značilno za kraško vas: dvorišče iz kraškega kamna, kamnito klop, vodnjak, sobo proti severu brez oken, kamnito posodje in žlebove, skril na delih strehe… in debela veriga, ki povezuje…

Nato smo krenili ob robu vasi do prve lokvice. Že med potjo smo izvedeli, da ta prelepa dežela ne premore površinskih tekočih voda, in da je človek izkoristil majhne vire pitne vode (za preživetja in napajanje živine) tako, da je vodo, predvsem deževnico,  hranil v kalih ali lokvah, lokvicah… Pravijo, da bo »Kraševec vedno bolj trpel za žejo kot drugi za kazen, ker je bogu ukradel pršut«.

Tematska pot tako vodi od kala do kala in vsak ima svojo zgodbo. Sestavek bi bil predolg, če bi vse to opisali, zato le kratko imena nekaterih kalov, ki so po lastnikih zemljišč ali oblikovitosti tal: kal pri Čotnih, Stari kal, Ilovca, Dolc Počivalo…

Na poti pa so še zanimivi spodmoli, v katerih so našli ostanke pračloveka in kraška jama z imenom Nenča jama, ob kateri  so se nekoč odvijali verski obredi. Sonja in Milan sta velika radovedneža in sta zlezla v jamo, do koder se je dalo. Še pred spustom pa sta naredila ustno »oporoko«, da zapuščata slastne sendviče  Karliju, če ju jama pogoltne.  Toda Karli se je moral nasiti kar s svojim  prigrizkom, kajti navdušena sta prilezla na plano in razložila, kaj sta videla.

Tudi pastirsko hiško so postavili na rob poti v spomin na čase, ko so pastirji pasli po golih kraških gmajnah in si uredili zavetje pred žgočim soncem in dežjem.

Da smo kar dobro podaljšali pohod, smo se povzpeli še na Rabotnico, kjer je na vrhu griža, ostanek prazgodovinskega gradišča, in lep razgled daleč naokoli.

Pod vasjo Lukovec smo se vračali po poti med črnimi borovci, kjer je prikaz smolarjenja. Črni bor namreč ni domorodna drevesna vrsta, ampak so ga začeli že pred 150 leti saditi na tedaj goli, kamniti površini Krasa, da bi omilili burjo. Bori so se dobro prijeli.  Z zarezovanjem v debla borov so pridobivali borovo smolo, ki je do uveljavitve nafte služila kot surovina v kemijski industriji.

Gospod Mržek nas je nato po najkrajši poti pripeljal do informacijske table in nam pokazal pot, ki smo jo prehodili.

Odstrl nam je mnogo zanimivosti, za kar se mu zahvaljujemo.

Pohod smo zaključili z okusno joto in kozarčkom terana.

Zapis: Elica Brelih

Po daljšem odmoru smo težko pričakovali napovedan pohod v Škofjeloško hribovje, pa še vreme je slabo kazalo. No, Sonja R. je imela v mislih več variant, tako da smo upali, da se bo vse srečno izteklo.

Po deževni noči smo se v svežem jutru odpeljali proti Horjulu in spotoma pobrali nekatere Sončke. Po prijetni vožnji skozi Lučine in Gorenjo vas smo se pripeljali v Trebijo, kjer smo pričeli s pohodom. Počasi smo se vzpenjali mimo samotnih kmetij proti našemu cilju, 1026 m visokemu Ermanovcu. Vsepovsod okoli nas so se dvigovale meglice in napovedovale lep dan. Odpirali so se nam čudoviti razgledi na področje Žiri z okoliškimi vrhovi. Ko smo se povzpeli malo višje, so nas pozdravile s soncem obsijane smrečice in vsa okolica je sijala v prelestni lepoti. Malo pred našim ciljem smo še enkrat zastali in občudovali prelep razgled na s soncem obsijane Bohinjske gore in simbol Slovencev, Triglav. Še par korakov in bili smo na Ermanovcu, s katerega smo se spustili mimo kapelice z zvonom do koče, kjer so nas pričakali prijazni gostitelji. Hitro so nas postregli z dobrim ričetom, ki je skupaj s pijačo ogrel naše ude in kmalu je zadonela pesem veselih pohodnikov.

Prehitro smo morali zapustiti toplo kočo in prijazne oskrbnike ter se v sončnem dnevu  napotili mimo kmetije Žunar, kjer smo prispevali kar nekaj k boljši Božičnici, proti Sovodnju. Spust je bil prav prijeten, za zaključek poti pa so nas ponovno pocrkljale naše slavljenke s sladkimi dobrotami. Avtobus nas je že čakal ter nas po najkrajši poti preko Žiri odpeljal na Vrhniko, kamor smo prispeli polni lepih spominov ob lepem sončnem zahodu.

V torek,  22. novembra 2011, smo se Zimzelenčki ponovno odpravili preko »meje«. Svoj pohod smo začeli v Bazovici pri spomeniku štirim bazoviškim junakom, naš cilj dneva pa je bil dobesedno pred nami – Kokoš.

A zakaj bi se podali neposredno navzgor, če gremo pa lahko okoli r… v »aržet« in tako smo jo po tržaški gmajni ali borštu mahnili do vasice Jezero. Ko pa smo jo zapustili, smo začeli uživati v pogledih, ki so se nam med še vedno žarečim rujem ponujali s same Stene nad kanjonom Glinščice. Večini nam je bilo marsikaj znanega in kar iskali smo točke in poti, ki smo jih v kanjonu že prehodili: obe razgledišči, Zgornji konec ali zgornji del vasice Boljunec, cerkvico Marija na pečeh, Comicijev spomenik, vasico Botač, železniško progo, Miljski zaliv, Tržaški zaliv, Koprski zaliv, pogledi so segali vse do Punte na koncu Pirana.

Pot nas je ves čas pohoda vodila v lepem sončnem vremenu in vsi pohodniki smo bili dobro razpoloženi, z veliko mero dobre volje, kar nam je v pomoč in nam daje moč na naših pohodih. Tu in tam smo se malo ustavili, da bi napolnili naše baterije in v teh trenutkih sta nam naša vodnika Elica in Milan razlagala znamenitosti okolice, hribovja in krajev, kjer smo hodili, kar smo, kot vedno, z zanimanjem poslušali.

Z vrha Stene je sledil spust do vasice Draga, nato pa samo še vzpon med sledovi razdejanj, ki jih povzročajo divji prašiči, vse do ceste, ki vodi v Trst. Prečili smo jo v vasici Pesek in se namenili naravnost proti Kokoši, a še prej nas je dočakala Velika groblja, od koder je lep razgled na Tržaški zaliv.

Sprejela nas  je prijazna Koča na Kokoši, njena čudovita oskrbnica s hčerko in ko smo si dodobra napolnili želodčke in potešili žejo, smo se vračali po graničarski poti v dolino.

Še se spomnim, ko smo na vrhu hriba pristali,

je nekdo pripomnil,

kaj če bi od tod našim prijateljem lep pozdrav poslali.

In tako naš pohod po šestih urah in šestih minutah

pri avtobusu našega Ivana končali.

Sedaj, dragi prijatelj, ko boš prebiral poročilo,

boš  razmišljal, kdo napisal je to sporočilo,

a upam se podpisati in priimek in ime dodati:

po 16.312 korakih sem še vedno Vlado Mederal.

Skupina Sončki se je tokrat podala v področje obsežnih gozdov Kočevskega Roga in se seznanila s šeststoletno zgodovino Kočevarjev do druge svetovne vojne in dogodkov med njo. Pridružil se nam je namreč vodnik Stane iz Črnomlja, dober poznavalec teh krajev in zgodovine.

Pohod smo pričeli v Bazi 20 z hitrim ogledom obeležij medvojnega dogajanja, kjer nam je Stane na kratko razložil nastanek  in delovanje te baze. Nato smo se odpravili na pot, ki nas je vodila proti cilju,  Mirni gori. Spotoma smo videvali dokaze bivanja Kočevskih Nemcev - Kočevarjev, ki so tu živeli do leta 1941 v številnih vaseh. Od nekdanjih vasi so danes vidne le ruševine hiš, z leskami in mladim gozdom poraščene njive in travniki ter spominska obeležja. Spotoma smo obiskali tudi partizansko bolnišnico Zgornji Hrastnik in pokopališče v  njeni bližini. Ustavili smo se v skoraj izumrli Komarni vasi, kjer smo videli ruševine nekdanjih kmetij in prisluhnili njeni zgodovini. Vodnik nam je vedno postregel z zanimivimi informacijami ob teh pomnikih. Na smučišču Gače, nekdaj vasi, smo si privoščili okrepčilo in razgled na Kamniške Alpe ter nadaljevali proti cilju. Po več spustih in krajšem strmem vzponu smo dosegli vrh Mirne gore, ki pa nam ni nudil razgleda niti  možnosti skupinske slike. Sledil je le še spust do koče, kjer smo se prepustili gostoljubnosti oskrbnikov. Po obilnem okrepčilu smo se malce bolj zgovorni povzpeli v avtobus, ki nas je že čakal v temi in krenili proti domu. Lep dan je bil za nami.

Včasih je tudi vreme tisto, ki narekuje smer pohodov in tudi tokrat je bilo tako. Napovedan oblačen in meglen dan, samo tam na vzhodnem delu Slovenije je posijalo sonce že, ko smo iz  Brežic peljali proti Bizeljskem. Nadeli smo si nahrbtnike pri vili Istenič in krenili po bizeljskih goricah. Jesensko obarvano listje, ki šelesti pod nogami, sonce in polno dobre volje, kaj še hočemo lepšega, je bilo slišati med pohodniki.

Med potjo smo si ogledali Najgerjevo repnico. Že pred dvesto leti so ljudje ugotovili, da se v sestavi tal iz kremenčevega peska da vkopati votline tako imenovane repnice, ki so jim služile za hrambo poljščin. Danes so to posebnost Bizeljskega, ki bolj služijo za hrambo in staranje odličnih bizeljskih vin, ki smo jih tudi pokušali. Nekateri smo prvič videli ta čudež narave in delo človeških rok, ga. Jožica pa nam je zelo duhovito prikazala strop jame, ki je okrašen z nekakšnimi naravnimi ornamenti.

V nadaljevanju pohoda smo si ogledali etnografsko zbirko Marije Sušnik predmetov in orodij, ki so jih uporabljali predniki. Veliko starih in propadajočih hiš je bilo videti, ljudje so se izseljevali iz teh krajev, kajti  narava ni dajala dovolj za preživetje. Tudi dandanes je tu oteženo strojno obdelovanje zaradi strmih pobočij, pa vendar so ljudje delovni, iznajdljivi, znajo privabiti turiste in ostanejo na deželi. Pri sv. Vidu, na najvišji točki našega pohoda, od koder je res lep razgled po pokrajini, je bil tudi čas za postanek, prigrizek in skupinsko fotografijo. Še spust med rumeno obarvanimi vinogradi v Bizeljsko in na avtobus, ki nas je odpeljal v Staro vas Bizeljsko na dobro Andrejevo kapljico in kosilo.

Vsakokrat se zadovoljni vračamo s pohodov enkrat malo bolj drugič manj utrujeni. Že skoraj 140 pohodov se je zvrstilo v vseh letih naših pohodov. Dopolnjujemo si znanja, se družimo in uživamo v naravi. Hvaležni smo vodnikom in vsem, ki kaj prispevajo k tem našim doživljajem in dobremu razpoloženju na vsakem pohodu. Prav posebej smo hvaležni Elici, pobudnici in dolgoletni vodnici za lepo preživete dni; zavedamo se, kaj nam to pomeni. Vsak pohod je doživetje, en delček v našem življenju in za vsakega malo drugačen. Da bi še dolgo trajalo.

Sončki smo skupina mlajših upokojencev, torej ljudi v zrelih letih z jasno izraženimi interesi in toliko pri močeh, da zmoremo še kakšen »večji« podvig. Čeprav smo skupina pohodnikov, nas ne veže samo hoja kot telesna aktivnost. Povezani smo še z drugimi vsebinami, kot so prijateljevanje, uživanje v lepem, vedoželjnost in še kaj.

Vsemu temu je bolj ali manj zadostil sredin pohod, 2. novembra. Po odmaknjenih in tudi pozabljenih krajih smo prehodili preko 10 km in se spustili več kot 300 metrov. Uživali smo v otožni barvitosti pozno jesenskega gozda v megli in na koncu dočakali vedrost barv v sončni svetlobi. Med seboj smo poklepetali o tem in onem in se »izobraževali«. Zvedeli smo, da je bil Logatec med prvo vojno pomembna železniška postaja za potrebe Soške fronte, da je v Idriji in drugod zavladala huda lakota, da so trpeli ljudje, zlasti vojni ujetniki in tudi tovorna živina. Vživeli smo se v hude napore pri izgradnji ozkotirne poljske železnice – feldbana - iz Logatca v Idrijo pred petindevetdesetimi leti.

 Za lažjo predstavo smo si v živo ogledali in prehodili del trase te proge na  najbolj atraktivnem odseku skoraj od Godoviča, pa vse do Divjega jezera pri Idriji. Sprva nas je pot vodila po ohranjenih nasipih in usekih skozi gozd kraške planote visoko po robu nad sotesko rečice Zala. Pogledi so segali strmo navzdol vse do struge in ceste, ki vodi v Idrijo. Na kraju Vrh ključev, kjer je feldban prečkal znamenito Francosko cesto iz časa Ilirskih provinc, smo naredili predah, da smo se lahko nato podali na še bolj divjo in slikovito etapo po prepadnih robeh nad Idrijco. Pot nas je vodila preko, pri gradnji železnice tehnično zahtevnih mest – skozi tunel in pod nekdanjim mostovžem. Na izpostavljenih mestih sta naši planinski vodnici  s pomočniki poskrbeli za varen prehod. Ko smo se spuščali proti cesti v Idrijsko Belo, so se razgrnili nizki oblaki in sonce je ožarilo jesenske barve in oživilo smaragdnst Idrijce, ki nas je spremljala do Divjega jezera. Sledil je še voden ogled jezera s strokovnimi pojasnili  njegovih zanimivosti.  Šofer Boris, ki nas je že čakal, nas je zadovoljne odpeljal iz sončnih krajev proti megleni Vrhniki.

Šestintrideset  udeležencev pohoda je preživelo lep dan.

Besedilo: Vojko Bizjak

Ko smo se odpeljali z Vrhnike v hladnem sončnem jutru, je bilo Barje zavito v meglice, po naših vrtičkih je »morila« slana -  na Gorenjskem pa je bilo že nekaj stopinj topleje. Ob poti nas je razveseljeval pogled na gore, v daljavi smo za trenutek uzrli naš cilj, 2050 m visoki Viševnik.

Nasproti vojašnice na Rudnem polju na Pokljuki, zgrajena je bila že v času avstro-ogrske, smo zapustili avtobus. Ob smučišču smo se začeli vzpenjati po strmi poti. Večkrat smo se ustavili, da smo pod seboj občudovali prostrane smrekove gozdove. Težko si je bilo predstavljati, da je bilo še v 18. stoletju  na Pokljuki veliko listavcev, predvsem bukev. Posekali so jih zaradi izdelave oglja, ki so ga potrebovali v talilnicah železove rude v Bohinju.

Na ravnici Zlate vode so smreke zamenjali macesni, ki so že začeli spreminjati barvo, vendar se iglice še niso zlato-rumeno obarvale. Ta sedaj zaraščena planina ima v imenu pridevek »zlata« - kdo ve, ali samo zaradi dragocenega izvira vode ali tudi zaradi zlatih macesnov?

Polovico vzpona je bilo za nami, zato se je prilegel malo daljši počitek in malica. Na soncu je bilo tako prijetno, da se nam kar ni dalo naprej. Pa se je splačalo nadaljevati – že po nekaj minutah smo bili na grebenu med Plesiščem in Viševnikom, od koder smo pod seboj uzrli planini Konjščico in Uskovnico, v daljavi pa delček Bohinjskega jezera in Spodnje bohinjske gore. Skozi ruševje, po s travo poraščenem pobočju in zgornjem, kamnitem delu, smo vsi osvojili vrh Viševnika. Pričakale so nas planinske kavke, z veseljem smo z njimi delili naše priboljške iz nahrbtnikov. Bolj kot kruha so bile vesele sira in slanine – zima prihaja…

Pogled z vrha v lepem, jasnem  dnevu, je bil res čudovit: Julijci s Triglavom tako blizu, da bi se jih skoraj lahko dotaknil, Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe… – venec s soncem obsijanih gora, kamor si se ozrl.

Skupinska fotografija, spust v dolino po poti vzpona, »kavica« na sončni terasi pred Športnim centrom Pokljuka na Rudnem polju – in že smo bili na poti proti Vrhniki. Današnji pohod bo v mislih še večkrat z nami! Naslednji dan  je Viševnik pobelil sneg.

Besedilo:      Sonja Repnik

Bo lepo vreme v torek ali pa? Vseh dvomov je bilo hitro konec, ko smo se po partizanski magistrali odpravili mimo središča Suhe krajine, Žužemberka, vse do Vrčic, našega izhodišča na Mirno goro. Lepa topla jesen, obarvana z njej značilnimi barvami, nas je popeljala v bukove in malo kasneje mešane gozdove, med katerimi so kraljevale košenice, nekatere obdelane, druge zaraščene in nič čudnega ni, da ti predeli, poleg Kočevskega in dinarskega gorstva veljajo za najbolj poraščene predele Evrope.

Kar nekaj bregov smo morali urezati po lepi makadamski poti, da smo prispeli do prvih sledov nekdanje kočevarske vasice – Kleč in kmalu nas je pričakala obnovljena cerkvica sv. Elije, z značilnim kočevarskim pokopališčem, ki je naznanjala eno redkih še živih vasi Planino, kjer se srečujeta zgodovina (ostanki požgane vasi) in sedanjost (nove hiše, gozdarski muzej).

Okolica muzeja nam je poleg nekaj razstavljenih predmetov iz gozdarskega življenja ponudila tudi klopi, kjer smo segli v nahrbtnike, se dodobra okrepčali in se pripravili še na zadnji vzpon do našega cilja. – koče in vrha Mirne gore.

Strm breg, po katerem je v ključih speljana gozdna učna pot, nam je poleg polne sape in pospešenega bitja srca ponudil nekaj znamenitosti, ki so nam mogoče sčasoma ušle iz glave, koliko km korenin ima ena bukev, koliko kisika pridela, kakšna je sestava gozdnih tal oziroma njenih plasti, kaj pomenijo posamezne gozdarske oznake in tablice z imeni dreves in grmovja so se kar vrstile. Tako smo lažje premagali še ta zadnji vzpon, ki pa je do bil novo ime: ne učna ampak mučna pot.

Pod samim vrhom prevladuje pragozd in kmalu se je med bukvami posvetila koča na  Mirni gori z razglednim stolpom in obnovljenimi ostanki nekdanje cerkvice sv. Frančiška Ksaverija. Nekaj pohodnikov je zamikal še slabih 40 m višje postavljeni, sicer zaraščeni, vrh Mirne gore in po povratku smo se pridružili ostalim pohodnikom. Ponudbo doma je najlepše opisala Elica, ki mi je navrgla: »Vsem pa bo ostala v spominu tudi okusna hrana in prijazna oskrbnika. Vidiš, kaj danes še vedno pomeni prijaznost in preprosta, domača, a okusna hrana!«.

Tudi ta raj je bilo potrebno zapustiti in po nekaj okljukih skozi mešani gozd smo se preko travnikov in pašnikov vrnili do Vrčic, posedli v avtobus in premlevali lep dan, ki bo sigurno našel mesto v kotičku možganov, namenjenemu pohodom Zimzelenčkov.

Tri dni pred koncem podaljšanega poletja, na prvi oktobrski torek, smo se Sončki odpravili na Tolminsko. Zvabila nas je Kobilja glava, malo znana gora nad Baško grapo. S svojim travnatim vrhom, visokim 1475 metrov je namreč imeniten razglednik. In vreme je bilo tako, kot smo si ga želeli – sončno in toplo, s plavim nebom, ki je omogočalo poglede v daljavo. Na severu razgled omejujejo Spodnje Bohinjske gore, na ostalih straneh neba pa razgled seže do daljnih obzorij. Vmes je toliko gora in planot slovenske zemlje, da igra srce, ko vidi vso lepoto pokrajine pod seboj.

Dostop do te lepe gore sta nam olajšala dva minibusa, s katerima smo se pripeljali do ovčje planine Stador. Po postanku za malico in kavico smo se skozi visoke, porumenele trave povzpeli na vrh Kobilje glave. Vse je prevzel enkraten razgled, ki ga delno ovira le sosednji vrh Jalovnik, Sicer pa se pobočja Kobilje glave strmo spuščajo v grape, ki s treh strani obdajajo goro. Vsi navdušeni smo se poslovili od vrha in se po travnatem in zelo razglednem grebenu čez Klonice spustili na planino Lom. Tu se je večina Sončkov odločila za sestop po stari vojaški poti pod grebenom Tolminskega Triglava v Žabče pri Tolminu. Manjša skupina jih je nekaj časa spremljala, nato pa se vrnila na planino Stador do minibusov. V Žabčah smo se sestali in se odpeljali na pijačo, ki so jo tisti, ki so premagali 1200 višinskih metrov spusta, zelo zaslužili.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Velika planina kot krajinski park je ime za Veliko, Malo in Gojško planino, največjo planino na Slovenskem in v Kamniško-Savinjskih Alpah, saj meri kar 557 hektarjev. Zaradi izredno lepega in toplega vremena nas je Velika planina zvabila, da jo začutimo po planinsko in ne turistično.

S parkirišča Pod Ušivcem smo se napotili preko Gojške planine do osrednjega pastirskega dela Veliki stan, kjer je pravo naselje pastirskih bajt z najstarejšo, v kateri je muzej, Preskarjevo bajto.

Suša je sicer naredila svoje, a še vedno se najdejo cvetovi  dlakavega sleča, drobni cvetki pomladanskih zaspančkov in še kaj. Zato je bilo zdaj  več časa za opazovanje kalov ali pučev, ki samevajo, saj živine ni več. Tudi bajtam je namenjenih več pogledov. Kakšna skladnost z naravo in višino planine (med 1500 in 1600 m)! Ko pa smo pokukali v notranjost nove, ki bo nadomestila staro, smo šele opazili funkcionalnost in sobivanje pastirja in živine.

Še dobro, da je starosta velikoplaninskih pastirjev, arhitekt Vlasto Kopač, leta 1957 preprečil podiranje posameznih bajt in gradnjo velikega skupnega hleva. Njemu in vsem lastnikom gre zahvala, da lahko uživamo   v mehkobi  in enkratnosti stavb, kakršnih ne najdemo nikjer v Evropi.

Mnoge vrtače lijakastih oblik, kotliči, štrleče skupine skalovja, ki razgibavajo domišljijo, saj eni vidijo v njih velikane, drugi palčke, spake, volkodlake in druge živali, vmes pa mehke gorske trate, ki vsako poletje hranijo tudi do 300 govedi… in bajte (sedem tipov), ki služijo pastirjem in počitnikarjem – to je Velika planina!

Za vsakega planinca pa je največja nagrada, če se lahko razgleduje daleč naokoli, ko se povzpne na vrhove. Z Gradišča (1666 m), najvišje točke Velike planine, je najlepši razgled na vse strani. Imeli smo to srečo, da so bili razgledi božanski, enkratni in nepozabni. Pred nami so se bahavo razkazovali skalnati vrhovi Grintovcev; Milan je imena zašiljenih vrhov kar stresal ko iz rokava prav tja do Raduhe…

Polni planinskih užitkov smo se za kavico ustavili v Domžalskem domu, nato pa hiteli na avtobus, saj so nas z vabilom presenetile tri pohodnice, ki so praznovale skupnih 210 let. Še mnogo zdravja in skupnih pohodov, drage slavljenke in hvala za lep zaključek pohoda!

Vreme nam je že drugič spremenilo naš načrtovani pohod na Struško. Odpravili smo se  raziskovat Ušesa Istre.

Ustavili smo se v Movražu, majhni istrski vasici na obrobju Movraške vale. Vale v Istri imenujejo podolgovate doline oz. kotanje, ki jih obrobljajo zaobljeni planotasti griči. Pred informacijsko tablo nas je Sonja Z.B. seznanila z geološko zgradbo Kraškega roba, na zemljevidu pa smo si ogledali traso poti, po kateri bomo hodili.

Skozi redek gozd smo se povzpeli na vrh pobočja, kjer nas je na travnikih in pašnikih pričakala burja. S palicami smo lovili ravnotežje, vetrovke pa so nas ščitile pred burjo, ki nam je spremenila frizure. Pogled nam je že obkrožil Movraško valo in zagledali smo naš cilj na nasprotnem grebenu, cerkvico Sv. Kvirika.

Na poti čez pašnike smo se srečali s čredo lepo vzgojenih govedi, ki so se »brez besed« umaknile s poti, ko smo se ji približali. V kraški jami Tri učke smo v zavetju malicali, potem pa se začeli spuščati proti vasici Dvori. Ustavili smo se pri škavnicah, vdolbinah v skalah, ki nastanejo na apnenčastih kamninah, kjer voda ne more odtekati. Na Krasu so zelo dobrodošle, saj vode za živali vedno primanjkuje.

Po prečkanju opuščene ceste smo bili v nekaj minutah pri naravnem most, od koder smo že občudovali veličastne spodmole Kraškega roba. Šele sedaj smo v celoti doumeli, kaj nam je razlagala Sonja pred informacijsko tablo v Movražu – res, pravo čudo narave. Spodmole imenujejo zaradi oblike in zaradi akustičnosti Ušesa Istre.

Med rujem smo se po grebenski stezi povzpeli nad stene, nadaljevali mimo 359 m visokega Velega Badina in bunkerja - jame v steni, do cerkvice Sv. Kvirika.

Sledil je samo še spust po asfaltu v Sočergo, kjer nas je v gostilni Sočerga pričakal g. Milan in nam postregel z odlično istrsko mineštro s pršutom in klobaso ter s še toplim, doma pečenim kruhom. Zraven se je prilegla odlična kapljica iz bližnjega vinograda.

Besedilo: Sonja Repnik

Prvi jesenski pohod  na planino  Korošico iz Šentanske doline smo načrtovali za čas, ko je planina še živa, kajti težko se je odreči dobremu kislemu mleku in žgancem.

To je s soncem obsijana planina za grebenom Košute. Pot do nje je kar naporna, saj je treba premagati  650 m višinske razlike po slabem, strmem, gruščnatem kolovozu, ki se vzpenja pod ostenjem Zajmenovih peči.

Toda pogovor med potjo, opazovanje divjih sten in gamsov na velikanskih meliščih pod skalnimi podori kar preusmerjajo misli in pot se zdi lažja.

Naenkrat se svet proti vzhodu odpre in pred nami se koplje v soncu Veliki vrh, začetek dolgega grebena Košute, nakazuje se Košutica in slutimo planino.

Pri velikanskem balvanu obnovimo znanje o krušljivih  Karavankah in številnih  živih planinah. Še telička, ki se je pasla v bližini, nam je prisluhnila in nas zvedavo opazovala.

»Torej smo blizu!« so se nekateri oddahnili, čeprav se je nakazoval še najhujši klanec pred  ciljem.

Sonjinih »hitrohodcev« nismo več videli, kajti pohiteli so na Hajnževo sedlo.

»V šali pravimo delu Zimzelenčkov  tudi »Brziči«, ki so se od glavnine kmalu ločili in pospešili korak ter kar mimo planine nadaljevala pot na Hajnževo sedlo  (1701 m). Tu se nam je odprl pogled na ostenje Košute in v dolino Hajnževega grabna na njeni severni strani.

Kar mikalo nas je, da bi nadaljevali pot na Košutico, vendar nas je na planini čakala glavnina Zimzelenčkov, da se skupaj vrnemo k avtobusu.

Pri vračanju nas je na poti »čakal« gad, ki je ves prestrašen sikal in se skušal skriti pred nami, vsiljivci v njegovem svetu.

Na planini Korošica smo se pridružili ostalim Zimzelenčkom in si privoščili zaslužen počitek in malico,« je opisala Sonja »hitrohodce«.

»Pa se je le prikazala!« lepa starinska koča Korošica na višini 1554 m sredi pašnikov.

Močne mize in klopi so nas takoj zvabile k uživanju razgledov in dobrot, ki jih planina nudi. V soncu se je bleščala Košutica, Veliki vrh se je sramežljivo skrival za meglo, proti zahodu pa  je vabila Begunjščica in Zelenica.

»Ne vem, ali so konji in krave tako mirni ali so se že toliko privadili ljudi, da nas niso imeli niti za mar,« smo se pogovarjali.

Kar žal nam je bilo, da so se panonski svišči že čisto posušili. Iskali smo tudi  brkate zvončice, a letos zaman.

Ko smo se odžejali s kislim mlekom, so se naši vrnili in pripovedovali, kako se vidi v Avstrijo in kakšno presenečenje jih je čakalo na poti. 

Spet smo se razdelili in večina s Sonjo si je izbrala slikovito lovsko stezo,  ki se zaključi pri spomeniku žrtvam koncentracijskega taborišča na Ljubelju.

Čakalo pa nas je še eno posebno, a prijetno  presenečenje. Naša priljubljena in izkušena pohodnica Nada je praznovala svoj osemdeseti rojstni dan (prav ste prebrali in v sedmih letih naših pohajanj po hribih skoraj nikoli ni manjkala!)  in najavila uradni zaključek druženja z nami.

Poklonili smo ji skromno darilce, ji obesili »zlato medaljo« za pogum, vztrajnost, hrabrost, za prijateljske nasvete in vso dobro voljo, ki jo je vedno trosila med nami.

Še jo bomo vabili medse na lažje poti!

Zapis: E. Brelih, Sonja Zalar Bizjak

Prvi pohod po dvomesečnih počitnicah nam je zaradi slabše vremenske napovedi spremenil plan. Nismo šli na 1944 m visoko Struško v Karavankah, v zadnjem hipu smo se odločili za Slavnik.

Avtobus smo zapustili v vasi Skadanščina, na začetku slovenskega dela Čičarije. Za dosego vrha smo si izbrali daljšo pot. Iz vasi smo se usmerili mimo globoke kraške jame proti Malim vratom med Veliko Pleševico in Slavnikom. Nadaljevali smo preko z grmičevjem in robido že zaraščenem pogorišču in skozi bukov gozd do travnikov tik pod vrhom Slavnika. Čeprav smo se na začetku poti pred dežjem še skrivali pod dežniki, je do Malih vrat že prenehalo deževati, vrh pa nas je pričakal v soncu in s čudovitim razgledom.  Naš pogled je segel od Trnovskega gozda do Snežnika, Čičarije, Učke, Kvarnerskega zaliva, Istre, Kopra in Trsta. Le Julijske in Kamniško Savinjske Alpe ter Karavanke so se skrivale v meglicah.

Po daljšem postanku na toplem soncu, Tumova koča na vrhu Slavnika je bila žal zaprta, smo se spustili v Prešnico. Lep dan je bil za nami !

Besedilo:     Sonja Repnik  

Vsako leto si Zimzelenčki zapišemo v program poletni dvodnevni pohod, a nam vedno ne uspe zaradi vremena. Tudi letos je bilo tako, zato smo se zadovoljili z enodnevnim.

Izbrali smo pot s planine Podvežak po Dleskovški planoti do Kocbekovega doma na Korošici.

V bližini lovske koče Brežiči (1488 m) smo pričeli vzpon do pastirske koče in nato dalje skozi redek macesnov gozd. Na prvi uravnavi smo si privoščili prvo malico.

Nato sta nas spremljala rušje in  skladi apnenca nad vrtačami in drugimi udorinami.

Kmalu smo začeli oprezati za botaničnimi značilnostmi: v razpokah se je bohotil clusijev petoprstnik,  drobne zoisove zvončice, na bornih traviščih med zaplatami rušja   pa nežno modri froelichov svišč… Kaj bi še naštevali! 

»Kaj pa je tista velika gmota na desni?« smo se zazrli v goro. Milan je hitro razložil, da je to Veliki vrh in da imamo več Velikih vrhov.

Kmalu pa se je pred nami že pojavila velikanska skalna gmota, greben Ojstrice.

»Spoštovanja vredna gora«! smo ugotavljali in iskali črno, rdečo in modro majico v skalovju, ker so bili naši tako oblečeni, ki so se ločili od nas, da bi dosegli vrh.

Kmalu smo bili na Sedelcu (1900 m)  in pod nami se je prikazala obsežna kotanja, skoraj ravnina Korošice in Kocbekov dom.

»Ustavimo se in uživajmo to lepoto!«  Ravnina, posuta z gruščem, ki ga divje vode nanašajo z s pobočij, velika čreda krav, ki muli borno travo, modro očesce vode, na vsako stran  sami dvatisočaki, pod južnim ostenjem Ojstrice pa  koča.

Te lepote Kamniško-Savinjskih Alp je prvi občudoval graški profesor Johannes Frischauf, ki je tudi nadelal prve pohodniške poti sem gor.

Privoščili smo si dolg počitek, počakali tiste z vrha, nato pa nadaljevali proti Molički peči, kjer stoji lična kapela. Vmes smo opazili posebno kamnino, o kateri se je razgovorila Sonja.

Kapelo na Molički (1800 m) so zgradili ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa že 1898, a jo je kmalu podrl plaz. Leta 1990 so postavili novo. Ogledali smo si jo in se zazrli globoko doli v Robanov kot.

Po krajšem počitku smo se vračali po spet slikoviti in vrtačasti planoti proti Podvežaku, kjer nas je že čakal naš zvesti Ivan, ki je imel sicer nekaj smole z malim avtobusom, a je poskrbel, da smo se gosposko peljali nazaj.

Malce utrujeni, a zadovoljni, smo urejali vtise in se že pogovarjali o naslednjem pohodu v mesecu septembru.

Junijski planirani obisk Kaninskega pogorja nam je preprečilo slabo vreme in sneg, ki zapadel ob prehodu hladnega vala. »Ni problem, bomo šli pa enkrat poleti« smo sklenili, ko smo se razšli po zadnjem pohodu pred poletjem.

Tako je naneslo, da smo namesto v torek, ki je naš dan za pohode, šli na pot v soboto, 13. avgusta. Ob pol šestih zjutraj smo v jutranjem mraku krenili na dolgo pot do Bovca. Čeprav je bilo napovedano lepo vreme, nas je od Tolmina naprej spremljala nizka oblačnost in dežne kaplje na vetrobranskem steklu, ki nam niso bile nič všeč. V Bovški kotlini pa se je nebo razprlo in obetal se je lep dan.

Kabinska žičnica nas je v pol ure povzdignila v svet Kaninskih podov. Hitro smo se pobrali stran od postale D, kjer je površje zravnano v smučišče in se usmerili proti naravni znamenitosti – Prestreljeniškemu oknu. Spotoma smo opazovali skladovitost in nagnjenost apnenčevih plasti in prelom, ki so pogojevali nastanek naravnega okna v vršnem delu grebena pod Prestreljenikom. Skozi okno smo pokukali na italijansko stran in na snežišča v globoki senci pod steno. Ta dan smo bili med prvimi obiskovalci okna in ko smo se po strmem melišču vračali, smo srečevali pisano druščino turistov v obutvi za na sprehod ali plažo. Samo spogledovali smo se in se čudili, da ni več zdrsov.

Pot smo nadaljevali v smeri Velikega Knina, vendar smo pri odcepu za kočo Petra Skalarja krenili levo. Naš cilj je bil spoznati Kaninske pode in  njihove značilnosti. Pot po skalnatem grebenu na Vrh Osojnic (2374 m) je bila prava izbira s pogledom na »kamnito morje« Kaninskih podov. Videli smo vse, kar visokogorski kras Kanina lahko ponudi: lašte, škraplje, žlebiče, mikrožlebiče, kotliče, konte, brezna. Hodili smo počasi, da smo lahko uživali v pogledih na bližnjo in daljno okolico.

V Koči Petra Skalarja smo si privoščili krajši počitek, potem pa se pričeli vračati proti postaji D.  

Kot je za Kanin običajno, brez oblakov ni šlo, od belih meglic do težke sivine, ki nam je  že dala  misliti ali bo zdržalo brez dežja. Za vzpon na Prestreljenik ni bilo več prave volje in vrnili smo se v dolino.

V Bovcu nas je pritegnil vrvež v centru, kjer je bila na stojnicah predstavljena turistična ponudba od bovškega sira dalje. Na poti domov smo se ustavili še v Kobaridu in šli peš na vzpetino, kjer stoji kostnica, posvečena padlim italijanskim vojakom v 1. svetovni vojni.

Trinajst Sončkov in trije Zimzelenčki smo polletno pohodniško sezono zaključili na neobičajen način – s planinarjenjem po Jadranskih otokih.  Odzvali smo se povabilu planinskega vodnika Staneta Sušnika iz PD Ljubljana Matica in še z drugimi planinci teden dni preživeli v Saliju na Dugem otoku.

Naš cilj ni bilo poležavanje na plaži, ampak pohodništvo po otokih v okolici. Na otoke smo se vozili s kapitanom Igorjem in njegovo ladjo Plava laguna. Bila je  ravno prav   velika za našo skupino 44 planincev in udobna, vključno s peko na žaru in hladno pijačo. Kapitan je vsakokrat po vrnitvi s pohoda znal poiskati samotno ali le malo obljudeno plažo, da smo se ohladili in naužili plavanja v kristalno čistem morju.

In kaj vse smo doživeli in videli? Prvi cilj je bil otok Kornat in njegova najvišja točka, 237 metrov visoka Metlina. Med vožnjo tja smo se čudili enkratni razgaljenosti apnenčevih plasti, ki  valujejo preko otokov Kornatskega arhipelaga in s slemeni in vrhovi ustvarjajo videz, da ne valuje samo morje, ampak tudi kopno. Zaradi zidov, ki segajo od ene obale do druge (»od mora do mora«), je nastala  enkratna kulturna krajina črt in linij, ki so zaščitni znak Kornatov. Z vzponom na najvišji vrh  se nam je ta edinstvena pokrajina pokazala še bolj enkratna, kot je vidna z morske gladine. Na dan našega obiska je v zaliv pod ruševinami trdnjave Tureta, priplula množica ladjic in čolnov. Pri cerkvici na obali so se zbrali številni domačini od blizu in daleč in prisostvovali maši na prostem, posvečeni žrtvam na morju.  Ko je bilo obreda konec, so  vsa plovila odplula in otok Kornat bodo do naslednjega leta oživljale predvsem ovce in redki domačini.

Na Suhem ratu so nam pod oljkami pripravili kosilo, nato pa nas je ladja popeljala pod klifi dveh manjših otokov na otok Levrnako, kjer smo preostanek popoldneva preživeli na kopanju.

Naslednji dan smo obiskali otok Pašman, kjer je bil naš cilj 272 metrov visoki Veliki Bokolj. Pašman je porasel z zimzeleno sredozemsko vegetacijo in dišečimi zelišči, ki smo jih nabirali, da nam bodo s svojimi vonjavami tudi doma pričarali vonj po morju.. Zaradi dobre vidljivosti je bil razgled z vrha enkraten, tako na morje z otoki, kot  na gorsko verigo Velebita. Popoldne smo obiskali še Kukljico na otoku Ugljen in se spet kopali.

Po manjšem poslabšanju vremena smo spoznavali bližnjo okolico Salija. Peš smo šli v sosednji kraj Zaglav in na zahodno stran Dugega otoka, kjer smo se povzpeli na razgleden vrh nad zalivom Telaščica. Naslednja dva dneva sta bila spet bolj razgibana. Ladja Modra laguna nas je popeljala na majhen otok Rava, ki smo ga prepešačili, nato pa še na otok Iž, kjer smo se povzpeli na 168 metrov visoki vrh Korinjak.

Zadnji dan je bil spet nepozaben. Zapluli smo do otoka Sestrice, na katerem stoji mogočen, preko sto let star svetilnik. Kapitan Igor nam je omogočil, da smo se povzpeli na stolp svetilnika in občudovali razgled na okoliške otoke z višine. Z ladjo smo nato obkrožili ploščat otoček Taljurič in se zapeljali pod mogočne klife Dugega otoka. Seveda smo se nanje tudi povzpeli in prehodili njihov rob med morjem in jezerom Mir. Po še enem  kosilu pod oljkami smo popoldne preživeli na gladkih apnenčastih ploščah v samotnem zalivu Nozdra, stran od turističnih množic v zalivu Telaščica. Po večerji smo se zapeljali v kraj Luka, kjer nam je večer popestrila klapa iz Zadra z melodično dalmatinsko glasbo.

Ko smo se vrnili na Vrhniko in se polni doživetij poslavljali, so nekateri že rekli »Naslednje leto pa ponovimo!«.

Na zadnjem pohodu pred poletnimi počitnicami nam je šlo res vse na roko: realizirali smo zaradi slabega vremena že večkrat odpovedani pohod na Javornik (1240 m), vreme je bilo fantastično, sončno z rahlim vetrom, vidljivost enkratna, vsi travniki pa polni pisanega cvetja.

Na Javornik nismo šli po najbolj obljudenih poteh, iz Črnega vrha ali od Cenca, ampak smo pot začeli nekje vmes, pri dveh nekdanjih italijanskih vojaških karavlah. Najprej smo obiskali razgledišče Velika Peč, s katerega je lep pogled na Črni vrh in nadaljevali preko razglednega -  zaenkrat še neporaščenega Čelkovega vrha do Pirnatove koče na sedlu med Javornikom in Dednim vrhom. Obiskali smo stolp na Javorniku, ki se ne more primerjati z našim na Planini, je pa pogled z njega veličasten. Videli smo morje, Julijce, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, predgorja, Ljubljansko kotlino ter hribovja vse do Snežnika.

Po markirani poti, ki vodi proti Nanosu, smo se spustili čez cvetoče travnike proti Podkraju. Med cvetjem je vse najbolj navdušil zali kobulček, katerega cvetovi so prekrili travnik. Na koncu je starosta seniorjev Rado, naši Alenki, ki je izpolnila pogoje za Klub 65-letnikov,  izročil priznanje. Obljubiti je morala, da se bo držala vseh določil, napisanih v priznanju.

Proti domu smo se z avtobusom vračali po cesti ob trasi nekdanje rimske ceste in se spotoma ustavili na Lanišču, kjer stoji obnovljena trdnjava, zgrajena v sklopu obrambnega sistema Claustra alpium iuliarum, ki je branil rimski imperij pred vdorom barbarov.

Pot do Vrhnike je ob prijetnem klepetu kar prehitro minila. Naš naslednji pohod bo šele septembra, dogovorili pa smo se, da gremo med dvomesečnim »oddihom« še na Kanin.

Kadar vremenarji napovedo, da bo čez dan zapihala burja, potem gremo Zimzelenčki na pot polni optimizma, saj vemo, da se nam dežja ni bati. Tako je bilo tudi štirinajstega junija, ko smo dežnike zmočili le na poti od doma do našega zbirališča pred OŠ Ivana Cankarja.

Namenili smo se na Vodiško planino na Jelovici. Kot izhodišče za obisk te lepe planine smo izbrali Jamnik, vasico na pobočjih Jelovice. Zaradi zapore ceste nad Kropo smo šli skozi dolino Nemiljščice in po nekaj strmih serpentinah je avtobus zapeljal na cesto med Dražgošami in Kropo. In že smo opazili slikovito cerkvico Sv. Primoža in Felicijana, ki stoji na koncu travnatega slemena s čudovitim razgledom na gorenjsko ravnino pod Karavankami in Kamniškimi Alpami. Sprehodili smo se do nje, saj je bila vidljivost kljub oblačnemu vremenu zelo dobra. Le čez najvišje vrhove gora je severni veter porival meglene oblake, ki so se na »sončni« strani Alp razblinjali.

Potem so nas zvabili gozdovi Jelovice. Po strmem pobočju smo se po lepo speljani poti povzpeli na rob Zidane skale, kot pravijo strmemu, skalnatemu pobočju nad Kropo. V prijetnem hladu  in med pogovorom smo hitro pridobivali višino in pod Črnim vrhom se nam je z roba planote odprl še obsežnejši razgled. Od tu je tudi enkraten pogled na železarsko naselje Kropo, utesnjeno v ozki dolini. Nastanku naselja so botrovali železova ruda bobovec z Jelovice, okoliški gozdovi, v katerih so pridobivali oglje in vodna sila Kroparice. Še med vožnjo z avtobusom smo se z Župančičevo pesmijo Žebljarska spomnili težkega življenja kroparskih žebljarjev.

Po razgledovanju smo se vrnili pod krošnje dreves, med katerimi je izstopal negnoj z rumenimi visečimi socvetji. Dobro označena pot nas je pripeljala do jase, kjer je bil avgusta 1941 ustanovljen legendarni Cankarjev bataljon. Jelovica je s svojo divjo, težko prehodno planoto dajala zavetje partizanom, na kar spominjajo številna obeležja in Partizanski dom na Vodiški planini. Tu je doma gostoljubje in dobra kuhinja. Že na daleč je dišalo po dobri juhi, najbolj pa so nas navdušili slastni skutini štruklji. Vmes je skozi oblake posijalo še sonce in naše zadovoljstvo je bilo popolno.

Kar težko smo se poslovili od prijazne oskrbnice. Mimo mogočne, preko  500 let stare lipe, smo se odpravili v dolino proti kamnolomu  Kamna Gorica,  kjer nas je čakal avtobus.

Nestanovitno vreme s plohami in nevihtami ni ravno primerno za obisk gorskega sveta. V takem primeru nas Sončke rešuje kraški svet Slovenije s svojimi jamami, kamor se umaknemo pred slabim vremenom.

Sedmega junija smo tako obiskali Škocjanske jame, ki so zaslovele že na začetku 19. stoletja zaradi podzemnega kanjona, po katerem se v brzicah in slapovih pretaka reka Reka.  Napovedano deževje se je zgrnilo nad Slovenijo šele v popoldanskem času, zato smo lahko kljub občasnim ploham in soparnemu vzdušju izpeljali obisk, kot smo si ga zamislili.

Najprej smo obhodili dve veliki kraški udornici Škocjanskih jam,Veliko in Malo dolino. Lepo urejena učna pot Škocjan, vsebinsko bogate informativne table in razgledišča nad vrtoglavimi stenami so vse navdušile. Ob desetih smo se pomešali med ostale obiskovalce in se odpravili v udornico Globočak, kjer je vhod v sistem Škocjanskih jam. Po umetnem rovu smo prispeli v Tiho jamo, kjer smo lahko občudovali lepoto kapnikov. Kmalu smo zaslišali šumenje Reke in že smo stali nad njeno strugo v ozkem kanjonu s prepadnimi stenami. Bili smo v Šumeči jami, kjer smo visoko nad penečo vodo prečkali most.  Na levo je Reka izginjala v temo ozkega Hankejevega kanala, mi pa smo nadaljevali pot skozi podzemni kanjon do izhoda v  Veliki dolini. Tu je večina obiskovalcev zaključila ogled. Le Sončki smo nadaljevali pot v atraktivni Mariničevo in Mahorčičevo jamo. Kar nekaj desetletij obisk tega dela Škocjamskih jam ni bil mogoč, ker je leta 1965 katastrofalna povodenj uničila električno razsvetljavo in odnesla dobršen del poti. Obnova je stekla šele pred kratkim in letošnjega aprila je bil ta del jamskega kompleksa spet odprt.

Obe udornici Škocjanskih jam deli skalnat greben, skozi katerega si je reka utrla podzemno pot in se skozi naravno okno v slapu preliva v Veliko dolino. Drzno speljana pot nad slapom nas je pripeljala v Malo dolino, kjer smo v steni lahko občudovali že odcveteli avrikelj, ki  ima tu ustrezne razmere za svoj obstoj. Po obnovljenem mostu smo vstopili v na novo odprti del jame, ki leži pod kraško vasico Škocjan, po kateri so jame dobile ime. Vse so prevzeli pogledi na mogočnost jamskih prostorov, skozi katere teče reka, na katere gladini se zrcalijo osvetljene skalne stene. Kmalu je temačnost  Mahorčičeve jame je premagala dnevna svetloba in naša podzemna pot ob reki Reki se je končala.

Zaradi izjemnih kraških pojavov, velike biološke pestrosti in  bogate arheološke dediščine so Škocjanske jame od leta 1986 vpisane na UNESCOv seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.

Samotna, plešasta in daleč naokoli opazna gora na Koroškem, Uršlja gora,  s 1699 m višine vabljivo opozarja nase skozi vse letne čase.

Zaradi svoje plešavosti je bila do 17. stoletja Plešivec, ki označuje travnati vrh nad prostranimi gozdnatimi pobočji, Uršlja gora pa je postala, ko so na njenem vršnem delu postavili cerkev sv. Uršule.

Tudi za Zimzelenčke je bila izziv, že zaradi odmaknjenosti, pa tudi častitljive višine.

Izbrali smo primeren majski dan, krenili zarana in osvojili Urško iz Naravskih ledin po čisto pravi planinski poti.

Uršljo goro štejemo med najbolj vzhodni del Karavank, med Koroško in Slovenjgraško kotlino.

Med potjo smo se seznanili z mnogimi znamenitostmi (Huda luknja, Slovenj Gradec, Kotlje…) in v prijetnem pričakovanju, kakšen je vrh v resnici, krenili navkreber. Pot se strmo dviga mimo studenčka, kjer naj bi povodni mož pustil nekaj kapljic vode za najbolj žejne, do vršnega, travnatega dela, mimo skale, kjer je stopinja sv. Uršule.

Pravijo, da se tam uresničujejo najbolj skrite želje, seveda, če pravilno stopiš v to stopinjo, ki je na apnenčasti skali.

Tu pa se svet odpre in pred nami je bila Šaleška dolina na eni, Mežiška  na drugi strani, pa Pohorje…

Človek ne ve, kam bi gledal, ali pod noge, da ne bi pohodil čudovitih pogačic, ki zlatijo travišče, pa prvih kamniških murk, morda marjetičastolistnih nebin,  ali tja doli v dolino, od koder se vijejo sivi oblaki civilizacije…  Vsakega nekaj!

Iskali smo tudi kotanjo jezera, kjer naj bi po legendi živel povodni mož v miru in neokrnjeni naravi.

Ko so začeli rudarji rovariti okoli gore in iskati svinčevo rudo, so ga zelo vznemirjali. Tudi Uršula, ki je gledala s Pohorja lepoto gore, se je odločila, da se bo naselila prav na njej. Povodni mož ni več imel svojega miru, zato je vsako noč z volmi prevažal vodo na Pohorje, kjer so danes Lovrenška jezera. Tam je našel svoj mir, mi pa kotanje niti slučajno ne!

Uršula pa je postala svetnica in leta 1602 dobila svoje zatočišče v cerkvi, ki je najviše ležeča cerkev na Slovenskem poleg  kapelice na Kredarici.

Blizu cerkve stoji planinski dom s prijaznimi Korošci in dobro ograjen oddajnik.

Tu smo se okrepčali, spočili in se vrnili po isti poti proti Naravskim ledinam, od koder je že dišalo po okusni obari.

Zapis: E. Brelih

Letošnja Zofka je opravičila svoj sloves, v nižinah je napojila žejna polja in travnike, v gorah pa nasula spomladanskega snega. Vremenarji so za prehod hladne fronte napovedali sneg nad 1500 metri. Namesto za Smrekovec smo se zato odločili za Golake, saj so nižji in nad toplo Vipavsko dolino. Tam že ne bo snega!  Zmota! Sneg je bil, kar je bilo svojevrstno doživetje – snežna belina in nežno pomladno bukovo zelenje. 

S ceste Predmeja – Lokve smo po stezi s Čavna proti Iztokovi koči zakorakali v breg. Ob poti so nas s skal pozdravili kimajoči cvetovi planinskega srobota in že smo bili na prevalu Strgarija. Med vzponom proti Iztokovi koči smo opazovali pomečkana gozdna zelišča in hitro nam je bilo jasno, da jih je polomil sneg, ki je zapadel v noči na ponedeljek. Na prve zaplate snega smo naleteli takoj nad Iztokovo kočo, višje smo se vzpenjali, več ga je bilo. Potrebno je bilo malo več previdnosti pri hoji, sicer pa smo vsi uživali v misli, da ni običajno hoditi po snegu v gozdu, ki kar prekipeva od zelenja.

Mali Golak nam je postregel z razkošnim razgledom na vse strani, le morje so zakrivale  meglice. Nad valujočim zelenjem gozdov Trnovske planote so se na severu belili sveže zasneženi Julijci. Naš naslednji cilj je bil Srednji Golak, na katerem je malo prostora, zato smo ga le prečili. Med prerivanjem skozi veje grmovja, ki je sililo na stezo, smo razpravljali o pomembnem delu markacistov pri vzdrževanju planinskih poti. Na kopnih mestih grebena so modremu nebu delali konkurenco Cluzijevi svišči, bolj senčne lege na vzhodni strani pa je zavzel vanež, čemažev sorodnik.

Zaraščenih poti nam je bilo dovolj, Veliki Golak smo po stezi zaobšli po severni strani in se spustili na Škrbino. Tu se markirana pot nadaljuje na Hudo polje in naprej na Vojskarsko planoto, mi pa smo krenili levo proti Smrekovi dragi, naravoslovni znamenitosti Trnovskega gozda. Smrekova draga je pod Malim Golakom ležeča 200 metrov globoka  kraška kotanja. V njej vladajo posebne razmere – ozračje je mirno, zračna vlaga višja, temperatura se z globino niža, zato sneg obleži pozno v pomlad. Temperaturnemu obratu sledi vegetacijski, zato raste najvišje bukov gozd, pod njim bukovo-jelov, sledi čist smrekov gozd, na dnu pa se razrašča rušje. Na skalovju ob cesti nad Smrekovo drago je našel ugodne razmere kranjski jeglič, ki je obilno cvetel. Tudi skale niso kar tako, zgrajene iz školjčnih lupin pričajo o nekdanjih morjih triasa, v katerih je nastal apnenec tega dela Trnovske planote.

Po gozdni cesti smo pohiteli do gozdarske Anine koče, od koder nas je avtobus preko Male Lazne odpeljal na Predmejo. Na Robu Gore, pri spomeniku Materi Gori smo se ustavili zaradi razgleda, nato pa odhiteli na izletniško kmetijo Pr'Žipani, kjer so nas že čakali z joto.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Lep in topel  majski dan je kar 41 Zimzelenčkov izkoristilo za  druženje in raziskovanje še enega delčka lepe naše dežele.

Mrzli vrh nad Žirmi je kopasti vrh (987 m)  zahodno od Žirov. Vrh je gol, zato nas v različnih letnih časih prijetno preseneča: konec marca zacveti milijone drobnih vijoličastih cvetov pomladanskega žafrana, v maju ozeleni trava in zacveti regrat, da je vse zlatorumeno… še pravi čas, kajti malo kasneje bo živina popasla to razkošje pomladi.

Iz Žirov smo se napotili proti cerkvi sv. Ane, od koder je že lep pogled na kraj  Ledinica in Žiri.

Tu smo se razdelili v dve skupini: Milanova skupina je imela cilj Mrzli vrh in Sivko (1008 m), druga skupina pa Mrzli vrh.

Vsi smo pričakovali, kako radovedno nas bodo sicer iz velike obore ogledovali damjaki, a so se poskrili v senco. Tudi nam je prijala senčna, a kar strma pot po grebenu proti vrhu. Vmes smo si privoščili krajši počitek in kmalu se je svet odprl proti škofjeloškemu hribovju z očakom Blegošem. Še nekaj minut in že smo bili na planem med rumenimi travniki na Mrzlem vrhu. Krenili smo do kmetije Kosmač, po domače pri Vodičarju, kjer hranijo žig. Prijazna gospodinja nas je postregla še z domačim borovničevcem, nato smo se povzpeli  prav na vrh, kjer smo se pridružili  našim, ki so prišli s Sivke. Razgledali smo se naokoli, še posebno na Žiri, ki ležijo globoko spodaj pod vrhom.

 Vsem je teknila malica iz nahrbtnika, nato smo se spet razdelili. Eni so se vračali mimo »slavne kmetije« v Breznico in v Žiri, drugi pa v Ledinico in Žiri.

Ob srkanju osvežilne pijače smo si izmenjali vtise s poti: »Vsi zadovoljni, vsi srečni in vsak je bil zase zmagovalec!«

V imenskem kazalu Atlasa Slovenije je kar deset Špičastih vrhov, zato je potrebno pojasniti, kateri Špičasti vrh smo Sončki obiskali prvi torek v maju.  »Naš« Špičasti vrh je s 1127 metri nadmorske višine najbolj izstopajoča vzpetina vzhodnega dela Trnovskega gozda nad Zadlogom blizu Črnega Vrha. Na njegovem vrhu se nad krošnje dreves dviguje razgledni stolp, ki omogoča enkraten razgled na valujoče zelenje bližnjih gozdov, na Zadloško ravan v vznožju in na mnoge bližnje in daljne gore. 

Lansko leto smo se zaradi nizke oblačnosti obisku Špičastega vrha odpovedali v upanju, da bo letos lepše vreme. In želja se nam je uresničila. Iz sivega jutra se je rodil bleščeč majski dan. Pohod smo pričeli v Podtisovem Vrhu, v severozahodnem delu Zadloga,  kjer na samem stoji preko dvesto let stara Tomincova hiša. Zaradi svoje dobro ohranjene arhitekture je spomeniško zavarovana stavba 1. kategorije, zato smo pohod pričeli pri njej. Malo naprej smo šli mimo tristoletne Lampetove domačije, kjer je bil rojen modroslovec dr. Frančišek Lampe. Kljub samoti in oddaljenosti  so na trdni kmetiji vedno skrbeli za izobrazbo svojih sinov. Na dan, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je en izmed sinov pel prvo mašo. Po maši je bila objavljena mobilizacija in možje so odšli svoji usodi naproti. V spomin na ta usodni dan spominja kapelica na robu planote, kjer se ravni svet Zadloga  preveša v dolino Belce. 

Nas pa je vleklo v breg.  Mimo samotnih domačij Male gore smo se povzpeli do kapelice ob cesti iz Zadloga  proti Primorski, kjer smo skrenili levo v svet Mrzlega Loga. V globoki kraški kotanji sredi gozdov stoji samotna domačija Kalar, zapuščena pred desetletji. Hlev je že davno brez strehe, tudi en del hiše je že podrt. Le sveže ozelenela trava je bila dokaz, da sem še prihajajo kosit in  ohranjajo kraškega kamenja trudoma očiščene travnike okoli kmetije. Na drugi strani kotanje smo se vrnili na njen rob in nad seboj že zagledali naš cilj, stolp na Špičastem vrhu. Po gozdnih poteh smo se z zahoda povzpeli na njegov greben, kjer so cveteli zadnji petelinčki, čemaž pa se je pripravljal k cvetenju.  Gozd sta z vijoličnimi cvetovi poživljali trpežna srebrenka in žlezasta konopnica, praproti so razvijale svoje zavite liste, tudi zelena čmerika je že razprla prve cvetove.

Na stolpu se je razvnela debata o tem, kaj vse se vidi. Tisti z ostrim vidom so videli celo  kupolo radarja na Ljubljanskem vrhu. Vendar dolgo nismo vztrajali, hladen vzhodnik je vlekel čez greben in hladil razgrete hrbte.  Mimo novih hiš nekdanje kmetije Na Kobilici smo se spustili do Zgornjega Žgavca, kjer smo posedeli v suhi travi, nato pa ni bilo več daleč do ceste Črni Vrh-Ajdovščina, kjer nas je pri Cencu čakal avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

V lepem, vendar mrzlem jutru – bilo je le nekaj stopinj nad ničlo, smo se Sončki odpeljali proti Žirem. V Račevi se je trava ob cesti svetlika, mi pa smo ugibali, ali zaradi jutranje rose ali jo je pobelila slana. Bila je slana!

Po poti mimo romarske cerkvice Sv. Ane in mimo ograde z jeleni, ki so se nam najprej skrili, potem pa radovedno kukali izza vzpetine, smo bili še toplo oblečeni. Pred vzponom na greben Ledinskega griča so se naša topla oblačila že preselila v nahrbtnike. Najprej skozi smrekov, potem pa skozi nežno zelen bukov gozd, se je steza spreminjala iz dokaj strme v položno. Nekaj krajših postankov, malica in že smo zagledali pred seboj kmetijo Belin in Mrzli vrh. Namesto travnikov, prekritih z žafranom – letos je cvetel zaradi toplega vremena prej kot običajno, je bil vrh prekrit z regratom.

S pomočjo našega Vojkota, ki pozna imena vseh gričev, hribov, vrhov in dolin, smo spoznali bližnjo in daljno okolico. Časa smo imeli dovolj, na Mrzlem vrhu je bilo prijetno toplo, zato se nam v dolino ni mudilo.

Vračali smo se čez travnike, mimo cvetočih češenj in hrušk, do »kmetije slavnih«  pri Cornu. Po krajšem ogledu smo nadaljevali naš pohod proti vasici Breznica. Pot vodi ob mejnih kamnih iz leta 1920, ko je tukaj potekala rapalska meja. Iz Breznice je sledil le še spust v Žiri, kjer smo ob kavi, pivu in sladoledu na sončku počakali naš avtobus.

Prvi pomladanski dnevi so prijetni in pravšnji za obiske primorske pokrajine. Raziskovanje hribov jugovzhodno (v dinarski smeri) od Slavnika je primerno, ko še ni prevroče. Kojnik, Golič, Lipnik in Kavčič so goličave, velika prostranstva, ki v lepem vremenu vabijo, da ne spustiš nobenega. Toda nikar v megli ali hudi burji!

Obiskati Lipnik (804 m) in Kavčič (883 m) iz Zazida pa je kar velik organizacijski zalogaj za tako veliko skupino, kot smo (52), kajti skozi  vasici Podpeč in Zazid lahko pelje le 20 sedežni avtobus.

Tako smo se s tremi malimi avtobusi odpeljali skozi naselje Podpeč, ki je stisnjeno pod stenami kraškega roba. Nekateri so ugotavljali, da tako pod skalami  ne bi za nič na svetu živeli!

Podobno smo doživljali skozi naselje Zazid, a srečno prispeli do parkirišča.

Razgledali smo se po naselju, ki je zanimivo po starih kmečkih hišah, zidanih v istrsko-kraškem slogu. Uličice so zelo ozke, hiše so druga do druge. Naselje je znano že iz 10. stoletja z imenom Xaxid in je bilo obdano z obzidjem. Ima več izvirov vode, kar je tu pravo bogastvo. Revščino so si včasih blažili s »ćuhanjem ćepina«, to je s kuhanjem brinovega žganja in brinovega olja. Za 1 l brinovega žganja je potrebno kar 10 do 15 kg brinovih jagod. Predstavljajte si to garaško delo! Danes je več hiš praznih.

Polni novih spoznanj smo se  začeli vzpenjati proti opuščeni železniški postaji Zazid.

Sproti smo ugotavljali pestrost  pokrajine z razgibanim površjem, ki je posledica različne kamninske zgradbe.

Tu se namreč izmenjujeta za vodo neodporen in neprepusten fliš (staro domače ime sovdan) ter trdnejši apnenec. Flišne doline so razrezane z grapami, dolinami, vmes so slemena… Na stiku obeh pa je oster rob, imenovan kraški rob. Kraški rob je pokrajina, ki se s strmim, tektonsko večkrat pretrganim robom prevesi v flišno pokrajino.

Kmalu smo bili na prvi razgledni točki (na katero opozarja peterokraka zvezda!) in predstava o Rakitovški vali – dolini  -  je postala drugačna.

Tudi prve cvetice so se pokazale: bele narcise, gorski kosmatinci, zelenje potonk, avstrijski gadnjak, posamezne gorske logarice…, v daljavi pa se je oglašala kukavica.

En del naših pohodnikov z Milanom in Sonjo  se nam je počasi oddaljeval, ker so imeli v načrtu tudi Kavčič, zato so spešili korak.

Kmalu smo bili na obsežnem travniku, od koder se je prikazal tudi naš cilj, Lipnik.

Nekateri so kar zavzdihnili:

»Kako bomo pa prišli čez te ostre skalne robove? Ojoj, čaka nas še zelo naporna pot!«

Po  slabih dveh urah smo se že veselo razgledovali z vrha po širnem Jadranskem morju,  po Slavniškem pogorju, Trnovskem gozdu, Učki,  Trstu….Prav pod nami je bil Zazid.

»Kako daleč se vidi, pa tako malo napora je bilo treba!«

Naše veselje je bilo še večje, saj smo ves čas poslušali žvrgolenje škrjančkov.

Tam v daljavi, proti Kavčiču smo opazili kolono premikajočih pisanih barv…, saj to so naši,  pa že čisto pri vrhu so…

Zaradi kar močnega sonca smo se pomaknili po robu v senco pod mogočne borovce in si privoščili izdatno malico ter počitek.

Ko smo opazili naše na Lipniku, smo krenili dalje in se  spuščali proti mulatieri, ki varno prečka strmi kraški rob, saj smo vedeli, da bodo kmalu za nami.

Nekateri so bili spet zaskrbljeni, kako bomo prišli čez tako ostre skalne ovire, a so ugotovili, da so poti zelo lepo speljane. Te poti so namreč včasih služile za spravilo sena v dolino.

Odločili smo se, da se bomo vračali preko Rakitovca v Movraž in preko Gračišča proti domu. Tako smo lahko videli še obsežno Movraško valo (strukturno dolino, ki je nastala zaradi razlike med menjajočimi se plastmi apnenca in fliša).

Tisti, ki so šli z Milanom in Sonjo še na Kavčič, so bili zelo, zelo  zadovoljni, mi pa še bolj.

Zapis: E. Brelih

So kraji, ki neustavljivo vabijo k obisku in zgodilo se je, da sta kar dve skupini vrhniških planincev v toku treh dni obiskali jamo Divje babe v pobočju Šebreljske planote.

Divje babe so širši javnosti postale znane po letu 1995, ko je bila v jami odkrita  koščena piščal. Danes velja v svetu za najstarejše glasbilo. Pred 45 000  leti jo je izdelal neandertalec, ki je v jami občasno iskal zavetje in si je ob ognjišču, kjer je bila najdena, krajšal čas s piskanjem nanjo. Poleg piščalke je bilo v  starejših usedlinah jamskega dna najdenega tudi precej kamnitega orodja neandertalcev, v mlajših plasteh pa sodobnejših kromanjoncev, naših prednikov. Jama je bila v času ledene dobe prezimovališče in kotišče jamskih medvedov, kar dokazuje veliko število najdenih kosti in zob.

V soboto se je iz Reke, naselja ob Idrijci na Šebreljsko planoto odpravila skupina planincev pod vodstvom Romana Novaka, v torek so jim po isti poti sledili Sončki. Pobočja pod robom planote so strma, steza se na ozkem grebenu pridruži vojaški poti iz prve vojne, drzno speljani pod skalovjem nad grapo Sevnice. Kdor ni poznal idrijsko-cerkljanskega sveta je bil nemalo presenečen, ko smo na vrhu pobočja nad temačno grapo stopili v drug svet, na s soncem obsijano Šebreljsko planoto. Na njenem severnem robu, visoko nad doline Idrijce, stoji cerkev Sv. Ivana. Tod je čudovit razgled na Kojco, Porezen in Spodnje Bohinjske gore. V torek zjutraj so bili  vrhovi sveže zasneženi, zrak pa prijetno svež.

Divje babe ležijo v pobočju pod cerkvijo, do koder vodi strma, vendar dobro zavarovana pot. Obe skupini je na ogled jame popeljal  domačin Štefan Lapajne, ki zna povedati veliko zanimivega. Med ogledom jame smo se čudili, koliko je še neodkopanega grušča iz katerega so štrlele fosilne kosti živali. V pobočju sta pravzaprav dve jami, nižje ležeča Divje babe 1, kjer je bila najdena piščal in višje ležeča jama Divje babe 2, ki smo jo tudi obiskali.

Obisk znamenitega arheološkega nahajališča je bil skupen obema skupinama planincev, potem pa smo ubrali vsak svojo pot. Roman je popeljal svojo skupino skozi vas Šebrelje v dolino Sevnice in na Jagršče, od tam pa v Stražo v dolini Idrijce. Sončki smo šli na jug. Avtobus nas je zapeljal do lovskega doma, od koder smo nadaljevali peš. Prečkali smo Jerebovo grapo in se mimo kmetije v Dolini povzpeli na greben in po vrhu nadaljevali do najvišjega dela planote, na travnat 1079 metrov visok Vrhovec. Tu smo uživali v razgledu na vse strani, dokler nas mrzel vzhodnik ni pregnal z vrha. Čakal nas je le še spust na Oblakov vrh, sedlo med dolinama Kanomlje in Hotenje, kamor je po nas prišel avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Toliko je napisanega o Glinščici, o njeni zgodovini, ki sega daleč nazaj v prazgodovinske čase, o rimskem obdobju, trgovskih poteh, njenih mlinih, božji poti, železnici in plezalni šoli, da človeka dobesedno vabi v svoje osrčje. Še bolj so podkrepili željo Zimzelenčkov po obisku tega bisera v zaledju Doline, Milj in Trsta dosedanji obiski drugih planinskih skupin Planinskega društva Vrhnika.

Ravno te dni je minevalo 30 let od prvega organiziranega pohoda v dolino Glinščice, ko je po dolgem času prvič zaplapolala slovenska trobojnica na italijanskih tleh in dala vsemu svetu vedeti: tu živi slovenski živelj in ne maramo nobenih mej.

Dolga pot je bila pred nami, a razigranost vseh že na začetku poti v Pesku je dala slutiti, da si bomo še dodatno obogatili znanja o naši slovenski zemlji, pa naj bo tostran ali onstran bivše meje. Rahel spust skozi gozd, kjer v obilni meri domujejo divji prašiči, nas je kmalu pripeljal v vasico Draga in že je sledil eden od redkih vzponov na rob nad Steno in s ptičje perspektive smo vse do vasi Jezero občudovali kanjon te reke, ki ima svoje povirje pod Slavnikom, izvira pa v Klancu.

Od tu dalje pa je šlo razpoloženje samo navzgor pot pa najprej navzdol mimo dveh razglednikov, da smo lahko zajeli sapo ob vseh lepotah, ki nam jo nudi dolina Glinščice in že smo bili na najnižji točki v Boljuncu oziroma njegovem zgornjem delu z imenom Zgornji konec. Seznanili smo se s posebnostjo te vasi, ki je bogatim Tržačanom ponujala svoje storitve vse do leta 1970, tu so bile namreč doma perice.

Potem pa je sledila samo še pot navzgor mimo rimskega vodovoda, meandrov reke s tolmuni polnimi vode, mimo cerkvice Marije na pečeh, petdesetmetrskega slapa, vse do razvalin mlinov in bivšega mejnega prehoda v vasici Botač.

Lepote nam niso več jemale sape, zato pa vzpon na železniško progo in po njej smo se skozi dva tunela vrnili v vas Draga, kjer nas je počakal avtobus. Zadnji del poti je minil v taki razigranosti, da je bila kar na mestu pripomba ene od planink: »Počutila sem se kot na maturantskem izletu, pa še pot je bila lahka.«. Če ti to reče 75 – letnica, ki je prehodila nekajurno in nekajkilometrsko pot bo več kot držalo.

Besedilo: Milan Jerman

V Čičarijo bi morali že pred enim mesecem, vendar nam je takrat dež pohod preprečil. Tokrat je bila vremenska napoved malce boljša, s seboj pa smo kljub temu vzeli dežnike, pelerine in nepremočljive zaščitne »srajčke« za nahrbtnike, z željo, da pridemo do cilja suhi.

S primorske avtoceste smo v Kozini zavili proti Reki, se v Obrovu usmerili proti vasi Golac in izstopili na 760 m visokem prelazu Velika vrata. Siv dan nam je že takoj po izstopu iz avtobusa polepšala Bernardina popotnica – ocvirkova potica in krhki flancati, ki so se kar stopili v ustih. V torek to niso bile  edine dobrote,  z njimi so nas kasneje razvajali naši slavljenci: Ivanka, Nada, Vera in Srečo.

Čičarija je kraški svet, ki je delno poraščen s travo in grmičevjem, predvsem brinjem in posut s kamni iz apnenca (Mala Pleševica, Žabnik ali Ostrič). Na Razsušici ali Glavočarki do vrha sega bukov gozd, na razgledniku Medvižica pa iznad bukovega gozda štrli le mogočen skalnati vrh. Čeprav je tukaj veliko padavin, zaradi kraške sestave tal, hitro poniknejo, zato je vode vedno primanjkovalo in še danes v nekaterih hišah uporabljajo kapnico. Pokrajina je ena najskromnejših v Sloveniji. Čiči so se preživljali predvsem s pridelavo krompirja in fižola, s prodajo oglja, apna in brinjevca ter z ovčerejo. Delo so že od nekdaj iskali od Reke do Pule in do Trsta. Danes je precej hiš zapuščenih, čiške vasi pa imajo čedalje manj prebivalcev.

Po stezi proti Mali Pleševici smo šli mimo opuščenega vodovoda, zgrajenega v času, ko so tukaj gospodarili Italijani. Na Razsušici (1083 m), najvišjem vrhu Čičarije – po njej poteka meja s Hrvaško, je vpisna knjiga in manjši betonski steber, ki spominja na v I. svetovni vojni strmoglavljeno avstrijsko letalo, ki je prevažalo pošto iz Pule na Dunaj. Z zadnjega vrha, Žabnika, kjer nas je pošteno prepihalo, smo se spustili v zaselek Zagrad, kjer nas je čakal avtobus.

Avtobus nas je zapeljal do turistične kmetije »Pri Cepčovih« v Golac na golaž in njoke po taščinem receptu. Ker Sončki nismo uspeli vseh odličnih sladic pospraviti med pohodom, smo se z njimi posladkali  še pred odhodom domov. Čeprav dan ni bil idealen za pohod, bilo je malo dežja, nekaj vetra, razgleda pa sploh ni bilo, smo se veseli, ker smo spoznali še delček naše lepe pokrajine, prešerne volje vrnili na Vrhniko.

Besedilo:     Sonja Repnik

»Zimzelenčki si zbirajo same čudne poti,  z zanimivimi imeni,« boste rekli, zato najprej, kje je to.

Pokrajina od Postojne dalje  proti jugu vse do Šembij imenujemo Zgornja Pivka ali kar Pivško.

Pivško je izredno zanimivo območje, saj je polno različnih znamenitosti. Reka Pivka je že taka, potem Pivška jezera, ki jih je ob največjih nalivih kar 17, seveda pa je to izredno zgodovinsko bogato ozemlje.

Po Pivškem so tekle meje že med Iliri in Rimljani, med obema rimskima cesarstvoma in Rapalska meja. Izkopanine in najdbe pa kažejo, da je bil človek  tu prisoten že pred 100 000 leti (neandertalec, prazgodovinska gradišča…).

Vse to in še marsikaj nas je napeljalo, da smo se odpravili na krasen sončen dan s Pivke na Primož (718 m), ki je dobil ime po cerkvici, ki je nekoč  stala prav na vrhu.

Z velikim zanimanjem smo si ogledali dobro ohranjene utrdbe Alpskega zidu (Valla alpina), ki jih je gradila Kraljevina Italija med obema svetovnima vojnama.  To je bil velikanski finančni in organizacijski zalogaj (vodni rezervoarji, prezračevalne naprave, razsvetljava, skladišča, bivalni prostori, utrdba s fotofoniko…), kot protiutež Rupnikovi liniji, ki jo je gradila Kraljevina  Srbov, Hrvatov in Slovencev…Še dobro, da nobena linija ni nikoli služila svojemu namenu!

S Primoža smo opazovali naslednji greben, greben Šilen tabora, na katerega so v svoje utrdbe pošiljali sporočila in tja smo bili namenjeni.

Greben Šilen tabora (tudi vasica nosi enako ime, samo piše se skupaj Šilentabor), je eden naših najznačilnejših narivov s položnim pobočjem na vzhodni, pivški  strani in strmimi, prepadnimi stenami na zahodni košanski strani. Narivanje je posebna oblika premeščanja kamnin ob tektonskih premikih, pri katerih pridejo starejše kamnine na vrh, mlajše pa so spodaj.

Poiskali smo ostanke mogočnega gradu Raunachov, kjer je imelo v času turških vpadov kar 13 bližnjih vasi v 50 kaščah pravico skrivati stvari pred Turki.

Uživali smo v razgledih na Snežniško pogorje, pa zadnje čase razvpito Volovjo reber, Pivško kotlino in seveda v prepade globoko spodaj, kjer sta vasici Šmihel in Narin.

»V Narin se bomo spustili, toda kje in kako?« so spraševali pohodniki, polni lepih vtisov.

»Še nekaj časa bomo hodili po grebenu, da se bomo nagledali zasneženega in od sonca obsijanega Snežnika, ki je bil prav blizu…in dobili občutek grebena…«

Mimo cerkvice sv. Martina, bogate s freskami iz 15. stoletja, smo nadaljevali proti Gradišču, a jo kmalu ubrali na zahodno stran grebena proti Narinu.

Še prej se nam je zasvetil ohranjen stolp gradu Kalc, v katerem je ustvarjal Miroslav Vilhar, tudi tiste ponarodele Po jezeru bliz Triglava, Zagorski zvonovi, Lipa zelenela je…

Narin je idilična vasica s prijaznimi ljudmi. Tudi Andrejevi so nas že čakali. To je turistična kmetija s pridihom po ohranjanju tradicije.

Ker je bil pust, smo kmalu imeli v sobi čarovnico, ptička, navihano rdečelasko, srednjeveškega urejevalca prometa,  rdečih noskov, fatimo in navihanega  zelo starega  frajerja, ki je pri svojih več kot 80 še kar osvajal in osvajal vse po vrsti… Do solz smo se nasmejali in se zabavali , tudi ob veliki dozi različnega peciva, ki ga je pripravila gospodinja.

»Nekaj za pusta, nekaj za osmi marec, pa še za mučenike,« je razložila prijazno.  Pohodniki so dobili nalogo, da razdelijo tudi skromna darilca in čestitajo za dan žena.

Da pa ne bi bili pohodniki prikrajšani, so maškare podelile  darilca tudi njim.

Z velikim veseljem pa je prevzela bogat spomladanski šopek iz domačih lazov organizatorka pohodov. Hvala za krasno idejo in realizacijo.

Še obvezna kavica in odhod proti domu.

»Čudnega«, a poučnega, nadvse zabavnega in pohodniškega torka zlepa ne bomo pozabili.

Zapis: E: Brelih

Dolina Glinščice je zelo priljubljen cilj slovenskih planincev pozimi, ko se ognejo zimskim razmeram v notranjosti Slovenije. Tudi Sončki smo tako razmišljali, pa prišli z dežja pod kap. Prvega marca seveda nismo imeli snega, ampak burjo. Tako pravo, pošteno, ki ji vremenarji  pravijo močna burja. Glede na vremensko napoved smo bili nanjo pripravljeni in bila je za vse nas pravo doživetje.

Mnogi Sončki še niso bili v tej izredni dolini v bližini Trsta in jih je s svojim gorskim videzom presenetila. Na pot v dolino smo krenili v vasici Jezero in se v zavetju Stene spustili navzdol. Najprej do trase nekdanje železnice, ki je od leta 1887 do konca druge svetovne vojne povezovala Trst z Istro. Mimo nekdanje železniške postaje Botač smo šli do tunela, kjer so se ob njegovi gradnji udrla tla - strop nad kraškim breznom in so trije delavci strmoglavili vanj. Pogledali smo delno zazidane stene brezna in se vrnili nazaj do steze, po kateri smo se spustili v Botač. To je majhen zaselek tik ob državni meji, kjer na nekdanjo, zelo zastraženo mejo med Jugoslavijo in Italijo spominja prazna stavba obmejne stražarnice. Botač je danes napol zapuščen, stoletja pa je skozenj šel skoraj ves promet med Trstom in notranjostjo Slovenije, kajti dolina Glinščice je naravni prehod preko Kraškega roba. Voda Glinščice je nekoč gnala številne mline. Poleg žita so mleli tudi začimbe, ki so jih v Trst dovažale ladje. Do danes je ostalo od mlinov  le nekaj razvalin ob strugi, ostalo je uničila voda in zob časa.

V zgornjem delu doline smo bili kar na varnem pred burjo, ko pa smo prečkali skalni prag, mejo med flišem in apnencem pri slapu, je burja pridobila zagon. Sunki vetra so dvigovali vodo iz slapa  in jo kot oblake pršca nosili po zraku. Veličasten prizor, da smo kar strmeli. Kljub bučanju burje smo se vsi odločili za kratek vzpon do cerkvice Sv. Marije na Pečeh, ki je postavljena na spodnjem delu skalnatega grebena.  Tu je burja šele pokazala svojo moč, saj nas je kar porinila ob cerkveni steni, da smo hitro poiskali zavetje v loži pred vhodom. Pri tem sta odfrčali z glav dve kapi, ena se je ujela v veje, drugo pa je veter  odnesel s seboj. V načrtu pohoda smo imeli vzpon do spomenika Emiliu Comiciju na vrhu grebena, pa smo si bili edini, da bi bilo to ob močnih sunkih burje smrtno nevarno.

Hitro smo se spustili po romarski poti  navzdol in nadaljevali pot nad strugo Glinščice. Kmalu smo opazili ostanke kanala starorimskega vodovoda, ki je od 1. do 6. stoletja s pitno vodo oskrboval Trst. Tu smo dosegli najnižjo točko, 92 metrov nadmorske višine, prečkali strugo in se usmerili v breg proti zaselku Zabrežec. Od tam ni bilo več daleč do razgledne ploščadi, od koder je lep pogled na dolino. Zaradi izpostavljene lege na robu skalne stene se je v razgledišče zaganjala burja, da nismo dolgo občudovali razgleda. Visoko nad nami je bila še ena podobna ploščad in ko smo v zavetju gozda prišli do nje, se je zgodba ponovila. Divjanje burje se je okrepilo, da nam je jemalo sapo in smo razgledišče hitro zapustili in se zatekli v avtobus.

Že na avtobusu, pa tudi ob kavici in kozarcu pijače v Kozini se je razvnela debata o doživetju, ki je bilo za nami. Vsi so bili mnenja, da je bilo enkratno občutiti silovitost vetra, te neukrotljive naravne sile. Primorci bi se našemu navdušenju samo nasmehnili,  njim je burja tako domača kot nam megla.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Notranjsko so na naš tretji torek v februarju prekrivali sivi oblaki, ki jih je na Primorskem  razpihala šibka burja. Obetano lepše vreme nas je zvabilo na severni rob Krasa, ki se dviguje nad dolino Branice. Pohod smo pričeli v Štanjelu na vzhodu in končali v Braniku na zahodu, vmes pa se povzpeli na vrh Rabotnice, ki je s svojimi skromnimi 430 metri nadmorske višine res nizka, ne skopari pa z razgledom.

Naši pohodi niso samo hoja, smo tudi radovedni in nas marsikaj zanima. Na tokratnem pohodu je bilo veliko tematik, ki smo jim posvetili pozornost. Pohod smo pričeli na železniški postaji Štanjel z avstro-ogrskim tipom postajnega poslopja in muzejsko parno lokomotivo. V dolinici pod železniško postajo smo obiskali avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne, nato pa se povzpeli v zgodovinsko mestece Štanjel, obdano z obrambni stolpi in obzidjem. Z ogledom Ferrarijevega vrta z znamenitim ribnikom smo se  spomnili življenja in dela velikega arhitekta Maksa Fabijanija, ki je dal Štanjelu sedanji izgled. Arhitekturno izročilo Krasa smo doživeli med sprehodom po uličicah Štanjela, posebej še Kraške hiše s kamnitimi žlebovi in vodnjakom.  

Na grajskem dvorišču, kjer so nas visoki zidovi varovali pred burjo, smo imeli malico. Po enajsti uri smo zapustili Štanjel in se odpravili proti zahodu. Hodili smo po poljskih in gozdnih poteh ter šli mimo vasice Lukavec do širokega sedla med Golcem in Rabotnico. Tu se je v nas uprla burja. Ni nas odvrnila od vzpona na travnat vrh Rabotnice, ki ga vedno bolj zarašča grmovje. Nekoč davno je bilo na njem gradišče, danes pa je na vrhu obsežna kamnita groblja. Na hitro smo se razgledali od Sv. Gore do Nanosa, nato pa zapustili vetrovni vrh. Po kraški gmajni, kjer v jeseni vse žari od rujevih grmov, smo se spustili na kolovoz, ki nas je pripeljal do osamljene kmetije Grižnik. Tu smo srečali starega znanca, Grižnikovega Slavkota, ki nas je kot ponavadi pogostil s pijačo. Po gozdni stezici, kjer so nam gozdarji s podiranjem borov zastavili nekaj preprek, smo se spuščali  v dolino. Še pogled na mogočen Rihenberški grad in visok kamnit železniški viadukt in že smo bili v Braniku.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Načrt za pohod po vrhovih Čičarije v torek, 15. febtuarja, je padel v vodo, ker je vremenska napoved »zagrnila«  zahodno Slovenijo v oblake z dežjem. Načrtovano turo smo preložili na lepše vreme in se odločili, da gremo v Idrijo. Zakaj vendar v Idrijo, saj smo planinska skupina?

Idrija je mesto z izjemno tehniško, kulturno in naravoslovno dediščino, ki je stoletja slovelo kot drugi največji živosrebrni rudnik v svetu. Rudnik ne obratuje več, večina rovov je že zasutih ali potopljenih, del rudnika pa je spremenjen v muzej. Večina naših članov še ni bila v njem, zato je bil ogled idrijskega podzemlja prvi cilj. Pred stavbo Šelstev, kjer je vhod v več kot 500 let star Antonijev rov, smo se razdelili v dve skupini. Tisti, ki so že bili v rudniku, so se odločili za obisk akvarija v bližini, večina pa je po predstavitvi zgodovine Idrije in rudnika v nekdanji prizivnici odšla v podzemlje. Ob razlagi nekdanjega rudarja jim je ura in pol ogleda rudnika hitro minila. Tudi skupina iz akvarija se je pohvalila, da jim je lastnik akvarija povedal veliko zanimivega.

Ko smo bili spet vsi zbrani, nas je Vojko popeljal na ogled nekaterih znamenitosti Idrije. Na Starem placu stoji Magacin, mogočna zgradba, v katerem je bila rudniška žitnica. Spominske   plošče na pročelju so nas opozorile na znamenite naravoslovce, ki so orali ledino slovenskega naravoslovja: zdravnikov in naravoslovcev Scopolija in Hacqueta, zemljemerca in graditelja klavž Mraka, geologa Lipolda in botanikov Hladnika in Freyerja. Pozornost smo namenili tudi sosednji stavbi, ki je najstarejša ohranjena gledališka stavba pri nas,  pa mestni hiši, čipkarski šoli in današnji gimnaziji Jurija Vega, kjer so že leta 1903 poučevali v slovenskem jeziku.  V gradu Gewerkeneegg smo si ogledali le dvorišče, obdano z arkadami, nato pa se ustavili še pred stavbo,  v kateri je v 18. stoletju bival znameniti.Joannes Antonius Scopoli. O svojih odkritjih je v pismih poročal tedaj najpomembnejšemu botaniku v Evropi, Carlu von Linnéju na daljno Švedsko, o čemer priča spominska plošča na hiši.

In že smo hiteli naprej, na ogled znamenite idrijske Kamšti. To je največje ohranjeno vodno kolo v Evropi, ki je 158 let poganjalo črpalke za dviganje vode iz globine 283 metrov. Spotoma smo videli  botanični Scopolijev vrt, ki ga je leta 2004 uredilo idrijsko Muzejsko društvo, kjer pa februarja ni kaj dosti videti. Zadnji cilj našega spoznavanja Idrije so bile Rake, vodni kanal, ki so kar 350 let dovajale vodo na vodna kolesa črpalk, dvigal, žag in velikih kovaških kladiv. Rake so bile zgrajene leta 1604, ko so vodo Idrijce speljali od jezu pri Kobili preko 3600 metrov daleč. Pot ob Rakah je danes priljubljena rekreativna pot Idrijčanov, imenovana Pot idrijskih naravoslovcev. Vodi pod krošnjo največjega slovenskega velikega jesena, skozi preko 200 let star drevored hrasta doba, mimo svežega podora Bernikovega plazu in  Studenčka  do jezu pri Kobili.

 Skupinica posebej radovednih je šla še na ogled  italijanskih utrdb pri Podroteji, nato pa smo skupaj nadaljevali po stari poti nad Idrijco proti Idrijski Beli. Na poti je bilo vedno več starega splazenega snega, dež, ki je pričel padati, je prešel v sneg, zato smo se predčasno  umaknili preko visečega mostu  čez Idrijco na cesto, kjer nas je pobral avtobus.    

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Kar 44 Zimzelenčkov se je zbralo prav na kulturni dan v pričakovanju, da bo spet glede na »kulturno sončno« vreme  en nepozabni pohod.

Naš cilj je bil Slavnik iz Prešnice preko Grmade do Markovščine na drugi strani.

Znano je, da je Slavniško pogorje zadnje pred  Kraškim robom, izredno razgledno, sorazmerno lahko dosegljivo in zato toliko bolj obiskano.

Iz Prešnice, lepe kraške vasice, stisnjene pod zahodni rob Slavniškega pogorja, vodi udobna steza proti vrhu. Približno na polovici poti nas je izpostavljeno skalovje zvabilo na prvo razgledovanje proti Tržaškemu zalivu. Tu smo tudi presenetili s pohvalo in drobno pozornostjo našega Zimzelenčka, ki je bil v letu 2010 kar 400 krat na Planini.

To predstavo je sicer zamudil Jože, (že vemo kateri in zakaj), a se mu za dejanje zahvaljujemo.

Nadaljevali smo proti Grmadi (1001 m), ki je izredno razgledišče in protipožarna opazovalnica. Tu smo se poigrali s kratkim kvizom, koliko je hribov v Sloveniji, ki nosijo ime Grmada in katera je najvišja. Kar nekaj težav je bilo pri ugibanju, vendar se je odrezal Janez, ki je udaril s številko 20. Točno! Malo težje je bilo, ko je bilo treba ugotoviti najvišjo Grmado. Z malo pomoči smo ugotovili, da je to Grmada na Nanosu in nagradica je bila oddana.

Že z Grmade smo opazovali nepregledno množico ljudi na vrhu Slavnika (1028).

»Kaj takega pa še ne!« so se pogovarjali naši med seboj, saj smo ponavadi ob torkih sami v kočah. To pa je bil prost dan in primorski pohodniki izkoristijo vsak meglen dan, ki je v tem času ob morju, da se dvignejo nad sivino.

»Pa, koliko je mladih, ozaveščenih ljudi!« smo komentirali.

Tudi nekaj Vrhničanov se je razveselilo našega prihoda. Z veliko mero potrpljenja smo si priborili sedeže in pomalicali naročeno joto. Za potrpežljivost in pomoč v koči smo bili deležni posebne pohvale osebja v koči!

Z vrha smo jo kaj hitro ucvrli pod rob proti Markovščini, ker je začelo pihati.

Posedli smo v travo kot v amfiteatru in predali besedo skupini pod Martino taktirko. Marta, Nežka, Karli, Jože in Janez so pripravili prav prisrčno prireditev v počastitev kulturnega dneva. Vem, da nikjer v Sloveniji na prireditvah ni bilo tako lepe kulise v ozadju nastopajočih, kot smo jo imeli mi. Snežniško pogorje s Snežnikom namreč. Tudi bučen aplavz s take višine se sliši čisto drugače.

Kulturno bogatejši, fizično okrepljeni in nadihani svežega gorskega zraka smo se spuščali proti zaselku Skadanščina in vmes uživali v pripovedih o brezskrbnem otroštvu, ki ga je v bližini teh krajev užival Milan in dogodkih prejšnjega dne, ko je »skočil« pogledat, kakšna je pot.

Seveda je na Kozini »skodelica kave« tako dišala, da smo se morali ustaviti in jo poskusiti.

Do 16. stoletja je gora, ki se strmo dviguje nad Solkanom in jo od  Sabotina loči reka Soča, nosila ime Skalnica. Leta 1539 se je pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja na gori prikazala Marija in pet let kasneje je na vrhu 681 metrov visoke Skalnice že stala romarska cerkev. Romarji so se pričeli zgrinjati z vseh strani in vsi so govorili le še o Sveti gori in ime Skalnica je tonilo v pozabo. Cerkev je bila v času jožefinskih reform leta 1785 opuščena in delno porušena, pa kmalu pod novim cesarjem na novo pozidana kot »bazilika za vse čase«. Tudi to cerkev je doletela zla usoda, med 1. svetovno vojno je bila junija 1915 zaradi topniškega obstreljevanja zravnana s tlemi. Leta 1928 je na mestu porušene že stala nova bazilika ter obnovljen frančiškanski samostan in verniki že desetletja v miru obiskujejo sveti kraj.

Mnogi obiskovalci pa se na Sveto goro odpravijo zaradi zanimanja za dogajanja v prvi svetovni vojni. Na ta čas nas opozarjajo ostanki jarkov in kavern skoraj na vsakem koraku. Sveta gora je tudi lep izletniški in planinski cilj, saj je z njenega grebena izreden razgled.

Sončki smo imeli srečo z vremenom v torek, 1. februarja, ko je Vrhniko zagrinjala nizka oblačnost, Primorska pa se je kopala v soncu. Avtobus smo zapustili precej visoko na pobočju Svete Gore in se odpravili po planinski poti skozi jarke in kaverne prve svetovne vojne. Vojko, ki nam je že na avtobusu razložil politično ozadje začetka 1. svetovne vojne, nam je na terenu razložil potek soških bitk in način bojevanja. Nihče se ni več čudil množici strelskih in povezovalnih jarkov ter kavern, ki so vojakom nudile kolikor toliko varno kritje v času topniškega obstreljevanja. Zaradi velike izpostavljenosti so branilci skozi goro s severne strani izkopali povezovalni tunel, ki je vojakom omogočal varen dostop do obrambnih jarkov na pobočjih nad Sočo. Opremljeni z baterijskimi svetilkami in nekateri s čeladami smo Sončki šli skozenj. Vojko je poskrbel za presenečenje, ker si je nadel originalno italijansko čelado, najdeno pred desetletji pod Krnom. Po izhodu iz predora smo se povzpeli na greben na Vrh sv. Frančiška, kjer smo se razgledali po Grgarski kotlini in visokem krasu Banjščic do bohinjskih in bovških gora. Desno od Trnovskega gozda je pogled segal do Nanosa in Učke, nad meglicami se je videl celo Risnjak.  Po ogledu notranjosti svetogorske bazilike smo se razgledali še proti zahodu. Razgled je bil enkraten, saj je segal čez Padsko nižino vse tja do 450 km oddaljenega Materhorna, katerega prepoznavna piramida se je dvigala visoko nad okoliške gore.

Naš drugi cilj je bil bližnji 651 metrov visoki vrh Vodice, ki je s Sveto goro delil enako vojno usodo. Tudi tu mrgoli kavern avstro-ogrske vojske, ki je branila strateško pomemben greben nad Sočo. Na vrhu stoji impozanten spomenik italijanskemu generalu Mauriziu Gonzagi,  ki je s Potjo miru povezan še z enim pomnikom  vojne morije v bližini. Polni vtisom smo zapustili z vojno zaznamovani greben nad Sočo in se po dolini potoka Slatna spustili v Grgar. Po okusni joti v gostilni smo se odpravili proti domu. V Novi Gorici smo se hvaležno poslovili od Marije Zega, ki smo jo kot poznavalko teh krajev povabili s seboj.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Marsikdo se bo vprašal, kje pa je ta Korada? To je najvišja vzpetina nad Brdi (Goriškimi seveda), od koder je lep razgled na mnogo strani.

Med rekama Idrija na zahodu (na italijanski strani) in Sočo na vzhodu se vleče dolg gorski hrbet, ki se najvišje povzpne na Koradi (812 m).

Sicer so Brda razdeljena na rodovitni lapornato ilovnat svet (rajski vrt za sadje, zelenjavo in vinsko trto) in apnenčasti SZ del, kjer se ekstenzivni travniki že zaraščajo.

Ker so nekoč tu apnenec imenovali korajduc, so rekli apnenčastem delu Korada ali po lastniku travnikov, ki jih je enkrat letno kosil, Kobalarju, kar Kobalar.

Na poti do Vrhovelj smo se seznanili z mogočnim železnim stolpom v vasi Gonjače na hribu Mejnik, ki je obenem tudi spomenik 315 žrtvam II. sv. vojne, ki ga je izdelal Janez Boljka.

Člani Planinske skupine Brda  so se leta 1983 odločili, da bodo na ostankih italijanskih kavern zgradili planinsko zavetišče. Pred zavetiščem so očistili jamo, kjer so bili topovski podstavki, za zavetje pred burjo. Zavetišče je bilo odprto leta 1991. Ime zavetišče je kar pravšnje, saj je v sobi le 26 sedežev, a prijetno, domačno in planinsko.

Tako smo se morali razdeliti v dve skupini, da smo se zvrstili za okusno joto.

Eno skupino smo  poslali naprej s hitrejšim tempom in ko smo prišli ostali, je bila jedilnica že nared za drugi del.

Nato smo se vsi povzpeli na vrh, kjer smo pričakovali izredne razglede, a najbolj nagrajeni nismo bili.  V lepem vremenu se sicer vidi proti V nad Soško dolino Banjška planota in Trnovski gozd, Porezen, Blegoš… Na J strani so Goriška Brda, Tržaški zaliv, proti Ogleju… Na zahodu je obsežna Furlanska nižina, Dolomitov pa nismo več videli zaradi oblačnosti… Proti S zelo blizu Beneška Slovenija, Stara gora s samostanom, Matajur… Kaninsko pogorje, Krn in Triglav so bili v megli.

Kar precej hladen veter nas je odgnal proti cerkvici sv. Genderce (ali Gemderce), kjer smo ugotavljali, da imena take svetnice ni v nobenem leksikonu. Nato smo se spustili proti zaselku Vrtače, kjer smo se čudili, kako visoko in daleč stran od civilizacije je človek včasih živel. Danes so tu vikend hiške.

Po gozdnih poteh, mulatierah in kamnitih stezah smo se spustili v vas Plave  (97 m) mimo cerkve in čez most preko Soče do avtobusa.

»To je bila pa kar dobra krožna pot«, smo ugotavljali že na avtobusu. Sproti smo urejali še nekatere administrativne reči, izbrali predstavnika skupine za člana UO pri PD Vrhnika in predstavnika v Komisijo za šport in rekreacijo pri DU. Zaslišali smo tudi našega novega člana, sicer vodnika, Milana, kako se je počutil med nami in kako bi ocenil skupino.

Ne bomo se hvalili, kaj je povedal.

Odkar je cerkev Sv. Trojice  na Lonici  obnovljena, je ta vrh nad dolino reke Pivke lahko prepoznaven. Od Javornikov dovolj oddaljen je s svojim travnatim vrhom vabljiv razglednik. Zato smo se Sončki zlahka odločili za vzpon na Sv. Trojico in glede na sredino januarja pri načrtovanju pričakovali snežne razmere. 18. januarja pa nas je pričakalo pravo pomladansko vreme, le jutranja slana nas je spominjala na zimski čas. 

Kot  izhodišče za pohod na Sv. Trojico smo izbrali Slovensko vas, ker je pot na vrh raznolika ter razgibana in se strmina počasi stopnjuje. Vodi skozi področje Natura 2000, ki je varstveno območje z režimom varovanja ogroženih življenjski okolij in tam živečih rastlinskih in živalskih vrst. V preteklosti so pobočja pokrivali obsežni pašniki, kjer se je pasla drobnica in zagotavljala obstoj travniškim rastlinam. Med vzponom smo se lahko prepričali, da se gozd vrača, nekdanje pašnike  pa preraščajo brini, leska in bori.

Navdušil nas je pogled na Petelinjsko jezero, drugo največje med 17 presihajočimi jezeri na Pivškem. Obilne padavine in taljenje snega sta dvignila nivo vode do krošenj drevja na bregu!  Če bo tudi spomladi veliko padavin, se bo jezero obdržalo pol leta.

Ko smo prispeli na vrh, se je v nas uprl veter, da smo poiskali zavetje ob zidovih cerkve. Najprej smo potolažili prazne želodce, nato pa še radovednost o tem, kaj vse se vidi z vrha. Brez problema smo prepoznali vse gore, obujali spomine, kje vse smo že bili in gledali, kam še gremo letos ali v prihodnjih letih. Mir na gori je motilo le letalo Pilatus, ki je kar  nekajkrat preletelo vrh.

Nasičeni z enkratnim razgledom po Sloveniji smo se poslovili od vetrovnega vrha in se po strmem pobočju odpravili v dolino Vlačna. Oblačila so kmalu romala v nahrbtnike in toplo sonce nas je ščemelo v oči med spustom  po prisojnem pobočju. Na koncu smo se še enkrat ozrli navzgor in se s pogledom poslovili od Lonice,  kot se je gora imenovala pred izgradnjo božjepotne cerkve Sv. Trojice.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Pred seboj imate drobno knjižico z naslovom Zimzelene drobtinice. Zakaj tak naslov?

Pohodniška skupina Zimzelenčki pri DU Vrhnika in PD Vrhnika se druži že 6 let dvakrat na mesec ne glede na vreme. Ker sta društvi letos praznovali častitljive obletnice, smo se s knjižico  praznovanju pridružili tudi mi – Zimzelenčki.

V šestih letih se je nabralo zanimivih, smešnih, domiselnih in tovariško obarvanih dogodivščin toliko, da jih je bilo treba obelodaniti drugim in sebi za spomin.

Vsak dogodek je ena drobtinica, ki je ločena od druge s sliko, ki je nastala na naših pohodih. Večkrat se pojavi zimzelen, ki je naš znak, saj smo vsi zimzeleni (prevedeno vzdržljivi!) pozimi, poleti, jeseni in spomladi. Nobeno vreme nas ne ovira, da se ne bi družili na daljših ali krajših poteh po hribih pa tudi v podzemlju.

Zimzelenčki smo nestrpno čakali na drugi torek v januarju, ko se bomo spet srečali na pohodu, a se je vreme tako skisalo in obilno deževje je pripomoglo, da smo se odpravili spet v podzemlje. Tokrat je bila na vrsti jama na Sežanskem Krasu s pravljičnim imenom Vilenica.

Ko so ljudje več stoletij nazaj opazovali v hladnejših dneh meglice, ki so se dvigale in vrtinčile iznad mogočne odprtine, so »videli« vile, ki so plesale. Svoje domovanje pa naj bi imele kar v jami. Od besede vile ni daleč do imena Vilenica, kajne?

Kraška jama Vilenica je najstarejša turistična jama v Evropi, saj je znana od leta 1633, ko jo je dal grof Petač v upravo lokavski župniji.  Do sredine 19. stoletja je slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama matičnega Krasa.

Prvi dokument o jami, natančen opis z načrtom in tremi podobami je izdelal dunajski matematik Anton Nagel  leta 1748. On se je v jamo spustil še po vrveh in lestvah.

Leta 1789 si je jamo ogledal tudi idrijski zdravnik Baltazar Hacquet, 1790 pa kralj Neaplja Ferdinand, ki si je dal jamo osvetliti s številnimi baklami. Že leta 1809 so vhod v jamo obzidali in jo zaprli z vrati, da se je nehalo barbarsko ropanje kapnikov.

Zanimivo pa je, da so že leta 1821 uvedli posebno knjigo obiskov in to hranijo še danes.

Po drugi svetovni vojni je za  to jamo zanimanje usahnilo, vse do leta 1961, ko so zanjo prevzeli skrb sežanski jamarji.

S prostovoljnim delom so jo uredili  za turistične oglede. Tako si danes lahko ogledamo okoli 1000 m rovov od Plesne dvorane, kjer so nekdaj prirejali plese, preko Rdeče  do Vilinske dvorane najnižje. Tu so kapniki ohranili svojo prvotno barvitost, saj je najmanj zunanjih vplivov.

Čarobni podzemni svet je navdušil celo literate, da vsako leto od 1986 dalje prirejajo mednarodna literarna srečanja prav v Vilenici.

Tudi mi smo bili navdušeni nad naravnimi lepotami, nad različnimi oblikami  in barvami kapnikov. Jamar, gospod Guštin, nas je kljub pozni najavi velikodušno sprejel in z vso ljubeznijo do jamskega sveta razlagal zanimivosti in čare podzemnega sveta.

Prav nič mokri, a mnogo bogatejši za nova spoznanja in zadovoljni smo preživeli sicer moker in kisel dan.

Prvi pohod Sončkov v letošnjem letu ni bil namenjen le hoji, temveč tudi zaključku leta 2010. Temu primerna je bila tudi izbira naše poti, manj hoje, več klepeta. Tudi slabše vreme nam ni pokvarilo dobrega razpoloženja.

Na Vrzdencu smo odslovili avtobus in se po gozdnih poteh napotili proti kmetiji Činžar. Nad Žažarjem se vidljivost ni izboljšala in misel na razgled z najvišje točke današnjega izleta, 547 m visokega Gradišča, je bila le neuresničena želja. Zato pa so nas pri vzponu na Gradišče pozdravila v ivje odeta drevesa. Kdor pokrajine in razgledov ni poznal, bi z vrha z lahkoto zavil v napačno smer. Spoznali smo, da sta zemljevid in kompas še vedno zakon, saj sodobna navigacija v mrazu lahko odpove.

Na vrhu Gradišča je bila v preteklosti prazgodovinska naselbina, o kateri ni več sledu. Le najdbe iz železne in rimske dobe dokazujejo naselitev razglednega vrha, nad katerim danes kraljuje velik lesen križ.

Po stezicah smo se povzpeli na z borovci poraščeni Kisovec, od tam pa je sledil le še spust proti Ligojni. Da ne bi utrujali nog po asfaltu, smo zadnji del poti prehodili po opuščeni železniški progi.

V Sinji Gorici smo si za uspešno sezono 2010 prešerne volje nazdravili in jo zaključili s kosilom. Ni manjkalo niti poročilo o naši številni udeležbi na pohodih, o vseh kilometrih prehojenih poti, doseženih višinah in urah hoje. Sami nase smo bili ponosni, še posebej pa smo zaploskali Pavli, saj ni manjkala na nobenem pohodu ! 

Besedilo:     Sonja Repnik

Z Vrhnike proti Logatcu je moral Boris, voznik našega avtobusa, že vklopiti brisalce – pa ne za dolgo. Deževati je kmalu nehalo, nad Črnim Kalom pa nas kljub temu ni pričakal lep sončen dan - lahko bi bilo tudi slabše.

Za naš pohod smo si izbrali Kraški rob. Kraški rob niso le strme pečine, ki jih vidimo z  viadukta Črni Kal, ko se peljemo proti morju. Razteza se v dolžini 70 km od Trsta do Učke, slovenski del je  20 km dolg in 2,5 do 5 km širok pas od Socerba ob slovensko-italijanski meji do Mlinov ob slovensko-hrvaški meji. Na tem področju živi več kot 1600 različnih živalskih vrst, v stenah gnezdijo številne ptice, rastlinstvo je raznoliko. Zaradi ogroženosti so celotno območje vključili v Naturo 2000 -  omejeno je plezanje, spremenjene ali opuščene so nekatere planinske poti, domačini spet kosijo travnike in pašnike ter obnavljajo kraške kale, vasi pa so razglašene za kulturne spomenike.

Od parkirišča nad plezališčem Črni Kal smo se napotili do razvalin gradu na skalnem robu nad vasjo Črni Kal, ki ga je v 11. stoletju zgradil istrski obmejni grof Ulrik. Postavljen je bil na pomembni strateški točki, od koder so obvladovali prehod po cestah od Rižanske doline proti notranjosti. Po lažji poti smo nadaljevali do železniške proge Divača – Črnotiče - Koper. Prečkali smo jo pri izogibališču, kjer se srečujejo vlaki, ki vozijo po enotirni železnici v obe smeri dokaj pogosto.

Da nam na mokrih kamnih in travah, po komaj stopljenem snegu, ne bi  spodrsnilo, smo po stezi ob robu hodili zelo pazljivo. Pri oddajniku smo zavili v notranjost, na vzpetino Gradišče, kjer so ohranjeni zidovi že v prazgodovini zgrajenega gradišča, obnovljenega v času turških vpadov. Na 467 m visokem hribu stoji romarska cerkvica posvečena Mariji Snežni, sezidana je bila v 17. stoletju na temeljih nekdanjega svetišča.

Mimo vasice Praproče, kjer sta nas z glasnim laježem izza ograje »pozdravila« dva psa čuvaja, smo se vrnili na rob sten in se po varni poti spustili do Podpeči. Prepričali smo se, da je Kraški rob zares geološka in podnebna meja, saj so nas v Podpeči, poleg obrambnega stolpa sezidanega v 11. stoletju, pozdravili oranžni kakiji in oljčni nasadi.

Naslednji cilj na naši poti je bila zapuščena vasica Zanigrad, ki je brez stalnih prebivalcev. Imeli smo srečo, da smo si lahko ogledali notranjost cerkvice Sv. Štefana s freskami, ki jih je naslikal Janez iz Kastva. Odprta je bila povsem slučajno, saj je  domačin ravno ob našem prihodu prinesel v cerkev božični bor.

Janez iz Kastva je poslikal tudi notranjost cerkve Sv. Trojice v Hrastovljah, njegova najbolj znana freska predstavlja Mrtvaški ples. Naš pohod smo zaključili v Hrastovljah, vendar ne z ogledom fresk, ker  je cerkev ob torkih zaprta, temveč v turistični kmetiji Škrgat. Postregli so nam z odlično istrsko jedjo, fuži z ragujem in doma pečenim kruhom z olivami.

Besedilo: Sonja Repnik

Končno en lep sončen, a hladen zimski dan! Načrtovani pohod je bil sicer v neznano, a ker smo se že naveličali bližnjih hribov, je bila dilema toliko večja.

Seveda! Sabotin bo primeren, saj so tam vplivi sredozemskega podnebja kar močni. O snegu ni bilo sledu, sem preverila že v soboto. Pa že dvakrat smo imeli v planu Sabotin, a je bila enkrat premočna burja, drugič pa prevroče.

Že, ko smo se vozili proti vasici Kojsko, smo vedeli, da nas čakajo izredni razgledi in prijetno sončno vreme. Še malo in v vasi Gonjače smo krenili na parkirišče, od koder krene briška planinska pot po stari oskrbovalni avstrijski poti proti Sabotinu.

 Na  avtobusu smo osvežili zgodovinski spomin na prvo svetovno vojno s poudarkom  na Soški fronti in šesti bitki, ki se je odvijala leta 1916 na Sabotinu.  Povzpeli smo se proti lovski koči, od koder se odprejo lepi razgledi po Brdih in na Krnsko pogorje. Tu se gozdna cesta zgubi in naprej se vije ozka potka med ostalinami (oskrbovalni jarki, zakloni, ostanki kavern…) prve svetovne vojne in po pravem kraškem terenu.

»Če hočete pogledati proti  vzhodu navzdol, se ustavite, saj so na poti skale, potka pa pelje po robu,« sem opozarjala dolgo kolono za seboj.

Bolj ko smo se vzpenjali, lepši so bili pogledi globoko navzdol na našo smaragdno lepotico Sočo.

Koliko vzdihov o lepoti, koliko občudujočih pogledov proti zasneženemu Krnu! Potka je postajala vedno ožja in vedno bolj izpostavljena.

Zato smo se razdelili na dve skupini. Ena jo je mahnila na sabotinsko cesto, kjer sem nekaj dni nazaj označila teren, kako najlažje priti mimo skalovja in skopanih jarkov, druga pa nadaljevala pot po robu. Sonce je prijetno grelo, zato smo si eni in drugi privoščili vmes kratek počitek za požirek čaja.

Pred kočo so se nam odstrli prekrasni pogledi na celotno Padsko nižino, Dolomite, Karnijske in Julijske Alpe, Matajur…vasice v Goriških Brdih…

Ko pa smo se povzpeli na vrh, sicer samo 609 m visokega Sabotina, pa še obe Gorici, Sveta Gora, Škabrijel, Trnovski gozd in seveda Soča in morje, morje tja daleč…

Vodnik Bogdan nas je nato vodil po kavernah in nam pripovedoval zgodovinska dejstva o Sabotinu v prvi sv. vojni. Toliko zanimivosti je povedal, da smo se kar čudili, od kod vse podrobnosti.

Prijazna oskrbnica je skuhala okusno joto, da smo se pogreli. Dan se je prevesil v pozno popoldne in eni so začeli ugotavljati, kako smo lahko opazovali sonce na vzhodu in doživeli sončni zahod; vse se je odvijalo prehitro.

»Zadnji pohod v letošnjem letu je pa bil kot smetana na tortici« se je izrazila Barbara.

»To je bil dan za bogove in Zimzelenčke«, je še ena zanimiva izjava. Še mnogo bi jih lahko zapisala, vendar naj še slike kaj povedo.

Čudovitemu zimskemu vremenu v nedeljo je sledil deževen ponedeljek in našemu torkovemu pohodu  glede na vremensko napoved ni kazalo najbolje. Imeli smo srečo, ni močno deževalo, tako kot naslednji dan in smo pohod, kljub južnemu snegu izpeljali.

V letnem planu smo imeli pohod iz Brezja na Ključ, preko prevala Prosca na Koreno in Kožljek z zaključkom na turistični kmetiji Pr' Hlipč. Zaradi močne odjuge bi bilo gaženje mokrega snega po gozdu neprijetno, zato smo pot skrajšali. Iz Zaklanca v Horjulski dolini smo se kar po cesti povzpeli na preval Prosca in se mimo kmetije Rožnik po nespluženi gozdni cesti povzpeli na Koreno. V nedeljo nas je šest Sončkov pregazilo ta del poti, zato se nam v torek ni preveč vdiralo v moker sneg. Na Korenu smo se ustavili pri cerkvi Sv. Mohorja in Fortunata in se razgledali po bližnji okolici. Nato pa delno po snegu, delno po cesti nadaljevali pot proti Samotorici, kjer nas je na kmetiji Pr' Hlipč čakalo kosilo in avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak   

Zimzelenčki smo v torek iskali sledi gradišč in Keltov po Dolenjski.

Želeli smo, da bi bila vidljivost kar se da dobra, a zgodilo se je, da smo se znašli v sivi megli, ki je prekrivala celo Ljubljansko kotlino.

»Ko bi vsaj zapihal kak veter«, sem si ves čas želela, a iz tega ni bilo nič.

»Korajža velja!« smo si rekli in zagrizli v hrib, no ja nič kaj strmo.

Že v avtobusu smo se seznanili s prebivalci, ki so se stalno naseljevali okoli 8. do 4. stoletja pred našim štetjem na hribe v tako imenovana gradišča, ki so jih gradili več desetletij. Kjer je bila železova ruda, ki so jo talili, (železna doba), tam so se za stalno naseljevali.

Po primorskih in dolenjskih hribih je mnogo ostalin gradišč, le odprte oči je treba imeti, saj so še danes vidne ogromne gomile, kamor so pokopavali umrle ali pa kupi kamenja, ograde…

Marsikje so gomile prekopavali starinokopi kot je bil Dežman, Pečnik in Marija Meklenburška in pobrali zanimive predmete kot sklepance, ogrlice, situle, meče, čelade…. za svoje zbirke in prodajo.

Arheologi so na osnovi pridatkov v grobovih lahko razvozlali marsikatero zagonetko o življenju in delovanju teh ljudstev.

Tako so na Magdalenski gori prebivali »Magdalenci«, ki so bili že močno razslojeni  (od knezov, kovačev, steklarjev, lončarjev, trgovcev, kmetov do vojakov). Znano je, da so trgovali z Baltikom in antično Grčijo.

Med najdragocenejšimi najdbami je kultni predmet v obliki štirikotnega lika iz konjskih glav, ki ga hranijo na harvardski univerzi in štiri situle, podobne oni z Vač. Pravo bogastvo so bili konji, ki so jih imeli najbogatejši vojaki. Zanimivo je, da so v vojščakovem grobu poleg ostalih podatkov našli tudi ostanke kar štirih konj! Verovali so namreč, da v onostranstvu ljudje rabijo prav vse stvari, ki so jih imeli tuzemno. Za popotnico so umrlim dajali tudi hrano v lončenih posodah…

Še veliko o Magdalencih bi lahko zapisali, a kdaj drugič.

Po koncu 4. stoletja p. n. š. so gradišča poselili ali pa razrušili Kelti, ki so bili že bolj razvita družba.

Napolnili smo se s pozitivno energijo, ki jo je pri podeželsko gotski cerkvici sv. Magdalene dovolj in nadaljevali proti Malem Lipoglavu, kjer smo upali, da bo zaradi višine vidljivost drugačna. Toda namesto mehke, razgibane in valovite dolenjske pokrajine, ki boža oči, sivina, iz katere se je še celo ulilo.

Mimo zadnjih hiš smo krenili po travnikih proti Velikem Lipoglavu, ki bi se moral lepo videti že od daleč, a kje je, sva slutila  le dva. Že od daleč nas je pozdravil lajež vaških psov, ki niso navajeni take množice ljudi. Ko smo zapuščali vasico, se je megla začela redčiti, da se je videlo, kako smo potonili v gozd proti Pugledu.

To je hrib (615 m) med Velikim Lipoglavom in Podlipoglavom, znan iz novejše zgodovine po hudih bojih leta 1942.

Vztrajno smo premagovali blatno pot in opazovali konglomeratne kamne, ki so štrleli iz z listjem obloženih tal, obraščene  z mahom.  Tu smo razgibavali domišljijo, kaj vse predstavljajo obraščene skale in drevje. Tik pod vrhom je postalo svetleje in pokazal se je spomenik, ob katerem smo se ustavili. Po mokrem gozdu in kljub dežju se je razlegala  zdaj malokrat slišana partizanska pesem:

»Tam na Pugled gori,

tam so težki boji…«

Na hitro smo požigosali knjižice, zapisali pot in se vrnili do Malega Lipoglava, kjer smo se okrepčali s toplo obaro.

Vrhniškim planincem je Bizeljsko znano, saj so pred letom dni šli tja na izlet v neznano. Pohodnikom skupine Sončki pa nič, zato smo se odločili, da se podamo po njihovih stopinjah.

Vremenska napoved je grozila z dežjem v zahodni Sloveniji, mi pa smo vedeli, da se nam na vzhodu ni bati dežja. V nahrbtnikih smo sicer imeli dežnike, saj smo pričakovali dež na povratku domov. Dan, ki smo ga preživeli na slemenih Bizeljskega gričevja je bil prijetno topel, z jutranjimi meglicami po dolinah. Sonce je večkrat prodrlo skozi koprenaste oblake in razžarilo liste vinske trte, ki so še vztrajali na trsih.

Pot ni bila naporna, saj smo se gibali po cestah in kolovozih, planinskih poti med vinogradi pač ni veliko. Med hojo smo opazovali arhitekturo starih domačij in novodobnih počitniških hišic. Zanimivi so cestni useki iz kremenovega peščenjaka, ki gradi bizeljske griče. V južnem delu gričevja je ta usedlina iz Panonskega morja tako trdna, da so si domačini izkopali številne votline, imenovane repnice za shranjevanje zelenjave. V sedanjem času pa so repnice prevzele novo vlogo, v njih namreč zorijo kvalitetna bizeljska vina.

Obiska vredna je Najgerjeva repnica, ker so različno obarvane plasti peska izrisale like, ki kar vzpodbujajo k razlagi, kaj pomenijo. Gospa Jožica zna prav duhovito opisovati podobe in nasmeje prav vsakogar, ki jo posluša. Seveda smo poskusili tudi vina, ki jih hranijo v prostorih repnice.

Nedaleč stran smo imeli pri etnografski zbirki Marije Sušnik še en daljši postanek. Gospa Marija, ki je bila rojena v hiši, kjer je zbirka razstavljena, nam je ob predmetih in slikah opisala težko življenje prebivalcev v preteklosti. O vsakem predmetu je vedela kako in za kaj se je uporabljal.  Pokazala nam je tudi album naravoslovnih znamenitosti Bizeljskega, ki jih sistematično popisuje in dokumentira.

Po slabi urici hoje se je pred nami pokazal Sv. Vid na 358 metrov visokem griču. Pod cerkvijo  so našo pozornost vzbudili žuželčniki, umetno narejena zimska zavetišča za različne žuželke. Ogledali smo si tudi skromno urejeno bivališče duhovnika v kaplaniji in povohali dišeča zelišča, ki so se sušila v kuhinji.

Z najvišje točke naše poti smo se med vinogradi spustili v naselje Bizeljsko. Vstopili smo v avtobus, ki nas je odpeljal na bližnji Bizeljski grad. Z zamudo smo proslavili god Sv. Martina in tradicionalno gosko z mlinci in rdečim zeljem poplaknili z novim vinom.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Letošnja jesen ni prav nič naklonjena pohodnikom, saj je obilo padavin. Kljub dobri opremi je treba misliti vedno na varne nedrseče poti, odprte koče, kjer se da pogreti in še na  mnogo drugih stvari.

Tako smo morali v torek, ko je bil spet deževen kakor pred štirinajstimi dnevi, ko smo obiskali Slovenski planinski muzej (hvala predsedniku PD Vrhnika) v Mojstrani, spet mimo programa.

Plan je sicer predvideval Gozdnik in Malič v Posavskem hribovju, odločili pa smo se za Mrzlico s preboldske strani, ker je hoja po gozdnih cestah.

Mrzlica (1122 m) stoji v osredju Slovenije, zaradi česar se v lepih dnevih odpira pogled čez pol Slovenije. V spomladanskem času je tudi botanično zelo zanimiva, saj tam najdemo strupeno opojno zlatico in navadni zlati koren poleg mnogih drugih rastlinskih vrst.

Geograf Anton Melik je po Mrzlici dal hribom tam okoli kar ime Mrzliško hribovje, kar pa se ni prijelo.

Zapeljali smo se malo nad Preboldom in od tam nadaljevali po gozdnih poteh na naš cilj. Posijalo je celo sonce, tako da smo se lahko razgledovali po Savinjski dolini tja do Paškega Kozjaka, Konjiške gore in Velenjske kotline, ki jo izdaja dim, ki se vali iz dimnikov. Tudi iz trboveljskega dimnika se je močno kadilo. Globoko pod nami se je v dolini Save kazal Hrastnik, daleč v ozadju pa Kum, očak Posavskega hribovja.

Ko smo prisopihali na vrh, smo se razgledali proti Gozdniku, Maliču in Šmohorju. Kakor hitro je kdo stopil na razmočena gozdna tla, je ugotovil, da  ne bi bilo dobro ubirati takih potk.

V koči so nas prijazno sprejeli in hitro postregli. Ko smo se ogreli, okrepčali in naklepetali, smo se odpravili v dež, kajti na hitro se je pooblačilo in začelo je deževati.

Zadovoljni pa smo bili, da smo imeli pri premagovanju višine solidno vreme, navzdol po makadamu bo pa že šlo.

Seveda se nismo odrekli trojanskim krofom, čeprav je lilo ko iz škafa, da smo komaj prišli iz avtobusa.

Na koncu smo sklenili, da bomo ob slabem vremenu obiskovali jame, gradove, rudnik…   se za dve do tri ure sprehodili….

Skupina Sončki se je zaradi napovedanega dežja namesto na Mirno goro odpravila na izlet v neznano. Zjutraj smo na zborno mesto prišli z dežniki, ki pa jih potem nismo več potrebovali, kajti grožnje vremenarjev o padavinah se niso uresničile.

Avtobus nas je zapeljal proti zahodu, v Kalcah smo zavili desno in nekateri so že ugibali ali gremo v rudnik v Idriji. Pa smo izstopili v Logu, zaselku kak kilometer iz Godoviča in se napotili levo po nekdanji vojaški cesti v hrib. Kmalu smo stali pred usekom, kjer so sredi skalne stene velika lesena vrata vodila v hrib. Čudili smo se obsežnim podzemnim prostorom vojaškega objekta italijanskega obrambnega sistema Alpski zid (Vallo alpino) izpred druge svetovne vojne. Okolica Godoviča je bila zaradi pomembne prometne lege in neposredne bližine meje med Jugoslavijo in Italijo zelo utrjena. Namen našega pohajkovanja je torej bil vpogled v svet podzemnih vojaških stvaritev, ki pa nikoli niso rabila  svojemu osnovnemu namenu.   

Spotoma smo poiskali in si ogledali tudi lokalno naravoslovno posebnost in sicer Godoviško kačjo smreko. To je ena od štirih takih smrek v Sloveniji, ki je zaradi mutacije nenavadnega videza.

Nad ostrim ovinkom ceste, ki iz Godoviča pelje v Črni vrh čepi dobro zamaskiran bunker.  Nadzoroval naj bi cestno rido in odcep tako imenovane francoske ceste, ki vodi v Podrotejo pri Idriji. Sprehodili smo se po hodnikih mimo strelnih niš in spoznali posebnost Alpskega zidu, fotofoniko, sistem za obveščanje med bunkerji s pomočjo svetlobe in zvoka.

Nekaj sto metrov dalje smo s ceste  zavili na gozdno pot, ki nas je pripeljala do useka v kraškem površju. Kar nekaj pohodnikov je imelo asociacijo na železniško progo.Usek se je končal z dvema odprtinama in skozi spodnjo smo vstopili v dolg, umetno izkopan  rov. Hodili smo po njem do prostora, kjer je bilo razvidno, da gre za železniški tunel v gradnji.  Odkod železnica v bližini Godoviča? Vojko, ki je poznavalec teh krajev je pojasnil, da je pred več kot sto leti v Avstro-Ogrski monarhiji obstajala želja, povezati osrednjo Slovenijo z Gorico preko Vipavske doline. In so začeli z gradnjo predorov. Prvi je bil prebit in že dolgo rabi cestni povezavi med Godovičem in Črnim vrhom. Drugi predor v bližini, skozi katerega smo šli, pa je ostal nedokončan. Zanimivo je bilo videti razne faze gradnje s pomočjo dveh rovov, enega nad drugim. V vhodnem delu tega tunela na godoviški strani so v tridesetih letih zgradili obmejno obrambno utrdbo. Skozi njo smo izstopili na površje in se mimo jeklene kupole mitralješkega gnezda vrnili na cesto.

Na poti proti Godoviču smo se ustavili še pri bajerju Šebalk, za predah in za spominsko fotografijo. In ker je v bližini  kar nekaj italijanskih podzemnih utrdb, so si najbolj vneti med nami ogledali še eno. V Godoviču smo sklenili našo pot v neznano po zelo malo znanih predelih iz skoraj pozabljene zgodovine.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Vremenarji so že ves prejšnji teden napovedovali sneg med 800 in 1100 metri.  V našem  planu za ta  torek je bila Slemenova špica (1911 m) z Vršiča (1611 m) s sestopom čez Grlo v dolino Tamar. Žal se vremenarji niso zmotili – že v soboto je bil Vršič dostopen le s snežnimi verigami, mi pa bi morali še 300 m višje.

Odločitev za drugo destinacijo je bila pravilna. Nerealizirana tura z dne 16.03.2010 po Posavskem hribovju – Murovici in Ciclju, je bila kot naročena. Višine okrog 800 m, vidljivost z grebena zaradi drevja ne najboljša, zato tudi oblačnost nebi bila moteča.

Z Vrhnike smo se odpeljali proti Dobu pri Domžalah, se usmerili proti Gorjušam in naprej do Sv. Trojice. Da bi si prihranili »korakanje« po cesti, nas je avtobus zapeljal do konca asfaltne ceste.

Naša vodnica Sonja, biologinja in dolgoletna članica Prirodoslovnega društva, nas je seznanila z geološkimi značilnostmi Posavskega hribovja in pojavljanjem divje vinske trte na prisojnih pobočjih grebena.

Med pohodom smo občudovali, namesto cvetja, v jesenske barve odeto drevje. Iz oblik listov smo ugotavljali razlike med posameznimi drevesi, spoznali smo praprot sladko koreninico in se prepričali o upravičenosti imena praprotnica. Gob črnih trobent se nihče ne bi dotaknil brez Sonjinega zagotovila, da so užitne. Tako pa jih bo kar nekaj pohodnikov posušilo za začimbo.

Vzpon proti  Murovici (743 m) ni bil prenaporen, vendar smo se kljub temu ustavili pri  vpisni knjigi, si oddahnili, se okrepčali in pozvonili na mali in veliki zvonček za srečo. Nadaljevali smo po poraščenem grebenu, se spustili na sedlo pri kmetiji Buven in krenili naprej po grebenu Ciclja (836 m). V naselju Vrh Sv. Miklavža nas je na turistični kmetiji »Pri Mežnarjevih« že čakala zelo dobra obara z žganci in kvašeni flancati.

Cerkev Sv. Miklavža, zgrajeno v 2. polovici 15. stoletja, smo si ogledali le od zunaj. Sledil je  strm spust do Velike vasi, od koder smo po cesti odšli do Zagorice, kjer smo bili dogovorjeni za ogled rojstne hiše barona Jurija Vege (1754-1802). Jurija Vego najbolje poznamo kot  matematika, po njegovih logaritemskih tablicah. Bil je tudi znanstvenik, izumitelj in topniški častnik, ki je veliko pripomogel k razvoju balistike. Žal je mnogo prezgodaj skrivnostno končal v Donavi nedaleč od Dunaja – s pomočjo tistih, ki so mu znanstvene uspehe zavidali.

Na Vrhniko smo se vrnili zadovoljni, saj tega dela Slovenije nismo poznali. Ajdovska deklica na Vršiču pa nas bo počakala do naslednjega leta.

To je gora nad Postojnsko kotlino in Pivškim podoljem, znana po spomladanskem planinskem cvetju in še posebej po ljudskem izročilu o Martinu Krpanu. Nanjo se lahko povzpnemo iz različnih smeri, mi  pa smo izbrali tisto iz Trnja. Gora se nam je pokazala kot velikanska senena kopica, ljudsko ime za to je lonica. Zato so gori dali ime Lonica (1124 m). Ko pa so na sosednjem vrhu ponovno zgradili cerkvico, rečejo vsi le Sv. trojica (11o6 m).

V dolini Vlačno naj bi bila nekoč vasica Vašče, Krpanova vas izpod Sv.tTrojice? Tu naj bi domoval silni, pretkani in šegavi možak, Martin Krpan po imenu, ki je tovoril angleško sol (kontrabant! ) in zabaval ljudi, tudi samo presvitlo cesarost, ki se je ni prav nič ustrašil. V urbarjih je bila omenjena že leta 1498. Danes o vasi ni več sledov, mogoče le kakšna sled zaraščene opustele njive.

Tudi cerkvica na vrhu je že nekoč stala, celo Valvasor je pisal o njej. Toda zgodovina govori, da je bila požgana zaradi nečednosti, ki jih je »mladina« počela, v resnici pa se ni niti cerkovniku niti duhovniku  dalo vsak teden na goro…

Najzanimivejši  je pogled z vrha na Pivško podolje, ki leži pod Sv. trojico kot velikanska prevotljena skleda.

Pivško podolje ali krajše Pivka je pokrajina ob reki Pivki, beseda pivka pa je sinonim za požiralnike.

Ob visokih vodah se pojavljajo številne poplavne površine, ki jih domačini imenujejo luže, če so manjše, velika pa jezera.

Z vrha Sv. trojice smo krasno opazovali Palško in Petelinjsko jezero kot največji v vsej veličini. Sicer pa ob velikih vodah na teh uravnavah nastane kar 17 jezer! Voda bruha iz bruhalnikov, ki kasneje postanejo požiralniki. To pa niso stalna jezera, najbolj obstojno je Petelinjsko, v katerem lahko ostane voda  tudi do pol leta.

Ko smo se nagledali jezer, smo se ozrli tudi na hribe, ki obdajajo Zgornjo Pivko: Snežniško, Vremščica, Nanos, Javorniki, morda celo tja do morja seže kdaj pogled!

Šele takrat smo občutili tudi, da smo na kraškem svetu, saj je brila prava burja. Za želodce smo poskrbeli v zavetju stoletnih skrivenčenih bukev.

Ker je to območje po Rapalski pogodbi pripadlo Italiji, se je tu skoncentriralo mnogo italijanske vojske, ki je gradila obrambni zid Valla Alpina ali Alpski zid, na jugoslovanski strani pa je nastajala Rupnikova linija. Toda nobena linija ni bila nikoli uporabljena!.

Italijani so takrat celo iz vasi Jurišče, Palčje, Trnje in Žeje izselili prebivalstvo, da so lahko bunkerje obdajali z bodečo žico in kopali rove ter gradili mulatiere. Tudi mi smo sledili takim potem.

Danes se po teh prostranstvih gibljemo svobodno in sproščeno, ker nas ne ovirajo table »Gibanje omejeno, vojaško območje«.

Za posladek smo se vračali po stari cesti, da smo lahko opazovali nadaljevanje reke Pivke, ki se na Planinskem polju kot Unica razliva od roba do roba vse do Grčarevca, kjer ponika in pride na dan spet v številnih izvirih kot Ljubljanica, kar smo opazovali na prejšnjem pohodu. Če še kdo ni videl zalitega celotnega Planinskega polja, naj si to ogleda zdaj! Vsakomur bo tudi takoj jasno, zakaj so vse hiše na hribčkih!

V domove in v nas same smo akumulirali mnogo sonca, dobre volje in zadovoljstva, ki smo ga zaželeli tudi naši Barbari ob osebnem prazniku.

Turo na Veliki vrh nad Kofcami smo kar dvakrat zaradi slabega vremena odpovedali in bili za potrpljenje slednjič nagrajeni s čudovitim zgodnje jesenskim vremenom, za katerega smo rekli, da lepše ne bi moglo biti.

Deževje, ki je povzročalo poplave po Sloveniji, je tudi nam malo prekrižalo načrte. Razrita gozdna cesta iz Jelendola ni bila primerna za avtobus, zato smo se zapeljali do kmetije Matizovec (1079 m) in si naložili dodatne metre vzpona. Ko smo izstopili iz avtobusa, smo se ozrli na Veliki vrh (2088 m), naš cilj, ki se je nad nami dvigoval tisoč metrov višje v nebo. Pogumno smo v jutranjem hladu zakoračili v gozdnato strmino in po dobri uri nas je obsijalo sonce na planini Kofce. Med krajšim postankom pred kočo smo dopolnili telesne energetske zaloge in  nadaljevali vzpon proti grebenu Košute. V prisojno pobočje se je uprlo sonce in večina je uživala v kratkih rokavih. Ljubljansko kotlino je še opoldne prekrivala megla, nam pa je razgled z vsakim višinskim metrom postajal obsežnejši. Zdelo se nam je, da smo kar mimogrede dosegli Veliki vrh, najvišji vrh Košute v zahodnem delu njenega 15 km dolgega grebena. Tu smo naleteli na skupino markacistov, ki so ravno vkopavali novo smerno tablo.

Po planinskem krstu dveh naših planink smo se razgledali in uživali ob pogledu na zamegljeno Ljubljansko kotlino pod nami. Imenovali smo vse vidne gore, od najbolj vzhodne Pece, Učke na jugu, do Kepe na zahodu. Le pri imenih gora na severu, v Avstriji, nam ni šlo.

Pod vodstvom Sonje Repnik, pripravnice za planinsko vodnico smo zapustili vrh, vendar se nismo spustili nazaj na Kofce, ampak nadaljevali pot po grebenu čez Kofce goro proti sedlu med Malim Kladivom in Kladivom. Tu smo še zadnjič posedli na tople trave in uživali v pogledih na bližnjo in daljno okolico. Obletavale so nas planinske kavke in zaupljivo čakale na kakšen grižljaj.  Potem nas je čakal 400 metrski strm spust do planine Šija, kjer smo se za nagrado odžejali s hladno studenčnico, nato pa se preko planine Ilovica vrnili na Kofce. Tu smo naleteli na markaciste pri zasluženem obedu, zaradi katerih je bila koča odprta. Seveda je prijazno osebje poskrbelo tudi za nas in smo prišli do želene kave, čaja ali piva. 

Čas je priganjal in morali smo se posloviti od sončne bleščave na planini in potoniti v temačnost gozda. Strma steza s Kofc do Matizovca ni prijazna za utrujene noge in pri spustu nismo hiteli. Na cesti pod kmetijo Matizovec pa smo pohiteli do avtobusa, ki nas je čakal pod serpentinami. Tu smo se še enkrat ozrli navzgor v strmine Velikega vrha in si rekli: »A tam gor smo bili?«

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak 

Precej odmaknjena in nepoznana za nas je bila do nedavna Banjška planota z najvišjim vrhom Lašček  zahodno od Čepovanskega dola. To je okoli 100 km2 obsežna  apneniška planota, ki se na zahodu in severu s strmimi pobočji spušča proti dolinama Soče in Idrijce. Tam prevladujejo kredni in jurski apnenci ter dolomit. Vanje je vrezan tudi Čepovanski dol, za katerega pa strokovnjaki niso povsem enotni glede nastanka; ali je to suha struga stare Soče, ali pa je tod nekoč tekla reka, ki je zbirala vode današnjega Cerkljanskega in Idrijskega hribovja in jo je Soča pretočila.

Vsi pa smo se strinjali, da Čepovanska dolina vzbuja pozornost, saj je globoko vrezana v sosednji kraški planoti, že imenovano Banjško in Trnovski gozd.

Dolini dajejo kraški značaj številne vrtače, brezna, površinskih tekočih voda pa ni.

Enako je tudi na Banjški planoti, vrtača za vrtačo, ogromni razjedeni skalni skladi, vmes pa otoki flišnih kamnin, ki so ugodne za razvoj kmetijstva (govedoreja, ovčereja in gozdarstvo).

Najdaljše naselje na planoti  je Lokovec, ki ga sestavljajo Dolnji, Srednji in Zgornji Lokovec.

Mi smo se pripeljali do Srednjega Lokovca in Pri Cerkvi (kakor se ta del tudi imenuje) izbrali bolj strmo  desno pot na najvišji vrh Banjšic Lašček (1071 m). Tu pri cerkvi sv. Petra in Pavla je nekaj hiš, nato smo se pogreznili v gozd in med skale.

Kjer pa se svet odpre, stojijo samotne stare zapuščene hiše z bogatimi portali, znakom, da so tod bili včasih zelo dobri kamnoseki. Tudi znani kovači so bili. Pred zaselkom Novo mesto je znamenje z vsemi kovaškimi izdelki, ki so včasih tu nastajali. Pri gospe Ivanki smo si ogledali tudi mini kovačijo, ki pa je dajala kruh celi družini. Izdelovali so žeblje, svedre in rezila ter jih prodajali kot krošnjarji po celi Evropi.

Koliko zapuščenih samotnih kamnitih domačij je na teh prostranostih ob  poti!

Opravili smo še zadnji vzpon in glejte čudo.  Svet se je odprl tja daleč, daleč na Triglavsko pogorje, Beneško Slovenijo in Tržaški zaliv, Blegoš, Matajur… Pa kaj bi naštevali, povzpnite se nanj in se prepričajte!

Na vrhu smo poklepetali še s planinci iz Dobrove, ki so tudi prišli sem gor, se nagledali in razgledali po razgibanem svetu in se odločili za povratek čez Reštelo mimo velikanskega brezna.

Zapustili smo Lokovec, vasico, kjer okoli vsake skale domačini pri hišah zasadijo cvetje, in se odpeljali v Lokve na Trnovskem gozdu. Ustavili smo se še na Trnovem pri veličastnem spomeniku nad Novo Gorico.

Prijetno utrujeni, a zadovoljni, da smo spoznali spet nekaj novega, smo si rekli: »Nasvidenje na naslednjem pohodu!«

Po dveh mesecih, smo se 7. septembra Sončki ponovno zbrali pred OŠ Ivana Cankarja, vsi veseli, da se spet vidimo. Nič kaj všeč nam ni bilo vreme, popolnoma neprimerno za vzpon na Veliki vrh nad Kofcami. Težki deževni oblaki so pritiskali k tlom in med vožnjo proti Ljubljani smo se odločili, da obiščemo  pred mesecem dni odprti Slovenski planinski muzej.

Vso vožnjo na Gorenjsko nas je spremljal dež in lahkega srca smo zavili v Mojstrano in se ustavili pred monumentalno zgradbo muzeja, ki simbolizira ogromno skalo ali pa bivak. Sprejela nas je prijazna kustosinja in nam uvodoma razložila idejo muzeja in nam svetovala, kako naj si muzej ogledamo. Po ogledu kratkega filma o slovenskem gorskem svetu smo se po skupinicah razpršili po prvem nadstropju, kjer je v tematskih sklopih prestavljen vzpon na izbrano goro. Vsak je sledil nalogam na računalniških zaslonih in če jih je pravilno rešil, je na koncu dobil razglednico z žigom izbrane gore. Skoraj vsi smo sedli v maketo bivaka in podoživeli hrup gorske nevihte. V muzeju je obilica muzejskega gradiva, ki smo ga bolj na hitro pogledali in že takoj ugotovili, da bo potreba še kdaj priti. Vzeti si je treba čas za oglede filmov in fotografij ter prisluhniti posnetkom pripovedi o tem, kako je bilo v naših gorah nekoč.

Z ogledom muzeja smo pohiteli tudi zato, ker smo hoteli tudi hoditi, kljub dežju. Avtobus nas je zapeljal do Koče pri Peričniku, od koder smo se odpravili po poti ob Triglavski Bistrici v Vrata. Pravo doživetje, glede na to, da se večina obiskovalcev v Vrata pripelje z avtom. Steza nas je vodila ob živahni alpski rečici, mimo velikih skal konglomerata in ledeniških balvanov, čez hudourniške grape in pod mogočnimi spodmoli Galerij.  Prebirali smo informativne table, ki so nas seznanile z geološko zgradbo pobočij in pri tabli, ki je predstavljala gamsa, smo raje opazovali enega živega v grapi nad nami.

Nagrada za mokroto na poti je bila prijazna jedilnica Aljaževega doma v Vratih in topel čaj. Megle so zagrinjala pobočja in le z informativnih tabel so nas pozdravljali okoliški vrhovi s Triglavom na čelu. Ker je še vedno deževalo, smo bili malo siti mokrote, zato je avtobus prišel po nas k Aljaževemu domu in zadovoljni smo se vrnili na Vrhniko.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

V ponedeljek zjutraj, bil je lep, a ne prevroč dan, smo se zapeljali do parkirišča na Golteh in si najprej ogledali zanimiv Alpski vrt, ki je sicer zdaj bolj reven, kar se cvetja tiče, vendar so nas urejenost in krasni razgledi po Savinjski dolini tja do Kuma še kako navdušili.

Nato smo si ogledali nekatere kraške pojave, vključno z jamo Ledenico na poti proti najvišjemu vrhu Mozirskih planin Boskovcu (1587 m), od koder smo občudovali Velenjsko kotlino, Paški Kozjak, Pohorje, s stolpa pa tudi Ojstrico in bližnje gore.

Vrnili smo se na planino Iste in se razgledali proti Smrekovškemu pogorju, kamor smo bili namenjeni. Pozdravljale so nas Uršlja gora, Peca in v ozadju Raduha.

Pot se je spustila proti prevalu Kal strmo navzdol. Za ponovni vzpon smo si nabrali nekaj moči, nato pa zagrizli v strmi breg. Gozdna tla so nakazovala, da bi lahko presenetil kak jurček, zato smo pozabili, da je klanec hud. Ko se je pot poravnala, se je zaslišalo:

»Jurček, joj, kako je lep!« Pa spet in spet.

»Za gobovo juho za 20 pohodnikov jih bomo pa nabrali!« smo se pogovarjali, a iz te moke ni bilo kruha, ker Fika ne kuha gob!

V koči na Smrekovcu smo se prijetno pozabavali, k čemur je prispeval tudi oskrbnik Fika s svojo vrtavko, zapeli in se nasmejali, pa tudi odpočili za naslednji dan

Zjutraj smo zastavili korak po travi, ki ji pravimo volkovje, se povzpeli na Smrekovec in nabirali borovnice ter brusnice. Tu so ostanki vulkanskih kamnin, sicer je pa celotno Smrekovško pogorje  vulkansko.

Nato  smo se povzpeli na Krnes in se razgledali proti Koroški in  nadaljevali do najvišjega Komna (1695 m), kjer je kar nekaj nabiralcev pridno iskalo brusnice. Tudi mi smo se jih najedli.

Takrat so se začeli poditi kar preteči oblaki, ki so nakazovali možnost nevihte, zato smo jo hitro mahnili navzdol po zelo razdrapani in od vode uničeni poti proti Travniku (1637 m).

Tam sta nas čakali zelo prijazni dežurni planinki Cica in njena sestra. Takoj smo dobili zdravila za prepoteno telo, tekočino, ki dobro odžeja in poživljajočo kavico, da ne omenjam prijaznih besed in vedrih nasmeškov. Počutili smo se, kot da smo v neki pravljični deželi ob pravljični kočici na obsežni ravnici! Nekateri so si zaželeli kar ostati in prenočiti.

Toda red je red in spustili smo se po poti na Suho rampo, parkirišče, kjer nas je že čakal naš zvesti in vedno nasmejani Ivan z avtobusom. Andrej je razrezal še zadnje lubenice, ki jih je prinesel na avtobus, da smo se odžejali. Po lepi panoramski cesti smo se odpeljali v Ljubno in proti domu.

Sončki smo si za zadnje druženje pred poletjem, ko dva meseca nimamo skupnih pohodov, izbrali Koroško in vzpon na njeno najvišjo goro Peco. Zamikalo nas je tudi podzemlje te gore in odločili smo se še za obisk nekdanjega rudnika svinca in cinka, katerega rovi prepredajo notranjost Pece.

Šestnajst Sončkov se nas je 29. junija zbralo ob sedmih zjutraj pred šolo Ivana Cankarja skupaj z Zimzelenčki, ki so odhajali na zaključen polletni izlet. Pomahali smo si v slovo in že  je naš kombi krenil proti Koroški in njenim goram, ki jih zaradi oddaljenosti bolj malo poznamo.

Že dopoldan je bilo vroče in kar z olajšanjem smo si v Mežici nadeli jopiče in svetilke in se zbasali v tesne vagončke rudarskega vlakca. Zdelo se nam je, da drvimo po predorih, tako je premetavalo in ropotalo, potem pa smo zvedeli, da je vlak vozil le 10 km na uro. Sprejel nas je hlad 10 stopinj in vodnik, ki nas je popeljal po rovih in prostorih dveh obzorjih. Ob razstavljenih eksponatih smo spoznali mukotrpno življenje koroških rudarjev, ki so od leta 1665 do zaprtja rudnika izkopali 800 kilometrov rovov. Po vrnitvi na svetlobo smo si ogledali še rudniški muzej z zbirko mineralov in prikaz življenja rudarjev.

Na poti proti Podpeci smo se ustavili v Žerjavu zaradi pogleda na tako imenovano Dolino smrti, v katero se počasi vrača življenje. V stoletjih predelave svinčeve in cinkove rude je žveplov dioksid uničil gozd na pobočjih nad topilnico in ostalo je golo skalovje. Gozda še dolgo ne bo, pobočja pa že porašča trava.

Naslednji postanek je bil namenjen ogledu mogočne koroške kmetije Mihev, ki se ji obetajo spremembe namembnosti, saj potekajo prenovitvena dela v stanovanjski stavbi. Sklop kmetije in lesenih gospodarskih poslopij, ki jo obkrožajo, je vreden ogleda zaradi  etnoloških značilnosti gradnje in opreme.

Sonce se je upiralo v pobočje Pece, naš kombi pa je vztrajno nabiral višinske metre. Zapeljal nas je do konca gozdne ceste do parkirišča Jakobe, od koder nismo imeli več daleč do Doma na Peci. Spotoma smo si ogledali mogočno smreko, ki so jo viharji lomili, vendar ne zlomili in z desetimi vrhovi in štiri metri obsega kljubuje vsem neprijaznim silam narave. 

Pri Domu na Peci nas je obdal prijeten vonj po bograč golažu, ki ga je za nas kuhal oskrbnik. Čas do večerje smo zapolnili z obiskom votline, kjer spi Kralj Matjaž in se povzpeli na Malo Peco nad planinskim domom.

Večer nam je minil v klepetu in ogledu nogometne tekme, zjutraj pa smo že ob pol sedmih krenili proti vrhu.  Gozd se je kmalu umaknil ruševju, ta pa alpskim tratam na grebenu in kmalu smo stali na Kordeževi glavi, na 2125 metrov visokem najvišjem vrhu Pece. Razgled je bil slabši kot prejšnji dan, pogledi so segli komaj do bližnjih Kamniško-Savinjskih Alp. Poletna sopara do nas ni segla, veter na grebenu nas je celo hladil. Pogled smo usmerili vzdolž grebena Pece proti Bistriški špici, vrhu na avstrijski strani, ki je bil naš drugi cilj. Poslovili smo se od našega šoferja Lovrota, ki se je z nami povzpel na vrh, in nadaljevali pot.

Steza po grebenu nas je vodila najprej na Knipsovo sedlo, pa spet navzgor na Končnikov vrh (2109 m). Malo pod vrhom smo videli vhod v najvišji rov, kjer so rudarili na 2060 metrih višine. Ves greben je bil kot cvetoč vrt, kjer so nevidne roke zasejale alpsko cvetje vseh barv. Še najbolj veseli smo bili kamniške murke, endemita Kamniško-Savinjskih Alp. Kar prehitro je minilo grebensko prečenje Pece in po počitku na Bistriški špici smo se odpravili navzdol v dolino Koprivne. Skozi ruševje in po strmih gozdnatih pobočjih smo se spustili na Planino Luža, kjer smo si v senci privoščili počitek. Na naše veliko presenečenje se je po kolovozni poti počasi pripeljal avto avstrijske policije. »Le kaj dela tu?« smo se spraševali.

Kmalu smo prečkali državno mejo in obudili smo spomine, kako je bilo takrat, ko so  mejo še čuvali graničarji JLA.  Naš končni cilj je bila kmetija Kumer, ena naših najvišje ležečih kmetij, kjer nas je čakal kombi. Med vračanjem domov smo izpod Olševe še uživali v pogledih na Raduho in Savinjske Alpe in se preko Črnivca spustili v Kamnik. Kako vroč je bil ta dan, smo začutili, ko smo na Vrhniki zapustili klimatizirano notranjost našega kombija. S čudovito turo po Peci smo zadovoljni zaključili  letošnjega pol leta druženja na pohodih po slovenskih gorah.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Že dvakrat smo se odpravili na Soriško planino, da bi se sprehodili po travnatih vršacih nad njo. Prvič je bilo tako megleno, da smo vsako misel na te vrhove takoj opustili, drugič pa smo uspeli priti le na Lajnar, nato se hitro pobrati z vrha, kajti iz Baške grape se je grozeče plazila gosta megla.

Danes pa nam je končno uspelo! Lep, ne prevroč dan po dežju, vse oprano, torej idealno.

Soriška planina (1306 m) je znano izhodišče za pohode po travnatih okoliških vrhovih Drauh, Lajnar (1549 m), Slatnik, Možic (1602 m) in Šavnik visoko med Baško grapo in nad Bohinjem. V tem času so vsi polni različnega cvetja, ki te kar naprej ustavlja, da ga božaš z očmi in loviš v fotoaparat. Bahavo  se nam nastavljajo pogačice - kraljevi rumeni zvončki, nežni rožnati kačjaki, plazeči se alpski srobot, zdravilna arnika, drobne dlakave škržolice, modri kot je alpsko jasno nebo »ta veliki enciani«, nagajivi talin…  Ponujajo pa se tudi krasni razgledi na vse strani. Pravo razkošje narave, če jo znamo videti in gledati.

Še eno sicer motečo sivo zanimivost smo opazili, namreč povsod naokoli so še sledi in ostanki rapalske meje. Prav na Slatniku, Možicu in Šavniku so bile zgoščene utrdbe, vkopani bunkerji, velike kamnite kasarne, zbiralniki vode, številne mulatiere…

Pot ni preveč strma, zato smo bili kmalu na sledi ovcam, ki se zadržujejo okoli kamnitih ostankov kasarne, kjer domuje tudi pastir. Nismo ga sicer srečali. Proti vrhu je močno pihalo, a prehladno ni bilo.

Na mulatieri proti Možicu nas je presenetila večja skupina gorskih kolesarjev z mednarodno udeležbo. Postavili smo se ob poti in jih s ploskanjem vzpodbujali. V različnih govoricah so se zahvaljevali za pozdrave. Kasneje smo zvedeli, da je šlo za neko testiranje.

Kmalu smo bili pri veliki železni buči, ostanku bunkerja, na vrhu Možica, kjer smo se razgledovali po Julijcih z zasneženim Triglavom, pa seveda po Črni prsti, Poreznu, proti Bohinjskemu jezeru, Debeli peči, proti Karavankam pa Kamniško Savinjskim Alpam, gledali smo Šmarno goro, pa celo Kum.. tudi Tržaški zaliv…Kdo bi le vedel za vse, kar se je videlo! Nagrada za triletno čakanje!

Vračali smo se preko Slatnarja po travnatih vesinah, polnih rožnatega kačjaka. Globoko pod nami je bila Baška grapa, veličastno.

Na prevalu smo se odločili še za Lajnar, na katerem so v zimskem času smučarske proge. Mikal nas je še Drauh, toda nekaj mora ostati za drugič.

Naše pridne »zeliščarice«, ki so nabirale plahtico, materino dušico in ranjak za čajčke, so izkoristile vsak postanek.

V Litostrojski koči smo se okrepčali in se preko Bohinjske Bistrice vračali proti domu.

Vsakdo, ki je že prehodil Bornovo pot pod Begunjščico,  jo je pohvalil kot zanimivo in zelo razgledno, zato je zamikala tudi nas Sončke. Imenuje se po baronu Juliju Bornu, lastniku obsežnih gozdov okolici Ljubelja in velikem ljubitelju lova. V zadnjem desetletju 19. stoletja je v Jelendolu v oboro naselil jelene, na svoje posestvo pod Košuto pa kozoroge. Njegov sin Friderik je kozoroge naselil tudi na Begunjščici, kjer so se namnožili, vendar sta jih obe svetovni vojni močno prizadeli. Ponovno so se številčno okrepili v sedemdesetih letih, ko smo jih pogosto videli na melišču pod Begunjščico kar s ceste na Ljubelj.

Bornova pot omogoča najlažji pristop do 1311 metrov visoke planine Prevale, saj je z Ljubelja le dobrih 250 m vzpona. Del poti se vije čez melišča, okoli skalnih sten in celo skozi predor. V tem delu Bornove poti je osupljiv razgled na Sv. Ano, ostanke nekdanje podružnice nemškega koncetracijskega  taborišča Mathausen, ter na ljubeljsko cesto. Pogled na okoliška pobočja in melišča nam je zastirala nizka oblačnost, ki se kar ni hotela dvigniti. Ko smo po lepi gozdni stezi prispeli na Preval, smo bili celo v megli. Po vročini, ki nas je mučila še dan poprej, je bila temperatura bistveno nižja,  da smo vsi iz nahrbtnikov potegnili topla oblačila.

Na planini se pasejo krave, zato smo si lahko privoščili kislo mleko z žganci. Dobro podprti smo se odpravili proti dolini Drage sedemsto metrov nižje. Pobočja Begunjščice so  skrivale megle,  zato se nam ni bilo težko posloviti od višin. V dveh urah smo bili v dolini Draga, katere vhod še vedno čuvajo razvaline srednjeveškega gradu Kamen. Iz planincev smo se prelevili v turiste in se napotili k vznožju gradu. Prisluhnili smo besedam oskrbnika, ki nam je opisal grajsko zgodovino. Na visoki pečini stoječi grad je od 13. stoletja nadzoroval dogajanje v dolini Drage, po kateri je šla pot na Koroško. V 18. stoletju so zadnji lastniki Lambergi grad zapustili in se preselili v udobnejši dvorec v Begunjah, grad Kamen pa prepustili zobu časa.

Mnogi med nami smo bili prvič in zadnjič na gradu Kamen v daljnih šolskih letih, zato je bil ponoven obisk še kako opravičljiv.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak  

Polhograjsko hribovje je prav primerno za obiske vse letne čase, še sploh za zelo vroče in soparne dneve, kot je bil ta torek. Bogato so namreč porasli z bujnimi gozdovi in sence je dovolj, le pravo pot je treba izbrati.

Kar 43 pohodnikov »Eličinega bataljona« se je odpravilo s Topola, prijetne vasice na Katarini, proti Grmadi do Gont in nato na Tošč, sedaj najvišji vrh Polhograjcev, ker je primat pred 20. leti izgubila Pasja ravan. Med potjo smo spoznavali  rastline, ki smo jih srečevali. Še posebno smo bili veseli kranjskih lilij, alpskega negnoja, številnih orlic, glavincev, repuša, naglavk, krvomočnic…

Tošč je daleč najbolj markanten vrh v okolici.

Planinska pot na Tošč je vzorno urejena in prijetno senčna, kljub temu, da je ponekod kar strma.

Ker smo sproti opazovali mogočne bujno zelene bukve, nam je čas še hitreje minil.

Na vrhu, kjer je sicer zelo malo prostora, saj smo se komaj zrinili na kup za gasilsko sliko, se nam je nudil lep pogled na Blegoš, Ratitovec, Porezen, Kojco, pa Črni Vrh, Sivko, Pasjo ravan… pa kaj bi naštevali, pojdite v lepem vremenu na Tošč (1021 m) in uživajte v razgledih!

Tudi mini kviz o rastlinah, o Polhograjcih…  z drobnimi nagradami je popestril zaslužen počitek na vrhu, ob malici seveda.

Vračali smo se po drugi poti na Gonte, kjer so nas čakali nekateri pohodniki, ki so se odločili ostati v senci. Privoščili smo si nekaj hladnega in poživljajočega, nato pa se spustili proti Mačkovem grabnu.  Mačkov graben je danes miroljuben predel, skoraj alpska dolina, ves porasel s pisanimi  travniki in gozdovi, med katerimi žuboreče hiti proti Božni pohlevna rečica. Kjer je le nekaj primernega prostora, stojijo urejene hiše.

Toda leta 1924 ni bilo tako. Takrat se je nad Toščem in Grmado razbesnelo silno neurje, utrgal se je deževni oblak in v grabnu ter še dveh sosednjih  dolinah pohlevne potočke  spremenil v pobesnele zveri, ki so v vseh treh dolinah porušile praktično vse zgradbe in vzele življenje 17 ljudi. Doline so se spremenile v mešanico kamenja, blata in vejevja.

Da  se podobna katastrofa ne bi ponovila nikoli več, so zgradili številne močne betonske pregrade, ki zadržujejo vode, v mirnem času pa so prav poživljajoči slapovi.

Za konec pa še tisto najslabše, po asfaltu do Polhovega Gradca mimo Blagajeve graščine in znamenitega Neptunovega vodnjaka. Blagajke ali blagajane  so sicer že odcvetele, a vendar smo se spomnili, koliko slave so doživele te blago dišeče  nežne cvetke, najdene najprej v Pograjcih.

V torek, na dan našega pohoda je bil tako lep dan, da se nam je že od jutra kar smejalo. Zapeljali smo se na Gorenjsko, skozi kroparski kotel do vasice Jamnik na pobočjih Jelovice,  kjer smo izstopili. Na koncu travnatega pomola nas je vabila slikovita cerkvica  Sv. Primoža in  v bleščeči jutranji svetlobi se je pred nami razprostirala gorenjska ravnina, obdana s Karavankami in Kamniškimi Alpami.

Cerkev Sv. Primoža je s svojo obliko in lego morda najbolj fotogenična cerkev na Slovenskem.  Nobena fotomonografija o Sloveniji ni brez nje. Celo v članku o Sloveniji v  reviji National geographic je bila fotografija Sv. Primoža z gorami v večerni svetlobi. Cerkvica z okolico tudi nas ni pustila ravnodušnih. Ko smo se naužili razgleda, nam je mežnarica z Jamnika odprla cerkvene duri, da smo si lahko ogledali še srednjeveške freske v gotskem prezbiteriju.

Potem nas je vabila strma Jelovica. V prijetnem hladu smo se vzpenjali po južnem obrobju lijakastega pobočja, na katerem dnu leži utesnjeno železarsko naselje Kropa. Pod Črnim vrhom smo prišli do razgledne točke na robu planotaste Jelovice, kjer je bil razgled zaradi višine preko 1200 metrov še bolj obsežen. Od tam ni bilo več daleč do Vodiške planine, kjer nas je pričakal gostoljuben oskrbniški par z okusnim ješprenjem in slastnimi sirovimi štruklji. Krave, ki so prispevale mleko za skuto, so se pasle v bližini Partizanskega doma, kjer še negujejo vrednote odporniškega gibanja Gorenjcev v drugi svetovni vojni.

Z Vodiške planine smo se po severnem robu spustili v Lipniško dolino. Ponekod so pot krasili pravi slapovi zlato rumenih socvetij negnoja. Polepšali so nam sicer malo enolično pot v dolino.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

V torek, na dan našega pohoda je bil tako lep dan, da se nam je že od jutra kar smejalo. Zapeljali smo se na Gorenjsko, skozi kroparski kotel do vasice Jamnik na pobočjih Jelovice,  kjer smo izstopili. Na koncu travnatega pomola nas je vabila slikovita cerkvica  Sv. Primoža in  v bleščeči jutranji svetlobi se je pred nami razprostirala gorenjska ravnina, obdana s Karavankami in Kamniškimi Alpami.

Cerkev Sv. Primoža je s svojo obliko in lego morda najbolj fotogenična cerkev na Slovenskem.  Nobena fotomonografija o Sloveniji ni brez nje. Celo v članku o Sloveniji v  reviji National geographic je bila fotografija Sv. Primoža z gorami v večerni svetlobi. Cerkvica z okolico tudi nas ni pustila ravnodušnih. Ko smo se naužili razgleda, nam je mežnarica z Jamnika odprla cerkvene duri, da smo si lahko ogledali še srednjeveške freske v gotskem prezbiteriju.

Potem nas je vabila strma Jelovica. V prijetnem hladu smo se vzpenjali po južnem obrobju lijakastega pobočja, na katerem dnu leži utesnjeno železarsko naselje Kropa. Pod Črnim vrhom smo prišli do razgledne točke na robu planotaste Jelovice, kjer je bil razgled zaradi višine preko 1200 metrov še bolj obsežen. Od tam ni bilo več daleč do Vodiške planine, kjer nas je pričakal gostoljuben oskrbniški par z okusnim ješprenjem in slastnimi sirovimi štruklji. Krave, ki so prispevale mleko za skuto, so se pasle v bližini Partizanskega doma, kjer še negujejo vrednote odporniškega gibanja Gorenjcev v drugi svetovni vojni.

Z Vodiške planine smo se po severnem robu spustili v Lipniško dolino. Ponekod so pot krasili pravi slapovi zlato rumenih socvetij negnoja. Polepšali so nam sicer malo enolično pot v dolino.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

»Kje je ta Špičasti vrh?« se boste vprašali. To je vzpetina na skrajnem jugozahodnem delu Trnovskega gozda z nadmorsko višino 1128 m.

S ceste Črni Vrh Col ga ni moč opaziti, saj se skriva za prvo verigo hribov. Če pa se zapeljete s Črnovrške planote na Zadloško polje, se vam bo kaj hitro prikazal  tisti s stolpom na vrhu.

Mi smo izbrali pot od Cenca pred Colom desno navkreber po gozdnih poteh. Prav na začetku te  poti so nam pogledi uhajali na Malo polje, nad katerim se dvigajo pobočja Nanosa in proti Colu. Kako je človek znal včasih ohranjati rodovitni del  za poljedelstvo, domovanje pa si je zgradil prav pod hribom. Morda tudi zaradi zaščite pred burjo?

 Že nas je objel zelen bukov gozd, kjer je dišalo po šmarnicah. Dalj časa ko smo hodili, bolj smo ugotavljali , da je to obsežna gozdna pokrajina z mogočnimi bukovimi sestoji. Na nekaterih večjih  jasah  stojijo mogočna gospodarska poslopja in  prazne velike kmečke hiše, povečini spremenjene v počitniške. Nikjer žive duše!

»Le kako so tod živeli in preživeli hude zime in visok sneg!?« smo se spraševali.

Borna travišča ne ponujajo niti bogate cvetane, kaj šele kaj drugega! No, blizu Zgornjega Žgavca, na samotni kmetiji smo opazili dim iz dimnika. Pa se je le nekdo vrnil po dolgi zimi v samoto, v mir, med bukve in divjad!

V vrtačah smo opazili obdelane njivice, pa posekano grmovje, ki bi preraslo travnik,…

Ob takem modrovanju smo se mimo zaselka Na Kobilici, kjer na razpotju stoji križ, bližali grebenu, ki se konča s »špico«, na kateri stoji razgledni stolp.  Že na daleč smo vonjali čemaž, saj je veter  pihal naravnost v obraze. Kar nekaj orientacije in pozornosti je treba, da v zelenem bukovem gozdu ne zaideš na kako potko, ki si jo je nadelala divjad.

Končno na vrhu!. Zdaj pa  na razglednik, od koder najprej pogled obstane na Zadloškem polju, nato pa na mogočnih Julijcih, pa Čavnu in še in še.

Zadloško polje je del Črnovrške planote. Polje je na nadmorski višini okoli 715 m, dolgo kar 4 km in široko okoli 1,5 km. Številni zaselki so na obrobju polja. Tu živi okoli 280 prebivalcev, ki se v glavnem ukvarjajo z živinorejo. Spomnili smo se na težave z ličinkami kebrov ali majskih hroščev pred nekaj leti, ki so skoraj uničile vsa travišča. Polje je sicer suho, a po zelo močnem dolgotrajnem deževju zalijejo Zadloško polje poplavne vode številnih hudourniških potočkov, ki pridrvijo s strmih pobočij.…

Po geografski učni uri pa se prileže malica in sproščen klepet s prijatelji med krajnskimi bunikami in brstičnimi konopnicami.  »Ajs, tudi koprive rastejo tu zgoraj!«

Še žig v knjižico za dokazilo in že smo na poti proti avtobusu.

Izbrali smo senčno, položno pot za povratek, kajti vročine še sploh nismo vajeni!

Zjutraj se nam je kar smejalo, ko smo se zbrali v hladnem, a vedrem jutru pred OŠ Ivana Cankarja.  Napovedan je bil sončen dan, vendar se je avtobus pri Postojni potopil v gosto meglo, ki nam je preprečila poglede na naš cilj – Nanos.

Šele v Stranah, podnanoški vasici  664 metrov visoko, smo se dvignili nad meglo, ki je prekrivala Pivško kotlino.  V vasi smo si pri cerkvi ogledali dve znameniti stari tisi, pod starejšo in debelejšo naj bi po legendi pridigal Sv. Hieronim, nato pa krenili v breg. Precej časa nas je spremljala mokra in blatna pot, vse do višine, kjer je nepropustne plasti kamnin zamenjal apnenec. Spotoma smo obiskali cerkvico Sv. Brica, katere belo pročelje je dobro vidno v pobočju pod stenami, nad katerimi se dviguje Suhi Vrh, najvišji vrh Nanosa.

Krošnje bukev so bile majsko nežno zelene, vendar je po tleh je ležalo veliko mladega listja. Zofka se je preteklo soboto ne z dežjem, ampak s točo znesla nad pobočji Nanosa, kar smo kasneje videli tudi na listju drugih rastlin. Na robu planote se nam je odprl pogled na Pivško kotlino, v kateri je sonce že razkadilo meglo, razgled pa je segal vse do hrvaške Učke. Preden smo se spustili k Vojkovi koče, nas je na poti pričakalo presenečenje – zelo razločne stopinje kosmatinca, ki je po svojih opravkih zašel na markirano pot.

Po počitku na gozdni jasi pri planinski koči smo se odpravili na primorsko stran Nanosa. Vsa v soncu sta se pod nami širila Vipavska dolina in Kras in zadaj morje. Zaman smo se po traviščih nad skalnatim robom ozirali po sicer bogati nanoški flori, letos je tudi na Nanosu čutiti vpliv hladne in pozne pomladi. Med spustom proti Razdrtemu smo opazili grme šmarne hrušice, ki ji je toča oklestila skoraj vse liste, nekaj cvetov gozdnega šebenika in le eno cvetočo potoniko. In kot je za letošnjo pomlad značilno, brez dežja ni šlo. Vendar smo bili že v avtobusu na poti domov.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

»V torek bo lepše na vzhodu in severu vzhodu države, na zahodu pogoste plohe,« se je glasila vremenska napoved za torek, 13. maja.

Torej na vzhod, na Donačko goro. Pot je do izhodišča kar dolga, zato je ta ostanek Karavank poznalo zelo malo naših pohodnikov.

Ko smo se pripeljali v Rogaško slatino, se gora prvič prikaže kot rog ali kot slovenski Matterhorn.

»To bo pa hudo, glej, kako je strmo!« se je šušljalo po avtobusu. »Izgleda kot Svinjak iz Bovca!« so se šalili drugi. Že ko smo se pripeljali v Rogatec, je bil pogled na goro čisto drugačen. Prijaznejši, trije porasli vrhovi, »štajerski Triglav«. Prejšnjič na »dolenjskem Triglavu«, zdaj na »štajerskem«, kdaj na »gorenjskem«?

Ko smo prispeli do Rudijevega doma pod Donačko goro, pa ni bilo več skrbi.

Zakaj pa Donačka ali Rogaška gora? Po cerkvi sv. Donata, ki je zaščitnik pred strelo, je dobila gora ime. Nekoč je bila cerkev čisto na vrhu, a jo je uničila strela, zaščitnik je ni dovolj dobro čuval. Legenda pravi, da so se zvonovi kotalili po požaru po vzhodnem grebenu navzdol in se ustavili na okoli  511 m , kjer je cerkev zdaj.

Greben Donačke gore je zgrajen iz litotamnijskih apnencev in kremenovih peščenjakov. Visoki skladi kamnin štrlijo ponekod kot kipi v nebo. Z vzhodne strani se na goro vzpenjamo tudi po zahtevni s klini zavarovani poti! Kljub nizki višini, le 882 m!

Posebnost Donačke gore je izredna pestrost rastlinstva. Posebna znamenitost pa je 27 ha velik naravni rezervat, ki je kot pragozd zavarovan od leta 1965. Pragozd dvestoletnih bukev se začenja na višini od 650 m  in sega vse do vrha. Pragozdovi so naša naravna dediščina, ki ima znanstveno in kulturno vrednost.

 Po njegovem zahodnem delu vodi od Rudijevega planinskega doma  lepo urejena in najzanimivejša planinska pot sicer strmo navzgor, vendar v številnih vijugah. To je prva označena planinska pot  v Sloveniji, saj jo je že leta 1853 nadelal in označil dr. Ernest Froellich za potrebe zdraviliških gostov. Povsem ohranjenega in nepreoblikovanega je le 5 ha takega gozda.

Donačka gora slovi po nekaterih rastlinah, ki jih drugje ni. Tak je tudi Juvanov netresk, ki je bil opisan leta 1971. Najdejo ga najdrznejši, saj raste le na skoraj neprehodnih navpičnih skalnih stenah.

Vršni del gore je ozek greben, kjer uspeva le nizko rastje, saj imajo tu vetrovi mlade.

Z vrha gore je lep razgled na Dravsko polje, Haloze, Boč in Posotelje.

Tudi mi smo bili nagrajeni z razgledi, posebno proti Boču.

Za torek, 4. maja je vremenska napoved obetala dež, še posebej v zahodni Sloveniji, zato ni bilo misliti, da bi vztrajali pri vzponu na razgleden Špičasti vrh nad Zadlogom. Raje smo se podali v okolici Planine, ki ponuja kraške in zgodovinske znamenitosti.

Pohod smo začeli pri Ravbarjevem stolpu ali Malem gradu, od katerega je ostal le okrogel stolp na skalnem grebenu. Spustili smo se v zatrepno dolino Planinske jame in obiskali vhodno dvorano, skozi katero priteka na površje reka Unica. Tu smo presenetili našo fotografinjo Sonjo in ji za bližnjo šestdesetletnico nazdravili s penino. Obisk Planinske jame ni bil naš glavni cilj in med vračanju k avtobusu smo obkrožili še Ravbarjev stolp.

Avtobus nas je zapeljal nekaj ovinkov proti Postojni do gozdne ceste, ki vodi proti Unški koliševki. Spotoma smo se ustavili na prepadnem robu nad skalno steno vhoda v Planinsko jamo in malo dalje nad robu druge zatrepne doline v bližini, doline Malenščice.

Skoraj noben od pohodnikov ni vedel, kaj se skriva za imenom Unška koliševka. Vojko, ki je ta dan prevzel strokovno vodenje, nas je suvereno pripeljal do vhoda v podzemlje, vendar ne kraške jame, ampak italijanske podzemne utrdbe. Prižgali smo baterije in se v koloni po eden podali po ozkem hodniku, ki nas je kmalu pripeljal do stranskega izhoda na robu udornice Unške koliševke. Vrnili smo se v temo in nadaljevali s spoznavanjem zapletenega sistema hodnikov, stranskih niš za municijo in opremo, zasilnih izhodov in mitraljeških gnezd podzemne utrdbe. Zgradila jo je italijanska vojska v tridesetih letih prejšnjega stoletja in je bila del obrambnega Alpskega zidu, ki naj bi varoval Italijo pred napadom stare Jugoslavije!

Največje presenečenje je bil stranski rov, ki se je končal z odprtino sredi prepadne stene udornice. Tu se nam je odprl pogled na celo Unško koliševko, 200 metrov široko in 120 metrov globoko kraško udornico.   Zanjo je značilen temperaturni obrat, zato v njej pozno v pomlad obleži sneg. V koliševki je  pestro rastlinstvo, ki sledi toplotnemu obratu in raznolikim razmeram pobočij, melišč in prepadnih sten. Razmere zelo ustrezajo tisi, zavarovani vrsti iglavca, ki je tu zastopana z izjemno številnimi in starimi primerki.

Polni vtisov smo se začeli vračati priti Planini. Zapustili smo gozdno cesto in se po gozdu, polnem šmarnic spustili po robu doline Malenščice do Malnov. Tu smo lahko občudovali številne izvire Malenščice in se čudili, do koder lahko seže voda ob poplavah.  Še krajši sprehod ob robu Planinskega polja in že smo bili v Planini, kjer so padle prve kaplje napovedanega dežja.  

Tako pravijo Zasavci, ko se na Kum vzpenjajo iz Trbovelj, Hrastnika ali iz Radeč. To so kraji, ki ležijo na zelo nizki nadmorski višini, zato je treba na le 1220 m visoki Kum opraviti kar preko 1000 m vzpona. Dober zalogaj, kajne!

Zimzelenčki smo si malo skrajšali tak vzpon in smo  se zapeljali do prijetne hribovske vasice Dobovec, ki nas je očarala z urejenostjo in ocvetličenostjo ter s lepimi razgledi proti Mrzlici, Partizanskemu vrhu, Gozdniku, pa tudi proti najvišjemu dimniku v Evropi, saj meri kar 360 m v višino. Leta 1976 so ga zgradili ob TE Trbovlje z namenom, da bi izboljšali okoljske razmere, še posebej vplive žveplovega dioksida v zasavski dolini. Kot zanimivost naj omenim, da  ob močnejšem vetru dimnik zgoraj niha za kar 60 cm!

Kum, najvišji vrh Posavskega hribovja, ki se vzpenja med dolinama reke Save in Sopote, nas je že kar nekaj časa pritegoval, a nam je vreme nagajalo.

To pot se je vse sešlo po naši volji. Sicer je bil to 27. april, ko je tudi vrhniški pohod, a takrat, ko smo načrtovali, nismo veliko razmišljali, zato je bilo treba pohod izpeljati po načrtih.

Z Dobovca smo krenili proti manjšemu smučarskemu središču Lontovž in naprej po gozdni poti proti vrhu. Kjer je vikendaško naselje, nas je ustavil domačin in zapletli smo se v prijeten pogovor, a nam se je mudilo dalje.

Kmalu  je močno zadišalo po čemažu, saj so pobočja čisto zelena, nato se je začel širiti sladek medeni vonj. Pod še golimi bukvami cveti na milijone čvrstih petelinčkov roza viola in bele barve, po katerih brenčijo številni čmrlji in srkajo med. Da je rastlinsko razkošje še večje, poskrbijo številni močni šopi kronc ali velikega zvončka, ki so že v odcvetanju. Kar omamljeni od tolike lepote smo se zastrmeli v siv tujek v naravi – TV stolp, ki je nakazoval, da smo blizu našega cilja.

Kum ima dva vrhova, na enem je stolp, kjer je bila do leta1961 cerkev sv. Jošta, na drugem pa prijazna planinska koča in zanimiva romarska cerkev sv. Neže s samostojno stoječim zvonikom.

O nastanku cerkve govori več legend in ena od njih omenja tudi prebivalce Kostanjevice na Krki, ki še zdaj prihajajo na Kum in vsakih sedem let preoblečejo svetnico v nova oblačila.

Če pa se malo zamislimo v tiste čase, ko so tako mogočno cerkev gradili tlačani in ko ni bilo ceste, kot je danes, koliko gorja, trpljenja in gorečnosti so premogli ti ubogi trpini. Romarji z vseh vetrov  so jo v preteklosti množično obiskovali. 

Z vrha Kuma je lep razgled na sever proti Pohorju, na jug proti Gorjancem, na jugozahod proti Snežniku in na severozahod proti Julijcem in Kamniško-Savinjskim Alpam.

 Niso pripovedi o tako imenovanih »turistih«, ki so prihajali na Kum zaradi razgledov že pred več stoletji, iz trte zvite. Danes so to pohodniki in planinci, ki uživajo v lepi okolici in krasnih razgledih in ne nazadnje v družbi prijaznih ljudi v koči. Domačini, ki imajo v revirjih slab zrak, pa so sploh navajeni, da vsaj enkrat na teden izdihajo vso črnino iz pljuč, zato so stalni obiskovalci Kuma – »dolenjskega Triglava«.

Kumsko pogorje pa je tudi znano rastišče mnogih zavarovanih in ogroženih rastlinskih vrst.

»Dolenjski Triglav« nas je očaral z vsemi svojimi lepotami in posebnostmi.

Sabotin je hrib s komaj 609 metri nadmorske višine, vendar je vzpon nanj izredno doživetje. Sončki smo ga obiskali v toplem sončnem dnevu, polnem pomladnih zvokov in brstečega zelenja. Očaral nas je zaradi izjemnih naravnih znamenitosti in zaradi dogodkov, ki so se na njem odvijali med prvo svetovno vojno.

Med 510 metrskem vzponu po severni poti na njegov greben smo bili kar dobro zaposleni z razgledovanjem in opazovanjem okolice. Najprej nam je pozornost pritegnil znameniti solkanski železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Na pobočju nad železnico smo opazovali v brečo sprijeti grušč, ki se je v davnini privalil po pobočjih navzdol. Da kamenje še vedno pada navzdol, pa smo spoznali, ko smo se spraševali o namenu visokih ograj nad železniško progo.

Sabotin je poznan po rastlinskem bogastvu, saj se na njem stikajo tri floristična področja – dinarsko, zaradi neposredne bližine morja in Alp pa še submediteransko in alpsko. Od vsakega od teh področij smo videli nekaj predstavnikov rastlin.  Če omenim le tri. Gozdni šebenik,  je naš znanec z roba Trnovskega gozda, ki tako kot Sabotin pripada Dinaridom, hrast črničevje je doma ob morju, avrikelj pa v Alpah.  Zaradi pozne pomladi je marsikateri cvet bil še v popkih.

Z vsakim ovinkom na stezi so se nam bližale skalne stene, iz kateri je zgrajen vršni greben Sabotina in že smo videli sledi na gori, ki jih je zapustila 1. svetovna vojna. Tik pod vrhom so v stenah zazijale velike odprtine kavern, skozi katere je celo speljana markirana pot na drugo stran grebena. Razlegli so se vzkliki presenečenja ob izstopu iz temačnega rova ob pogledu na s soncem obsijana Goriška Brda pod nami.

Sprejel nas je gospod Bogdan Potokar, ki smo ga srečali pred eno od kavern, kjer je s pomočniki postavljal rekonstrukcijo barake s kopalnico za vojake avstro-ogrske armade. Popeljal nas je v čas 1. svetovne vojne, v čas pred 95 leti, ko so Italijani začeli z morijo v Posočju. Takrat je bil Sabotin ključna obrambna točka Avstro-Ogrske monarhije, ki je varovala Gorico pred italijansko armado. Nazorno nam je opisal prizadevanja braniteljev za obrambo gore, dogajanja ob italijanskem zavzetju Sabotina v avgustu leta 1916 in posledice tega za nadaljnje boje na soški fronti. Vodil nas je po nekaterih nekdanjih bojnih položajih in topovskih kavernah, iz katerih so obstreljevali Sveto goro in Škabrijel. V nekdanji jugoslovanski stražnici pa nam je razkazal  muzejsko zbirko. Na ploščadi pred kočo smo si ob razgledu na vsa Goriška Brda privoščili odlično joto, v katero je »krepko stopil prasc«.

Še pod vtisom vsega slišanega in videnega, smo so odpravili po grebenu, malo po slovenski, nekdaj jugoslovanski, malo po italijanski strani meje, ki je desetletja ločevala ljudi z obeh strani meje. Pred letom 1991 si takega sprehajanja med mejnimi kamni ne bi mogli niti zamisliti.

Ob pogledu na Novo Gorico smo se pri ruševinah Sv. Valentina pričeli spuščati po južni poti navzdol in že občutili moč pomladanskega sonca, zato se je v Solkanu za zaključek vsem prilegla hladna pijača.

Muhasti april nas enkrat razvaja s pretoplimi dnevi, nato nas zaliva in pere vsakih pet minut. Tudi to je treba razumeti in se za pohod pravilno odločiti. Ker smo Zimzelenčki imeli to »srečo«, da smo bili na vrsti za »zalivanje in pranje«, smo se elegantno odločili, da spet pokukamo v pozemski svet in se naučimo kaj novega.

Na vrsto je prišla Kostanjeviška jama pri Kostanjevici na Krki. To je del dolenjskega krasa pod Gorjanci.

Dober kilometer od Kostanjevice, ki je najmanjše slovensko mesto, eno najbolj romantičnih, ker leži na umetnem otoku na Krki in pomembno kulturno središče zaradi Lamutove, Gorjupove in Jakčeve galerije ter Forma Vive, je bila v izvirni dolini potoka Studene, v kraju Globočice, odkrita Kostanjeviška jama. Povezana je  s kraškim svetom na pobočjih Gorjancev v zaledju Kostanjevice na Krki in je eden najbolj vzhodno ležečih otokov dolenjskega krasa. Podzemna rečica Studena je izdolbla enega najdaljših in največjih dolenjskih jamskih sistemov. Jama je nastala v močno prelomljenih karbonatnih kamninah, ki so jih povzročili dinamični tektonski procesi ob vznožju Gorjancev.

Jama je bila odkrita leta 1937 po neurju, ko je izbruh vode opozoril na jamski vhod nad izvirom Studene. Še dobro, da je bila jama,  do leta 1952  še nezaščitena, tako težko prehodna, saj je kmalu po vhodu 16 m  brezno in nato še jezero, ki je onemogočalo vstop lomilcem kapnikov. Vendar nam je vodič Brane pokazal mesta, kjer so bili kapniki odlomljeni.

V starem delu jame, ki je urejena za turistične obiske,  je najlepša Kapniška dvorana, ki jo krasijo raznovrstne sigaste tvorbe: mogočni kapniški steber-stalagmat, stalaktiti in stalagmiti ter zavese. Z malo domišljije vidimo različne velikosti palčkov, sabljo, Kristusa, hlače, Lojzetovo nogo in mnogo živalskih podob. Precej kapnikov je razpokanih, kar je posledica tektonskega delovanja. Zelo lepo  je vidna tudi  tektonska prelomnica.

Zanimivost Kostanjeviške jame so netopirji podkovnjaki in sicer mali, veliki in južni. Prav z zanimanjem smo si ogledali kolonijo podkovnjakov, ki so si izbrali del stopnišča za svoje prezimovanje. Mnogo pa je posameznih, ki bingljajo otrpli s stropov  med kapniki.

Na svoje oči smo se prepričali tudi, kaj pomeni prava črna tema, ko je vodič ugasnil luči.

»Ne vem,  ali bi sploh našel ven. Bolje bi bilo čakati na reševalce, sicer bi padel v kako brezno, » so se pogovarjali pohodniki med seboj.

Če smo tako blizu Krakovskega gozda, ki je zavarovan kot naravni rezervat z ohranjenimi pragozdnimi značilnostmi, pa je prav, da ga delček tudi spoznamo. Od drevesnih vrst tu prevladujeta hrast dob in gaber. Nekatera drevesa so stara več kot 300 let.

 Šli smo pogledat in izmerit Cvelbarjev hrast velikan, ki je visok kar 27 m. Obseglo ga je kar 6 pohodnikov. Takih velikanov je še nekaj ob domačijah, prvo mesto pa zaseda Nujčev hrast na dvorišču domačije Baloh v vasi Gregovci, ki je star preko 300 let.

Veliko novih vedenj in spoznanj nam je ponudil ta kisli, mrzli in muhasti aprilski torek!

Da, Sončki smo bili v Peklu, vendar tistem pri Borovnici. Pekel je sicer zelo slikovita soteska potoka Otavščice in kakor je blizu Vrhnike, je vse premalo poznana tudi med Sončki, zato je bil obisk te naravne znamenitosti več kot upravičen.

V hladnem jutru nas je avtobus odpeljal le do gostišča na začetku soteske, kjer smo se od šoferja poslovili, kajti na Vrhniko smo se namenili priti peš. Na našo pot smo povabili Gabrovšek Romana, ki pozna vse poti in stezice v gozdovih tam naokoli, pa še veliko zanimivega zna povedati o krajih na naši poti. Pred odhodom smo se pogovorili o nevarnostih vzpona skozi sotesko in o njenih posebnostih. Pekel je namreč vpisan v inventar naravne dediščine kot hidrološka, geomorfološka in botanična znamenitost. Voda se spušča s Pokojiške planote v dolino preko številnih skalnih skokov, kjer je ustvarila slapove, slapišča  in brzice. Sotesko oblikujejo mogočne skalne tvorbe iz dolomita, zanimiv pa je tudi rastlinski svet. Tu rastejo nekatere čisto alpske rastline, kot sta dlakavi sleč in rumeno milje, najbolj znamenit pa je kranjski jeglič, ki uspeva res samo v Sloveniji. Hladna pomlad je zavrla njegov razvoj, zato smo videli le listne rozete in prve cvetne popke, ne pa njegovih vijoličastih cvetov. Pač pa nas je pri tretjem slapu presenetila skupina cvetočih blagajevih volčinov. To rastišče ni omenjeno v literaturi o Peklu in prvo kar pade na misel je, da ga je nekdo tam posadil.

 V preteklih dnevih je precej deževalo, zato je naše govorjenje kmalu preglasilo šumenje vode. Tudi strm vzpon in zahtevna pot sta poskrbela, da smo utihnili in se posvetili hoji in občasnemu opazovanje divje soteske in šumeče vode. Obiskali smo vse slapove in si bili edini, da ni veličasten le slap Savica, tudi Pekelski slapovi so vredni obiska, posebno ob veliki vodi.

Na vrhu soteske nas je obsijalo sonce in avantura, kot je rekel Roman,  je bila za nami. Po počitku smo nadaljevali pot proti Pokojišču in Zavrhu. Vasici na planoti sta po 2. svetovni vojni zrasla na pogoriščih med vojno požganih domačij. Pod Malim Trebelnikom smo dosegli rob Pokojiške  planote, okoli 800 metrov visoko in odprli so se nam razgledi širom po Sloveniji. Čist zrak je poskrbel za dobro vidljivost od Snežnika do Kanina, pod nami pa je ležalo s soncem obsijano Barje, mnogim tako domače, vendar s tega zornega kota še ne videno. Zadovoljni smo se začeli spuščati po gozdni poti po pobočjih nad Borovnico. Nad Bistro smo se poslovili od Romana in se mu zahvalili za odlično vodenje, sami pa nadaljevali pot proti Verdu, kjer smo zadovoljno zaključili še en nadvse uspešen pohod.

Napoved vremena za 23. marec je bila kisla, rahlo deževno da bo. Toda nič nas ni odvrnilo od namere, da se sprehodimo po mehki, blagi in prijazni dolenjski pokrajini.

Toda presenečenje! Ko smo se pripeljali skozi Krmelj do Šentjanža, je že kukalo, sicer še skozi koprenaste oblake, medlo sonce.

Šentjanž je večja vas na vzhodnem delu Posavskega hribovja. Ima kar bogato zgodovino, saj ga prvi viri omenjajo že pred 700 leti. Območje je bilo poseljeno že od železne dobe dalje, kar pričajo arheološke izkopanine.

Še posebej so  krajani Šentjanža ponosni na junaški boj Milana Majcna in Jančija Mevžlja v času druge sv. vojne na Murencah, kjer so jima postavili  spomenik.

Šentjanž je dobro znan tudi pohodnikom, saj poteka ne preveč zahtevna  Krekova pot po SV delu Šentjanškega gričevja, z izhodiščem v Šentjanžu. Pot, ki je dolga 22 km, je dobila ime po Janezu Evangelistu Kreku, ki je rad zahajal v ta del Dolenjske na oddih in prehodil vse vzpetine daleč naokoli. Prav on je imenoval  to vas »PUŠLC DOLENJSKE«.

Kar 43 »Zimzelenčkov » se je podalo po Krekovih poteh, najprej strmo proti zaselku Rovinje med zidanicami in vinogradi, kjer je doma cviček, do že omenjenih Murenc.

Tu so pogledi proti Mirnski dolini in Šentjažu prav zanimivi, a pot gre še navkreber, saj smo štartali na 344 m, Leskovec pa je na 721 m.

Leskovec je idilična hribovska vasica, leta 2005 razglašena za najlepšo slovensko hribovsko vas, z izjemnimi razgledi proti Kumu, Gabrski gori, na reko Savo in hribe nad njo kot so Kozje, Lisca, Bohor…

Krekova pot se prav tu položi in spušča proti vasici Brunk (557 m), ki leži na slemenu med Šentjanžem in Savsko dolino. Pri gotski cerkvi sv. Treh kraljev na Brunku je spet izreden razgled od Gorjancev do Kopitnika, Maliča, Lisce…

Vsepovsod tod živijo delovni in veseli ljudje, ki vztrajajo v bregeh,  tudi pri Skoporčevih, kjer so nam spekli ocvirkovco in postregli s kavico. Marsikdo se tudi kozarčka  domačega cvička ni branil.  Najstarejši gospodar, ki je pred nemškimi streli, ki so pokončali njegovo  družino, skočil čez gank in pravočasno zbežal, je kljub letom ostal veseljak s harmoniko.

Takoj  so  zadonele ljudske, partizanske in nabožne skoraj ponarodele pesmi… Kar težko se je bilo posloviti, a Krekova pot je še dolga…

Preko Budne vasi, nato po precej opuščenih in zaraščenih gozdnih poteh ob grapi smo prispeli z drugega konca v Šentjanž in tako zaključili zanimivo , razgibano, a  ne preveč naporno  Krekovo pot.

Sveti Jakob  je s svojimi 806 metri preko dvesto metrov nižji od svojega  soseda Tošča na drugi strani doline Ločnice, vendar ni nič manj pomemben. Zaradi lahke dostopnosti z bližnjega Topola je celo bolj obiskan in zaradi veličastnega razgleda, ki Tošču manjka, prav oboževan.

Sončki smo se nanj odpravili po manj običajni poti, ki so jo vsi razen vodnice prehodili prvič. Na pot smo krenili iz Preske pri Medvodah. Pogled na izrazito izstopajoči vrh s cerkvico Sv. Jakoba nas je spremljal skoraj vso pot. Do prisojne vasice Studenčice nad široko dolino z vasjo  Žlebe smo se vzpenjali skozi gozd in čez travnike. Tu smo se že lahko razgledovali na Kamniške Alpe in na Grmado s Šmarno goro. S pogledom smo poiskali še druge polhograjske cerkvice: Sv. Marjeto v Žlebeh in Sv. Trojico na Golem Brdu, medtem ko se je Sv. Jakob na Petelincu »skrival« v gozdu. V letnem planu pohodov smo to turo imenovali Polhograjske cerkvice, ker so pomemben arhitekturni element v pokrajini Polhograjskega hribovja. Zaradi svoje dominantnosti v prostoru in zato zelo razgledne lege, so bile vedno priljubljene točke izletnikov. 

V zaselku Tehovec smo dosegli široko sleme, po katerem smo se usmerili proti jugu. Odprli so se nam novi pogledi na Osolnik, Govejk, Gontarsko planino in Tošč, vse še pobeljeno od snega. Veter nas je kmalu pregnal od cerkvice Sv. Florjana na Tehovcu in pohiteli smo proti našemu cilju, Sv. Jakobu. Severno pobočje je prekrival sneg in zaradi strmine so se nekateri odločili za položnejšo pot na vrh, ostali pa smo zagrizli v strmino. Na vrhu smo se v zavetju vsi skupaj  okrepčali z malico, nato pa se razgledali po bližnji in širši okolici in celo Triglav ni manjkal. Posebej smo se razveselili pogleda na domačo Ulovko in Koreno.

Po kopnem južnem pobočju smo bili hitro spet na slemenu, si v zaselku Brezovica pri Medvodah ogledali starinski Porentov vodnjak in se mimo sv. Katarine spustili do gostilne Dobnikar, kjer smo se okrepčali z okusnimi štruklji. Nato nas je čakal še zadnji del poti, spust v Žerovnikov graben, kjer nas je pobral avtobus. 

Pravijo, da kadar se ujameta dve želji, se rodi  SREČA in zadovoljstvo. Tako sta se  na tisti divji torek, ko je snežilo ko za stavo in bril hladen severni veter, ujeli dve naši želji. Prva, večna, da se spet družimo in druga, da odkrijemo kaj novega, zanimivega in se veliko gibljemo po svežem zraku.

Kljub sneženju smo se odpeljali na Vače odkrivat arheološke znamenitosti in bogastva v okolici.

Že v Vačah nas je pozdravila 10 cm  sveža puhasta snežna odeja. Zavili smo se pred vetrom in  si nad pokopališčem ogledali razgaljeni del fosilnih ostankov morske obale. Pravijo, da je to najlepši primerek iz časov izpred 11 – 13 milijonov let v Sloveniji.

Po bližnjici smo nadaljevali v vasico Klenik, kjer stoji »na ogled  postavljena« Vaška situla v mnogo povečani obliki. Vaška situla ali bronasto vedro, ki je bila najdena v bližini Klenika, je bogato okrašena s tremi pasovi figur, ki nemo pričajo o življenju prebivalcev, ki so tod živeli pred 2 500 do 3000 leti. Občudujemo lahko sprevod pešcev in konjenikov, daritev in pojedino ter dvoboj atletov in seveda živali tistega obdobja.

Kar pozabili smo, da veter postaja vse močnejši in da je ples snežink še gostejši kot zjutraj.

»Ne vem, kako to, da mi venomer sneg nese v obraz, pa kamorkoli se obrnem« smo se pogovarjali in lezli v breg proti kamnolomu pod Slemškom, kjer je svojo arheološko  radovednost tešila vojvodinja Meklenburška v letih od 1907 do 1915. Marsikateri ljubitelj arheoloških najdb je že po letu 1884  iskal ostaline železnodobnega človeka, ki je tu skoraj na 11 ha živel v gradišču, v bližini pa žarno in skeletno pokopaval svoje umrle ter jim v grobove prilagal različne pridatke.

Tako so mnogi »ljubitelji starin« izkopavali le zato, da so dobro služili, saj so najdeni predmeti (jantarne ogrlice, zapestnice, obredne posode iz bakra in železa , bronasta vedra, bodala, ščiti…), ki so nemi pričevalci o takratnih prebivalcih, šli dobro v promet.

Strokovno so iskali pričevanja o teh ljudeh, ki so se ukvarjali  z živinorejo, zelo malo s poljedelstvom, z železarstvom in trgovino, stanovali znotraj obzidja v lesenih hiškah, pokritih z ločjem, mahom in lubjem, le domači učitelj Peruzzi, Dežman , dr. Valter Schmidt, že omenjena vojvodinja Meklenburška, Ernest Windischgraetz in še nekateri.

Mi smo si ogledali območje nekdanjega gradišča na ledinah Zgornja in Spodnja Krona do Slemška, ki ga je v letih od 1932 do 1935 odkrival W. Schmidt, kjer so vidni ostanki obzidja,  ostanke grobišč vzdolž Klenika do Cveteža in  na Ravnih njivah.

Podrobno smo prebrali vse informacijske table, ki so jih postavili  ljubitelji arheologije z Vač. Pohvala za veliko delo!

Ko smo sklenili arheološki krog, smo bili že pravi čisto beli, premikajoči snežaki,   ki se smejejo in  vriskajo. Torej srečni, da smo se spet družili, ne glede na vreme, da smo spoznavali nekaj novega in se pri tem dobro prepotili. Skratka spet nas je obiskala  SREČA.

Kaj pravite prerokovalci vremena za nazaj?  Seveda meglo, rosenje, dež, razmočen teren, blato… Niste se zmotili! Toda tudi ta torek, 23. februarja je bil za nas  prav prijeten, saj smo veliko zvedeli o slovenski obali, o sredozemskem rastlinju kot sta mirta in jagodičnica  in o kamninah med potjo. Kar pozabili smo, da nas ves čas pere!

V Simonovem zalivu nas je pričakala pohodnica Vandrovka in Svizovka Vika, ki je tam počitnikovala, se nam pridružila in nam pomagala odkrivati manj spolzke in manj blatne poti na naši poti.

V Simonovem zalivu je bilo v rimskem času pristanišče Haliaetum (v morju je še viden del nekdanjega pomola). Prvotno naselje  je bilo uničeno, prebivalci pa so se preselili na otok, kjer so postavili Izolo.  Danes je Izola spojena s kopnim.

Povzpeli smo se na vzpetino, od koder  je lep razgled na Izolo, Tržaški zaliv in mogočni Strunjanski klif, najvišjo flišno steno ob jadranski obali. Prepadna, 80 m visoka stena je eden redkih še dokaj naravnih delov slovenske obale in zato pomemben raziskovalni teren. Med najlepše dele tega dela sodi Mesečev zaliv, ki je v času cvetenja žuke ali brnistre ves rumen in dišeč.

Ob vzpenjanju smo dodobra začutili tisti mehki, slaničavi in topel zrak, ki prija, lajša in odpira… Naša pohodnica Nada je lahko celo zavriskala.

Ves čas so nas spremljali oljčni nasadi, terasasto urejeni in naš malo »mlajši« pohodnik Andrej nas je poučil,  kdaj in kako je treba oljke obrezovati, da do vsake vejice pride sonce. Povedal nam je tudi, da obstajajo že stroji za obiranje oljk, sicer pa še mnogi to v oktobru in novembru počno še vedno ročno. Opazili smo tudi prve cvetoče mimoze.

Kar prehitro smo se spustili v Strunjan, naselje ob Strunjanskem zalivu in na prisojnih pobočjih vzpetin, ki se dvigajo tja do 190 m višine. V laguni Strunjanskega zaliva so manjše soline, preko katerih smo se po zelo blatni poti napotili, da bi od bliže spoznali solna polja. Nekaj smo zvedeli tudi o solni žetvi. Ker je bilo treba hoditi z dežniki, se je Sonja že zjutraj odločila, da bo teorijo »odpredavala« kar v avtobusu, čeprav je na terenu dodala še kaj zanimivega.

Zelo poseben je bil zadnji del poti, saj smo uporabili traso nekdanje ozkotirne železnice, ki je povezovala Poreč in Trst, skozi predor v Portorož. Nekateri so to progo imenovali Istranka, drugi pa jo poznajo pod imenom parenzana. Nekaterim se je kar nekam mudilo iz mračnega  podzemlja, zato so pospešili korak, da se je kar kadilo pod nogami, ali pa je že močno  dišalo po portoroški kavici.

Torkov pohod Sončkov je bil dvakrat nenavaden – zaradi hoje ob morju in to na pustni torek, ko se je med nami znašel planinec, ki je zgrešil avtobus za Kranjsko goro, pa hipijevka, ciganka in hudiček, tako da  je bilo tudi zabavno.

Med vožnjo proti morju je še naletaval sneg, v Izoli, od koder smo se odpravili proti Portorožu, pa še dežnika ni bilo vredno odpreti.

Februarja se ob morju ne dogaja nič zanimivega, zato smo spoznavali naravne posebnosti slovenske obale. Ko smo zapuščali Izolo smo videli v morju apnenčaste skale, kar je nenavadno, ker je večina naše obale iz fliša. Želeli smo iti ob obali do Mesečevega zaliva, vendar je plima zalila obrežje do sten, zato smo šli med oljčnimi nasadi na vrh polotoka Ronek. Na robu klifa se je odprl pogled na Mesečev zaliv. Marsikomu je vzelo sapo zaradi 80 metrske prepadne stene in lepote samega zaliva. Ta del naše obale sodi v krajinski park Strunjan tudi zaradi sredozemskega rastlinstva. Nekatere rastline tukaj dosegajo najbolj severno ležeča rastišča.

Ustavili smo se pri znamenitem Strunjanskem križu, od koder je v lepem vremenu izreden razgled. Vreme je bilo oblačno, zato bo potrebna še kdaj priti. Na poti proti Strunjanskemu zalivu smo obiskali cerkev Svete Marije od prikazovanja in bili navdušeni nad velikimi stenskimi slikami in poslikavami stropa.

In že smo bili ob laguni Stjuža v Strunjanskem zalivu, kjer smo srečali tretji tip obale,  poplavno ravnico ob izlivu Strunjanskega potoka. Človek je v preteklosti izkoristil naravne pogoje in zgradil kanale, nasipe in bazene za izparevanje vode in kristalizacijo soli. Nastale so soline. Prečkali smo soline in opazovali obnovitvena in pripravljalna dela za poletno žetev soli. Solinarji pravijo namreč, da se »sol dela pozimi«.

Na drugi strani zaliva smo zavili v kratko dolino Karbonar in hodili kar po trasi nekdanje ozkotirne železnice, ki je 31 let povezovala Trst s Porečem. Ko smo izstopili iz pol kilometrskega predora smo bili že med prvimi hišami Portoroža. Spotoma  smo si ogledali še Avditorij, ki ga poznamo z televizijskih prenosov in zaključili našo pot na robu plaže v Portorožu.

Zimski čas je pravi čas za pohajanje po  pokrajini bliže morju. Tako smo se odpravili na planoto Kras, kjer smo spoznavali preteklost Črnih hribov od Trstelja do Cerja.

Pod idilično kraško vasico Temnica smo krenili mimo spomenika proti najvišjemu hribu na robu Krasa na Trstelj. Že v avtobusu smo obnovili nekaj vedenj in znanj o prvi svetovni vojni in še posebej o Soški fronti, ki je globoko zaznamovala kraje, kjer smo hodili. Na vsakem koraku so še danes vidne sledi okrutne in nesmiselne vojne, saj sledimo ostalinam kot so povezovalne in oskrbovalne makadamske ceste, strelski jarki, podzemni rovi, zračniki, kaverne, ostanki betonskih zgradb, ostanki lazaretov, previjališč, pokopališča,…  vse že precej zaraščeno, a še vedno grenak spomin in glasen opomin!

Z zanimanjem in pretreseni smo si ogledovali ostaline in se spraševali o smiselnosti takih početij. Najbrž na vsej naši poti ni bilo  niti koščka zemlje, ki ne bi bila takrat okrvavljena. Obenem smo se čudili, kaj vse so zmogle tisočere roke, krampi in lopate v samem kamenju. Grozno trpljenje!

Prvo točko, to je Trstelj, smo kmalu dosegli in si privoščili počitek in malico. Na golem in razglednem vrhu (643 m) smo se čudili lepim razgledom proti Čavnu, Golakom, Gori… , a še marsikaj več bi se videlo v jasnem vremenu.

Naša pot se je nato spustila v senčen borov gozd, malo navzdol, malo navzgor do naslednjega vrha Črnih hribov, Stola  (629 m). Ogromna količina kamenja nas je spomnilo na prazgodovinska gradišča, ki jih je bilo v teh predelih veliko.

Ozka potka se je spet spustila in se nato dvignila na Stolovec (563 m), kjer smo spet razočarani ugotavljali, da v skrinjicah ni žiga. Seveda smo si pozorno ogledovali razkopana pobočja in številne kaverne ob poti ter napol zasute zračnike podzemnih rovov.

Še dvakrat smo se spuščali in vzpenjali, najprej na Lešenjak, (550 m) nato na Vrtovko (502 m), da smo prišli do ceste, ki povezuje vas Temnico in Renče oziroma planoto Kras z Vipavsko dolino.

Od tu dalje se potka vzpne na Veliki vrh, kjer so bili leta 1916 hudi boji, saj so se Avstrijci utrdili na vrhu, Italijani pa so držali Fajtji hrib.

Ker pa se je vedno bolj oblačilo, smo se kar z avtobusom zapeljali na Cerje, pogledat mogočen spomenik vsem vojskam in TIGR-ovcem.

Lahko bi rekli, da smo imeli Sončki v torek, drugega februarja srečo. Po daljšem obdobju mraza smo ujeli zadnji mrzli dan, preden je v sredo nastopila odjuga in se je pooblačilo. Želeli smo doživeti zimsko Slivnico in ta želja se nam je v celoti izpolnila.

Vremenska napoved je za torkovo jutro napovedovala temperaturo –18⁰C na planotah Notranjske, zato smo se oblekli temu primerno. V Cerknici smo pričakovali mraz, ki se nam bo zagrizel v lica, pa sploh ni bilo tako hudo. Nasprotno, vzpon skozi borov gozd do Gradišča nas je tako ogrel, da so nekatere tople bunde romale v nahrbtnike. Ko se je gozd razredčil smo najprej zagledali Triglav, potem pa so se osupljivi razgledi kar vrstili. Slivnica je res imenitna razgledna gora, če je dobra vidljivost. In v torek je bila. Razgled je segal od Bjelolasice na Hrvaškem tja do Karnijskih Alp v Italiji. Meglice v daljavi so izdajale notranjska mrazišča, v katerih se je to jutro zadrževal zelo mrzel zrak.

Dom na Slivnici je bil seveda zaprt, okoli njega je bila le gaz med kupi snega in senca, zato smo poiskali sončno mesto na pobočju nad Čarovniško jamo in stoje pojedli malico. Poleg telesne hrane smo uživali tudi v razgledu in še kakšno rekli o idrijski prelomnici in reki sedmih imen, katere tok od Babnega polja do Planinskega polja se je razgrinjal pod nami.

V Cerknico smo se vračali vsi zadovoljni, navdušeni nad soncem in snegom ki sta nas  ščemela v oči in nad vso lepoto, ki smo jo doživeli. Strinjali smo se, da lepše ne bi moglo biti.

Kljub mrazu, ki je kar dobro pritiskal v torek, 26. 01., smo se Zimzelenčki odpravili na pohod po Rovtarskem hribovju.  Dobro oblečeni in nasmejani smo počakali avtobus, ki nas je odpeljal na Zaplano do cerkve sv. Urha, kjer smo zapustili toplo zavetje. Podali smo se proti Miznemu Dolu, kjer nas je naš pohodnik Vlado pri svoji hiši ogrel s piškoti in borovničkami. Nato smo krenili proti kraju Rovte po zasneženi cesti. Bolj ko smo se dvigali, bolj nas je presenečala narava s svojim snežnim darom, saj so bile smreke na debelo obložene s snegom, goli listavci pa polni ivja. Čudovito! Prekrasno zimsko doživetje, za katerega je prikrajšan  marsikdo!  Večkrat nam je zastal korak ob teh prizorih, ki jih ne videvamo kar vsak dan. Vmes smo opazovali sledi divjih živali, ki si iščejo borno hrano v »koških« pod smrekami ali v grmovju. Ugotavljali smo, kdo je kaj boljši poznavalec živalskih sledi.

Čas je hitro mineval in že smo morali zaviti proti Smrečju po gozdni, sicer spluženi, a spolzki cesti. Na križišču poti v Smrečje, Podlipo, Tri Kralje in v Rovte smo si vzeli zelo malo časa za topel napitek in nekaj grižljajev za energijo. Da se ne bi ohladili, smo jo hitro mahnili dalje proti Smrečju, kjer smo se v »Kasarni« ogreli in pojedli toplo enolončnico, nato pa nas je čakalo še dobrih 7 km do Podlipe, do avtobusa.

Kar nekaj previdnosti je bilo potrebne, da je kolona 46 pohodnikov varno prišla v vas Podlipa.

Na toplem pa se je hitro razvila debata o zimski idili, ki smo jo doživljali na 18 km dolgi poti. Ko smo se ogreli, so se lica raztegnila v nasmeh in s ponosom smo ocenjevali  drug drugega, kako smo vztrajni in vzdržljivi.

Že tretjič v tej zimi smo imeli Sončki na pohodu prave zimske temperature in sneg, ki se jim je v torek pridružila še megla. Primorska in visokogorje so se kopali s soncu, Ljubljansko kotlino pa je prekrivala debela oblačna plast. Med vožnjo proti Podpeči  je še obstajalo upanje, da megla ne sega prav visoko, saj je bilo drevje in grmovje na Barju debelo obloženo z ivjem.

Izstopili smo v vasi Jezero pri Podpeči in se usmerili na markirano pot, ki pelje preko Planince na Krim. Za vikend je po njej hodilo kar precej planincev, zato je bila gaz poledenela. Zato so pohodne dereze romale iz nahrbtnikov na gojzarje, da je bil naš korak varnejši.

Področje pod Planinco je apnenčast kraški svet in ob poti ležita dve kraški jami. Kmalu po začetku hoje smo si ogledali z varnega roba kotlasto jamo Ledenico, pod Planinco pa smo se ustavili pri veliko večji Ledeni jami. Njen 200 metrski rov je z vhodom obrnjen proti severu in ker leži jama v globoki udornici, se v njej daleč v pomlad zadržujeta led in sneg. V zemljevidu, ki je priložen slikovnemu gradivu sta imeni jam zamenjani!

Kratek vzpon skozi zasnežen gozd nas je privedel do zaselka Planinca, kjer je le še ena naseljena hiša. Ruševine v bližini pričajo, da je bilo na tej krčevini na pobočjih Krima včasih več življenja. Pred 2. svetovno vojno je tu kmetovalo  sedem družin, 28. avgusta 1942 pa so Italijani vasico požgali. Pogorela je tudi cerkvica Sv. Tomaža, ki je na Planinci stala že v 12. stoletju. Obnovljena cerkev ima kamnito romansko apsido in  raven kasetiran stropom tako kot nekoč.

Na Planinci smo dosegli najvišjo točko našega vzpona in tudi mejo meglenega pokrova. Nad nami se je že kazalo modro nebo in sonce nas je ščemelo v oči. Vendar smo se morali od sonca kmalu posloviti, kajti pot proti Preserju se je spuščala navzdol in okoli nas je bilo spet vse belo in v ivju.  V planu poti smo imeli razgledovanje po Ljubljanskem Barju in okolici z vzpetine nad Podpečjo, kjer stoji cerkev Sv. Ane. Čeprav smo vedeli, da z razgledom ne bo nič, smo se vseeno odpravili do Sv. Ane. Megla je bila tako gosta, da smo cerkev zagledali šele iz neposredne bližine. Tudi to je bilo svojevrstno doživetje. Zaradi brezupne megle smo se odpovedali obisku Sv. Jožefa nad Preserjem in Žalostni gori in v Preserju vstopili na avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Torkovo jutro, 12. 01. 2010, sneži ko za stavo. Pogled skozi okno proti Planini ni nič kaj obetaven, saj se vleče še siva megla.

»Koliko pohodnikov se bo odločilo za današnji pohod?« se sprašujem, a odpovedi je bilo zelo malo.

Pogled na skupino, ki je že nestrpno čakala na zbirnem mestu, je bil ohrabrujoč. Med nami ni pohodnikov, ki bi se zbali » tako imenovanega slabega vremena«. Vreme je kot je! Zbralo se je zelo dobro opremljenih 45 pohodnikov, nasmejanih in polnih pričakovanj, kam bo to V NEZNANO.

Najprej pozdrav, prvič v novem letu, nato napoved, da se bomo odpeljali do Ulovke, nato nadaljevali kakih 13 km peš po čim bolj varnih poteh.

Pri zavetišču na Planini, naši tako priljubljeni točki, smo uživali ob pogledih na belo  zasneženo okolico koče in stolpa.  Po krajšem počitku smo se usmerili proti Zaplani do Strmce. Tam se je počasi končeval ples snežink, zato smo si privoščili celo malico na prostem. Ker je bila pot splužena, smo lahko izmenjali kar nekaj kuharskih receptov. Tudi »marel maherji« so zložili svoje orodje!

Toda kmalu smo prišli na ozko potko ob plinovodu, kjer je bilo treba paziti na vsak korak, saj se je dalo kaj hitro pogrezniti tudi 40 cm globoko v moker sneg. Tudi nekaj »angelčkov«  smo pustili za sabo, saj so nekateri otroško razigrano padali v sneg.

Kako se morajo potruditi naši fotografi, ki so bili kar naprej v celcu, da so lahko od daleč posneli, eni so rekli, ker so bili še pod vtisom Dražgoš, »vrhniški Cankarjev bataljon«, domiselna in vedno iznajdljiva pohodnica pa je rekla, da je to »Eličin bataljon«. Katerikoli je že, lepo je pogledati pisano kolono veselih, nasmejanih, dobrodušnih pohodnikov, ki se šalijo še po 13 km prehojene poti enako kot na začetku, čeprav je nekaterim življenjska ura namerila že kar precej čez 70 let! Ponosni smo na njih, saj nam s svojo dobro voljo in zgledom vlivajo še več poguma za pohajanje po naši lepi Sloveniji.  

Za nepozaben prvi pohod pa sta na koncu poskrbela še Ivanka in Joško. Še na mnoga leta obema in prisrčna hvala!

Ne prvič in ne zadnjič je naše načrte prekrižalo vreme – namesto na Slivnico smo se odpravili kar na našo Planino, ki nas je sprejela odeta v zimsko okrasje.

In kaj je bilo narobe s pohlevno Slivnico? Kadar na Vipavskem burja prevrača tovornjake, kakor jih je v torek, takrat je tudi na tisoč metrih nadmorske višine pri nekaj stopinjah minusa hudo mraz. In če je dolgo sleme še zavito v sive oblake, Slivnica res ni privlačen cilj.

Čeprav je Planina za Vrhničane in okoličane »hišna gora«, se večina nanjo odpravi v lepem vremenu. Torek je bil mrzel in vetroven, kot nalašč za opravila na toplem. Vendar se Sončki ne damo in ni nam bilo žal, da smo se podali na pohod po domačih krajih – od zbirališča pred OŠ Ivana Cankarja čez Storžev grič do koče na Planini, pa na Jelovec, od tam pa navzdol v dolino Bele in čez Gačnik na Vrhniko. Zimska Planina je bila za nekaj Sončkov še posebno doživetje, ker je take še niso videli. Kljub mrazu se je mnogim zdel zasnežen gozd prav romantičen.

Če bi komu dejala, da smo bili Sončki 1. decembra na Rabotnici, bi se ta začudil: »Kje pa je to?« Če pa povem, da smo prehodili del Krasa, ki se dviguje nad dolino Branice med Štanjelom in Branikom,  je pa že bolj jasno. Vrh Rabotnice je s svojimi skromnimi 430 metri nadmorske višine res nizek, ne skopari pa z razgledom.

In razgled nam je bil v torek čudežno podarjen glede na vremensko napoved in deževen začetek. V okolici Sežane je lilo kot iz škafa, mi pa smo se bodrili, da se bo do Štanjela že izpadalo. In se je res. Dve uri smo sicer še potrebovali razne pripomočke proti mokroti izpod neba, potem pa smo jih z veseljem pospravili v nahrbtnike.

Pohod ni bil samo hoja, ampak smo se posvetili različnim področjem. Tehnično kulturo je predstavljala parna lokomotiva na železniški postaji v Štanjelu, v zgodovino pa nas je potegnilo avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne, kjer je našlo mir preko 5500 fantov in mož. Na nemirne čase preteklih stoletij nas je prepričal tudi pogled na mestece Štanjel, ki ga še vedno obdajajo obrambni stolpi in obzidje. Arhitekturi in kiparstvu smo se posvetili ob ogledu Ferrarijevega vrta in vile nad njim ter se spomnili življenja in dela velikega arhitekta Maksa Fabijanija, ki je dal Štanjelu sedanji izgled. Arhitekturno izročilo Krasa smo doživeli ob ogledu Kraške hiše in sprehodu po uličicah Štanjela. Tudi na razgledne točke na panoramski poti pod srednjeveškim obzidjem smo se podali in navdušeno opazovali, kako se deževna sivina umika. Kot bi se dvigoval zastor v gledališču, tako se je odkrivala pokrajina okoli nas.

Okoli enajste ure smo zapustili Štanjel in se odpravili proti severozahodu, proti modrini neba, ki se nam je hitro bližala.  Hodili smo po poljskih poteh, šli mimo Lukovca, edinega naselja do širokega sedla med Golcem in Rabotnico. Golec je travnat vrh s širokim slemenom, ki se dviguje nad gradom Rihemberk. Letos ga poraščajo visoke trave, ker je ovčja paša izostala, z njega pa pogled seže v dolino Branice in na grebene Vipavskih Brd. Južneje ležeča in nekoliko višja Rabotnica nam je postregla s še obsežnejšim razgledom. Julijske Alpe so sicer skrivali oblaki, opazovali smo Trnovski gozd in Nanos, preko Krasa pa je pogled segel celo do morja. 

Zadovoljni smo zapustili vrh in se po kraški gmajni mimo že osutih rujevih grmov spustili na kolovoz, ki nas je pripeljal do osamljene kmetije Grižnik. Gospodar Slavko nas je bil zelo vesel in s svojo vedrino nam je polepšal dan. Po stezici, ki so jo prebivalci kmetije nekoč vsakodnevno uporabljali za pot v Branik, smo se spustili v dolino. Spotoma smo občudovali mogočno zgradbo rihenberškega gradu, ki ga že vsa desetletja po vojni obnavljajo.

Pohod smo nadvse uspešno in zadovoljno zaključili v Braniku na kmetiji Pri Pirotovih, kjer so nam v hramu postregli s suho mesnatimi dobrotami, mladim sirom in domačo kapljico.

Ko smo se tretji torek v novembru peljali z Vrhnike proti Gorenjski, smo se veselili pogleda na Kamniške Alpe, osvetljene od jutranjega sonca. Spet se nam je obetal lep dan.

Iz Selc v Selški dolini nas je avtobus  odpeljal po ozki, a asfaltirani cesti do odcepa za vasico Zabrekve. Od tu smo se napotili na bližnjo vzpetino, na kateri stoji na 943 m nadmorske višine cerkvica Sv. Mohorja. Vrh obrašča gozd, zato smo se po širni okolici razgledali s travnatega slemena pod vrhom. Za Lubnikom se je dvigovala siva oblačna gmota, ki se je tam zadrževala cel dan, Gorenjska pa se je kopala v soncu. S Sv. Mohorja, kjer je bila najvišja točka našega pohoda, smo se napotili proti Podlubniku, 574 metrov nižje. Naš cilj je bilo prehoditi sleme Križnogorskega hribovja, ki je razgibano, zato ni šlo samo dol, ampak tudi gor. Srečko, kateremu njegov GPS beleži vsak korak, nam je na koncu povedal, da se je  nabralo za 450 m vzpona in preko 15 km razdalje od začetka do konca poti.

Med vasicama Bezovnica in Čepulje poteka pot večji del po strmih gozdnatih dolomitnih  pobočjih. Do pravih razgledov smo prišli šele južneje od Čepulj, na 824 m visoki Planici. Tu stoji nova cerkev Sv. Gabrijela, ker je bila prvotna cerkev s freskami Jerneja iz Loke  med 2. svetovno vojno porušena. Med spustom proti Križni gori smo uživali razgled na sončno Sorško polje in se ozirali na Lubnik, na katerem smo bili pred kratkim. Na Križni gori smo postali pred spominsko ploščo na steni Ravniharjeve domačije, ki spominja na bolečo izgubo 4 bratov in sestre med vojno. Trpljenje je prizadelo tudi ostale prebivalce, ker so Nemci celotno vas požgali.

Najlepši razgled nas je pričakal pri cerkvi Sv. Križa na koncu odprtega, travnatega slemena.  Medtem, ko so se Kamniške Alpe in Karavanke skrile za oblaki, nas je iz daljave pozdravljal zasneženi Triglav. Poznogotska cerkev Sv. Križa na Križni gori je umetnostni spomenik, poznana po freskah o življenju Sv. Urha in Sv. Korbinijana in štirih zlatih oltarjih. Mi si notranjosti nismo ogledali, priganjal nas je že čas in odhiteli smo preko zaselka Cavrn v dolino. V Podlubniku nas je pobral avtobus, ki je zaradi zastojev na cesti potreboval do Vrhnike skoraj dve uri in smo se domov vrnili prvič v trdi temi.

Gora Kršičevec je postala slavna po tem, ko so iznajdljivi domačini želeli privabiti v odmaknjeno kraško vasico Juršče čim več izletnikov in pohodnikov in jim pokazati zanimivosti svojega kraja. Postavili so dve izletniški tabli, ki govorita o kraju in nakazujeta pot na »našo staro goro«in izdali zgibanko.

Kršičevec (1091m) je posut s kršjem vsepovsod, vendar na plitki vrhnji plasti zemlje uspevajo borne trave,  ki dajejo hrano številnim tropom ovac. Ovčereja je tu namreč poleg gozda edina možnost za preživetje v tej odmaknjeni in samotni, z vrtačami posuti, a prijazni in mehkobni  pokrajini.

Sprehod med pašniki, po gosti zlati travi,  med tropi ovac, med laježem ovčarskih čuvajev, sprehod po gozdu, kjer se vidi, da so mogočna drevesa že zdavnaj izsekali in da zdaj  iz trohnečega  štorovja na novo poganjajo breze in gabri, nato krš in še krš. In že smo na golem vršnem delu, od koder je čudovit razgled na Juršče, Nanos, Julijce, Snežnik… Tu tudi občutiš, kaj je burja, ta naravni in brezplačni frizer, ki ofrizira ne samo ljudi, ampak tudi drevesa, ki kljubujejo vetru.

Med potjo pa veliko tišine, ki poje, paleta jesenskih barv, na katerih se spočije oko in nekatere zanimivosti kot so lipa s štirinajstimi lipicami, starimi okoli 50 let, jama Lipovka, Mrzla jama, Bele stene…, pa lične klopce na zanimivih mestih…

Tudi nas je Kršičevec prevzel in nanj se bomo še vračali, v različnih letnih časih, saj se vsakokrat pokaže v drugačni preobleki.

Skoraj vsako leto zapišemo v program pohodov tudi en pohod na Pokljuko, enkrat v pomladanskem, drugič v jesenskem času. Vsakokrat pa nas očarajo mogočni smrekovi sestoji, idilične planine in prostranstva ter razgledi, če se dvignemo preko  2000 m n. v.
Ker je bil lep, prijetno topel jesenski dan, smo vrhniški planinci upokojenci preplavili Pokljuko, saj so tudi Vandrovke doživele pokljuški dan poleg številnih Zimzelenčkov.
Organizacija je bila kar velik zalogaj, da bi zadostili vsem željam in sposobnostim.
Zato je Elica, ki se najbolj znajde na Pokljuki, odpeljala Vandrovke na razgledni Galetovec, nato na ogled planine Javornik ter Rudnega polja, še prej je poskrbela za razdelitev Zimzelenčkov na dve skupini. Prvo, številčnejšo je vodil Jože od Šport hotela preko planine Javornik do Blejske koče na Lipanci z možnostjo vzpona na Lipanski vrh, a je ostal za prihodnjič, drugo pa Sonja od spomenika preko Lipance na Mrežce in Debeli vrh do Kačjega roba in nato pod Viševnikom do Plesišča na Rudno polje.
Vsi smo si nato gasili žejo pri Jurčku in ugotavljali, kako lep dan smo imeli. Tudi nov biatlonski center smo si ogledali.
To pot bo manj teksta, naj več povedo slike, ki so jih prispevali: Janez Cerk, Vlado Nikolić in Jože Miklavčič. Tekst: Elica  Brelih

Na prvi septembrski dan smo se Sončki poslovili od poletja v gorah. Vremenska napoved je za konec tedna obetala ohladitev, ki ponavadi prinese v gore celo sneg, v doline pa pričakovano ohladitev.

To je bil naš prvi pohod po dvomesečnem premoru in nekateri so že komaj čakali, da se spet podamo na pot. V torkovem jutru smo se odpeljali z malim avtobusom na Pokljuko in za ogrevanje krenili po  položnejši poti preko planine Javornik na planino Lipanca. Vojko, novi Sonček je takoj dokazal, da zna povedati kaj zanimivega o močvirski samoperki in svečniku, ki sta rasla ob poti. Po malici pri Blejski koči smo se poslovili od edine pohodnice, ki nas je želela počakati pri koči in se napotili v strmino proti robu Pokljuke nad dolino Krme. Sonce je toplo grelo in izkoristili smo vsako macesnovo senco. Ko smo dosegli greben je prijetno popihalo in že so nas pritegnili obsežni pogledi na vse strani. Na nebu ni bilo niti enega oblačka in šele, ko smo dosegli vrh Debele peči se je pojavil en sam, samcat oblaček  v bližini Triglava. Na vrhu smo resnično uživali.

Ura se je pomaknila na drugo popoldne in odpravili smo se nazaj, lepo počasi, saj je bilo škoda hiteti v tako lepem dnevu. Ob stezi nas je spremljalo pozno poletno cvetje, predvsem  vijoličasti čašasti sviščevec.  Posedeli smo še na soncu pred Blejsko kočo, nato pa se spustili po strmini v pokljuške gozdove, kjer nas je pri spomeniku čakal avtobus. Pred vrnitvijo domov smo si dan polepšali še z obiskom blejske slaščičarne.

Senijorska skupina Zimzelenčkov, sestavljena iz članov Društva upokojencev Vrhnika,  se je že spomladi odločila, da se udeleži pohoda na Triglav, vendar v skromnejšem obsegu le dveh dni. Skupaj z Zimzelenimi Sončki se je za pohod odločilo dvajset pohodnikov, ki jih je organizirala v enotno skupino vodnica Sonja Zalar Bizjak. Kot cilj so si zadali, da vsi dosežejo Kredarico, kdor bo zmogel še na Triglav, pa toliko bolje.

Pot smo pričeli v petek pod planino Konjščica, od koder so se odpravili proti istemu cilju še nekateri drugi udeleženci 35. Lenčevega pohoda. Ker imamo Zimzelenčki počasnejši korak, so nas ostali kmalu prehiteli in ostali smo sami. Na pobočju Tosca smo se razveselili Veselih Triglavcev, ki so prisopihali navkreber, pa so nas tudi oni kmalu pustili zadaj. Ker Zimzelenčki julija in avgusta kot skupina ne obiskujemo gora, smo zato izkoristili priliko, da občudujemo cvetje, ki ga običajno ne srečujemo na naših poteh. Nekaj najlepših rož je posnela Sonja Repnik in so predstavljene v foto galeriji. Na Konjskem prevalu smo se za nekaj ur razdelili v dve skupini. Dva Zimzelenčka in štirje Sončki so se v spremstvu vodnice Suzane odpravili preko Planike na Triglav, ostali pa smo nadaljevali preko Kalvarije na Kredarico. Ko smo dosegli cilj, našo najvišje ležečo planinsko kočo, se ni nihče odločil za vzpon na Triglav, katerega vrh so  vztrajno ovijali oblaki. Počakali smo »naše« osvajalce Triglava, po večerji pa se vključili v dogajanje v jedilnici doma.

Zjutraj smo se kmalu po sedmi uri odpravili proti Rudnemu polju. Seveda so spet vsi drveli mimo nas, mi pa smo se spuščali s hitrostjo najpočasnejšega člana skupine. Spet smo imeli dovolj časa za uživanje razgledov in cvetja in na Rudno polje smo prispeli ravno dovolj zgodaj, da smo si privoščili zasluženo pivo ali kavo. Avtobusa sta kmalu pripeljala in nas odpeljala na Vrhniko  k Kranjcu, kjer smo zaključili naš prvi Lenčev pohod.

35. jubilejni Lenčev pohod Vrhnika - Triglav ni minil brez nas Zimzelenčkov in Sončkov, ki smo na tak način dodali kamenček v mozaik tega pohoda. Letom primerno smo se v zgodnjih jutranjih urah v petek, 24. julija 2009 podali proti planini Konjščica, kjer so nas že toplo pobožali sončni žarki, ki so nas na celi poti sramežljivo spremljali med oblaki. Naša pot se je nadaljevala do Jezerc, Studorskega prevala, Vodnikovega doma in Konjskega sedla. Tu nas je po dogovoru naše vodnice Sonje in vodje pohodnikov Bančnega športnega društva NLB, z zvenečim imenom - Cekinčki pričakala planinska vodnica Suzana in nas šest pohodnikov "ukradla" in popeljala proti Planiki. Ostali smo pot nadaljevali na Kredarico, kjer je bil v poznih popoldanskih urah organiziran krate kulturni in dolg zabavni program.

Šesterica z vodnico je na Planiki ujela Cekinčke in skupaj smo zagrizli v strmo ostenje Malega Triglava, prekobalili smo greben in kmalu smo osvojili sam vrh našega očaka. Sreča, veselje in zadovoljstvo so prekrili našo utrujenost, še ovekovečili smo se in se skupaj podali po s klini zavarovani poti na Kredarico in se pridružili ostali stotniji vrhniških planincev. Rajanje v koči je trajalo do planincem spodobnih ur in kar prehitro nas je dočakalo sobotno jutro v katerem je sledil spust na Rudno polje. Avtobusi so nas pripeljali na Vrhniko kjer pa se je rajanje, ob dobri jedači in pijači gostilne Pri Kranjcu, nadaljevalo. Smo kerlci, kajne?

Zimzelenčki pri DU Vrhnika in člani Planinskega društva Vrhnika smo 23. 6. 2009 praznovali pet let delovanja skupine. Za to posebno priložnost smo se dogovorili, da bo srečanje drugačno, ne bo pohod, ampak ekskurzija na konjiški konec.

Tako smo si najprej ogledali mestno jedro Slovenskih Konjic z lokalno vodičko, nato dvorec Trebnik, kar je bilo zelo dobrodošlo, saj je deževalo ves dan. Tam so nas postregli z vročim čajem, ki se je zelo prilegel. Nato smo se poučili, kako pripravljati čaje za vsakdanjo rabo.

Očarala nas je tudi vrtnarija Polegek, potem pa smo se odpeljali do Žičke kartuzije v dolino sv. Janeza Krstnika, kjer smo si z velikim zanimanjem ogledali razstavo rokopisov, ki jo je pripravila Nataša Golob. Kartuzijani niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, pač pa s pisano. Velik del svojega življenja so namreč posvetili natančnim, estetsko oblikovanim in čitljivim prepisom besedil iz različnih področij (teologije, astronomije, alkimije, zdravilstva… ). Tako so ti rokopisi vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige in delovanja kartuzijanov.

Iz rokopisov, ki so mnogoplastni spomenik, je mogoče razbrati, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije kakih 2000 rokopisov, da so nekatere podpisali menihi iz zunanjega sveta, ki so bili mogoče le dobrotniki samostana, da so sodelovali pri inicialkah različni potujoči slikarji …

Seveda smo se seznanili tudi z nastankom in delovanjem kartuzije in prvega gastovža pri nas.

Po kosilu na kmečkem turizmu smo imeli krajšo slovesnost, na kateri smo ustanoviteljem in prvim udeležencem podelili priznanja za petletno udejstvovanje, saj je med pohodniki veliko takih, ki niso zamudili niti enega pohoda, ali pa kakega zaradi zdravstvenih nevšečnosti. Tako se je v petih letih nabralo lepo število pohodov, ki so ovekovečeni v knjižicah, ki jo ima vsak pohodnik in vanjo zapisuje smeri pa tudi vtise, posebnosti in znamenitosti. Takih kaveljcev in korenin ali mi smo jim rekli kar »prvoborci« je 33! Da prav ste prebrali, vsak drugi in četrti torek že pet let! Ali se sprašujete, kaj nas druži? Prijateljstvo, medsebojno spoštovanje, zaupanje drug v drugega, ljubezen do narave, spoštovanje drugačnosti… Tudi v naslednjih letih bomo imeli take kaveljce in korenine, ki bodo izpolnili prvo petletko in sproti bodo dobivali priznanja.

Imamo pa že tudi bogate načrte za drugo petletko. Posnemajte nas!

Nato smo v sproščenem pogovoru obujali vtise na prehojene poti in marsikdo je povedal razne zanimive podrobnosti, ki za posameznika niso bile tako drobne!

Dobro razpoloženje pa je dvigovala tudi Tonetova harmonika in ubrano petje  ljudskih, saj nismo le zagrizeni hribolazci, ampak tudi dobri pevci.

V sončnem, a svežem jutru smo se odpeljali na prvi junijski pohod, tokrat proti Idriji. Pred enim letom smo zaradi časovne stiske izpustili ogled Divjega jezera, tokrat smo si vzeli čas, da smo ga obhodili in se seznanili z vsemi njegovimi posebnostmi in znamenitostmi. V pomoč so nam bile nove informativne table, ki so predstavile geološke, hidrološke in botanične posebnosti tega muzeja v naravi. Pri tem nas je s snemalno kamero sledil gospod Siniša Rančov, ki snema film o dejavnostih Društva upokojencev Vrhnika.

Vožnja na Vojskarsko planoto je bila prav razburljiva, saj smo se na ozki in ovinkasti cesti z veliki avtobusom le težko srečevali s enako velikim avtobusom, pa kamionom, naloženim s hlodovino, pa rovokopačem…

Končno je spretni šofer premagal vse težave in nas odložil pri začetku poti, ki vodi k Tiskarni Slovenija. Po strmi spoti smo se spustili v grapo V studencih, kjer so leta 1944 postavili ilegalno partizansko tiskarno, ki še danes stoji in priča o uporniškem duhu in požrtvovalnosti Vojskarjev in ljudi, ki so v tiskarni delovali. Ob zanimivi razlagi smo si ogledali vse prostore, nato pa se vrnili na rob planote.

Peš smo se odpravili skozi zaselek Ogalce in mimo partizanskega grobišča na Vojšici na najvišji severni rob Vojskarske planote – na Hudournik (1144m). Tu se nam je odprl čudovit razgled navzdol na dolini Kanomljice in Hotenje, ki ju loči prelaz Oblakov vrh in sta urezali svoji strugi v coni idrijskega preloma. Preko Šebreljske planote je pogled splaval na Šentviško planoto, pa na Bohinjske gore, Kanin, Matajur…

Zadovoljni smo se vrnili nazaj k izhodišču, kjer nas je že čakal avtobus, ki nas je zapeljal na turistično kmetijo Pri belem kamnu. Tam smo z užitkom spraznili vse sklede s smukavcem in košare z ocvirkovco.

Vsi Zimzelenčki so jo obiskali.  

Veseli Triglavci so obiskali ta lepi vrh na Notranjskem jeseni, Sončki pa smo se nanj povzpeli v začetku maja. Na Vrhniki je bilo že vse v cvetju in zelenju, tam pa je vladala še zgodnja pomlad.

Pot nas je iz vasi Jurišče vodila najprej do Belih sten, skalnatega roba, od koder smo lepo videli vas, pritisnjeno ob gozdnato pobočje Jerusov. Nad širokim podoljem se je pred nami dvigoval preko tisoč metrov visoki Kršičevec, naš cilj, med oblaki pa smo ozrli še vedno bel vrh bližnjega Snežnika. Po ogledu kratke kraške jame in spodmola smo se spustili navzdol, prečkali pašnike z ovcami, ki so stikale za prvimi ozelenelimi bilkami med posušeno travo in se priključili markirani poti iz Jurišča na Kršičevec.

Pot do vrha so nam zelo popestrile različne rože, ki so se spreminjale z nadmorsko višino. Na suhih travnikih so nas najprej pozdravili živo rumeni cvetni koški avstrijskega gadnjaka ter cvetoči in plodeči gorski kosmatinci. V redkem gabrovju so se razcvetale gorske narcise ali bedenice, šmarnic, ki so komaj kakšne že cvetele, pa je bilo toliko, da smo se samo čudili.  

Tudi zlati koren in potonike še niso cveteli, zato pa nas je na vršnih travnikih Kršičevca presenetil brezstebelni ušivec. Na vrhu je gospodarila hladna burja, ki nas je hitro pregnala v zavetje na južni strani, od koder smo se razgledali po notranjski deželi. Vrh smo zapustili po malo bolj strmi stezi skozi nizek gozd črnih gabrov, ki so komaj brsteli in kmalu smo bili spet na markirani poti, ki nas je pripeljala v vas Jurišče. Na prijazni turistični kmetiji Pri Cunarju smo si za konec privoščili še okusno kosilo.

Pot Po robu je verjetno en lepših odsekov slovenske planinske poti in čeprav se ne ponaša z veliko nadmorsko višino, ima ponekod zelo gorski značaj.

Kljub napovedani zmerni burji in možnim padavinam smo se polni pričakovanj odpeljali proti Colu. Od tam smo zavili na cesto proti Predmeji in kmalu izstopili, saj nas je ličen smerokaz usmeril na »Pot po robu« proti našemu cilju – Otlici. Pot po Velikem grebenu je zelo prijetna, mehko nastlana s borovimi iglicam in poleti senčna. Tu smo že čutili učinek burje in do konca poti nismo sneli pokrival. Na Kuku, ki je bil s 961 metri najvišji vrh na naši poti, se nam je kljub oblačnemu vremenu odprl obširen razgled. Pod nami se je razprostirala Zgornja Vipavska dolina, nad Vipavo so se dvigovala pobočja Nanosa, za Vipavskimi Brdi se je širil Kras in za njim smo videli odblesk morja. Edino proti notranjosti Slovenije se je dvigovala siva oblačna pregrada in prepričani smo bili, da tam tudi dežuje. In res, ko smo se vrnili na Vrhniko, so nam to potrdili.

Na vrhu Kuka se je videl velik del naše poti. Speljana je po robu Trnovske planote, ki se tu ostro prelamlja in strmo spušča v Vipavsko dolino. Tako oblikovana pokrajina je posledica tektonskih procesov, ki so starejše kamninske apnenčaste sklade narinili nad mlajše flišne kamnine. Ti procesi trajajo več desetin milijonov let in posledica so gore.

Uravnan svet na robu planote so prebivalci Gore, kot pravijo vsem tamkajšnjim naseljem, v preteklosti izkrčili, zato je pot po odprtem, travnatem svetu nekaj posebnega. Na robu se stikata dinarski in sredozemski svet, zaradi česar je rastlinstvo izredno pestro.  Iz obdobja ledenih dob so se tu ohranile nekatere rastline, ki sicer rastejo v gorah in nastala je čudovita mešanica cvetja, ki nas razveseljuje od zgodnje pomladi do jeseni.

V  gozdu so še cvetele  trilistne in zlatičnate vetrnice, na suhih travnikih okoli Kuka pa je bilo vse modro pomladanskega svišča in belo od ranega mošnjaka. Sledile so rumene zaplate srčne moči in cipresastega mlečka. Ko pa smo prišli med skalovje, so nas pozdravili prvi cvetoči lepi jegliči ali avriklji. Nad njimi smo se navduševali ves čas hoje, še posebej nas je presenetila množica bujno cvetočih v travi. Cveteti sta pričela tudi Clusijev svišč in gozdni šebenik, grmi šmarne hrušice pa so bili še pokriti z množico cvetnih popkov. 

Pot Po robu je čudovita grebenska pot, brez velikih dvigov in spustov. Z vsake vzpetine je lep pogled na naselja v Vipavski dolini ter na skalne stene samega roba. Sinji vrh, ki smo ga dalj časa gledali nad seboj,  je kmalu ostal za nami in približali smo se naravni znamenitosti tega dela planote – Otliškemu oknu. V skalnatem pobočju zija velika kapljasta  luknja, posledica hitrejšega preperevanja kamnin ob prelomu. Tako pravi stroka, domačini pa so za nastanek Otlice okrivili samega hudiča.

Zadnje pol ure hoje do vasi Otlica nas je še dodobra prepihala burja, pomešana z dežjem, vendar nam dobre volje in zadovoljstva ni vzela. Burja je sestavni del življenja Gorjanov in prav je tako, da smo jo tudi mi doživeli.  

Ker je bilo letos že veliko napisanega o Rašici in njenih znamenitostih, saj so pot prehodili že zimzeleni Sončki in planinci  s Sonjo,  bo tale prispevek krajši.

Tudi Zimzelenčke je v lepem torkovem jutru popeljala Sonja raziskovat gozdni osamelec, Rašico,  ki se dviga vsega 641 m visoko. Toda  ta nizki osamelec nam je ponudil  razkošne razglede na Kamniške Alpe, Posavsko hribovje, na Snežnik in celotno Ljubljansko kotlino.

Presenečeni smo opazovali številne vrtače, zverižene žlebiče in luknje ali brezna.  Zvedeli smo tudi, da so  v ostenju z imenom Šit kar tri jame. Zidanico so poskušali domačini že raziskovati, pa niso prišli daleč. Nekateri viri pravijo, da so si pomagali z mačkom, ki so ga spustili v jamo in je čez kako uro prilezel ven  pod Šinkovim turnom. Druga jama se imenuje Velika jama, nad njo pa je še tretja Kurja jama.Mi smo hodili nad jamami.

Seznanili smo se tudi z zgodovino dveh gradov, mengeškega in gradu Jable. Res veliko za en dan!

Prvi torek v marcu smo imeli Sončki po programu pohod na Lubnik. Ker nam vremenska napoved kljub našemu sončnemu imenu spet ni bila naklonjena, smo spremenili smer pohoda – iz Vrhnike smo se namesto proti Škofji Loki, odpeljali proti Moravčam.

Začeli smo v vasi Serjuče in se odpravili po označeni evropski pešpoti E-6.  Na naš cilj,  773 m visoko Limbarsko goro smo prišli zelo hitro, saj se zaradi meglenega vremena nismo veliko ustavljali. Limbarska gora je v lepem vremenu ena najbolj razglednih gora v širši ljubljanski okolici -  vidi se dolina Črni graben, Julijci vse do Triglava, Kamniške planine, Storžič, zasavski in dolenjski hribi in vsa ljubljanska kotlina.

Na vrhu Limbarske gore stoji  baročna cerkev sv. Valentina, ki je bila prvotno zgrajena leta 1667. Ker je kot romarska cerkev kmalu postala premajhna, so jo v prvi polovici 18. stoletje povečali. Gradnjo so zaupali tedaj najbolj znanemu baročnemu arhitektu Gregorju Mačku iz Ljubljane (1735). Posebnost cerkve je  posebej stoječi zvonik, ki je nekdaj služil kot obrambni stolp. Notranjost cerkve krasijo freske  Frana Jelovška, ena od slik na glavnem oltarju pa je delo znanega baročnega slikarja Valentina Metzingerja.  Vrh Limbarske gore, s cerkvijo in obema kapelicama, je od leta 1999 razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik.

Kljub slabemu vremenu smo imeli tudi nekaj sreče. Ob torkih je veliko naših planinskih postojank in gostiln zaprtih in pohvalimo lahko prijazno gostilničarko v gostišču Urankar zraven cerkve, ki je za nas gostišče odprla in nam ob topli krušni peči postregla s čajem, kdor pa je želel, je zraven dobil še »vejico«.

Dežja ni bilo, zato smo se proti izhodišču vračali po drugi poti - skozi vas Negastrn. Toliko ohranjenih enojnih kozolcev , s tudi do deset »štantov«, kot smo jih videli v moravški dolini, imajo samo še  na Gorenjskem.

Imeli smo dovolj časa, zato smo naredili ovinek in si iz avtobusa pogledali grad Tuštanj – zgrajen naj bi bil leta 1490. Od leta 1610 pa do danes  je mogoče slediti lastništvu. Grajski vrtnar Luka Pirnat se je poročil z lastnico gradu Tuštanj Maksimilijano Scarija in po njeni smrti je grad v lasti slovenske družine Pirnat. Grad je stalno naseljen, del dvorca je preoblikovan v kmetijo, del pa obnovljen kot turistična znamenitost.

Tokrat nas je namesto gospe Sonje Zalar Bizjak na našem izletu vodila gospa Elica Brelih. Zahvaljujemo se ji, da je svoje znanje in dobro voljo delila z nami.

Ker je bil pravkar za nami kulturni praznik, smo si Zimzelečki tokrat izbrali  malo drugačen pohod. Seveda smo se izognili tudi slabi vremenski napovedi, saj smo obiskali Županovo jamo v grosupeljskem krasu. Ta  se je včasih imenovala Taborska jama. Na nadmorski višini 410 m pri kraju Velike Lipljene se odpira vhod v jamo Ledenica, ki je povezana z Županovo jamo.  To je velik, suh, jamski rov, katerega višina in širina se menjavata, a se bolj ali manj enakomerno spušča navzdol do nižine 77 m pod površjem, kolikor je jamo možno turistično ogledati. Strop in stene so bogato zasigane, med najlepšimi kapniki pa so Permetov kapnik, Matjažev prestol in Svečnik. Turistični del jame je električno osvetljen, glavni vhod pa zapirajo železna vrata. Marsikomu je bila najbolj všeč palčkova dvorana z miniaturnimi kapniki.

Nadaljevali smo proti Taboru nad Cerovim, ki je najbolj ohranjeno  protiturško taborsko obzidje.  Zgradili so ga kmetje na vzpetini okoli cerkve sv. Nikolaja v 15. stoletju.  Taborsko obzidje je dvovišinsko s strelnimi linami. Kot zanimivost naj omenim samo kašče, v katerih so kmetje in grofje Turjaški skrivali poljske pridelke.

Zanimiva je tudi notranjost cerkvice sv. Nikolaja, saj so lepo ohranjene freske in še romanski oltar.

Pod taborom v vrtači Puščava stoji kapelica sv. Antona Puščavnika, zaščitnika živali. Kmetje so prihajali s priprošnjo za zdravo živino, dekleta pa za fante. Še danes je kapelica množično obiskana, saj je v okolici mnogo pozitivne energije.

Tudi mi smo jo nakopičili toliko, da smo si ogledali še grad Turjak in se spomnili na Prešernovo Turjaško Rozamundo in orjaško lipo, ki je grajskim dajala bogato senco.  Nekdo je hudomušno pripomnil, da je danes že taka , da se vidi skoznjo. Prešeren jo je preimenoval v hrast.

Prevzelo nas je mogočno grajsko poslopje, vendar smo ugotavljali, da bo preteklo še mnogo vode, preden bo v celoti obnovljen.

»Zadovoljni smo po dišeči kavici stopili v avtobus, ko je začelo močno deževati. Nič zato, saj imajo avtobusi streho, mi pa pripravljene dežnike za povratek na domove«, smo se smejali.

Če mislite, da smo Zimzelenčki  neke cince-mince, ki se zboje tako imenovanega slabega vremena, se krepko motite!

Narava nam je poklonila zelo lep , s soncem obsijan torek. Dobro smo ga izkoristili, čeprav je bilo kar nekaj težav z odločitvijo, kam se odpraviti. Namreč tla so bila zelo razmočena vsepovsod, v višjih legah pa je zapadlo že precej snega. Joj, kako blizu je naša Polhograjska Grmada, pa še pot je po dolomitu, zato ni blata in nevarnosti zdrsov! Na Gontah pa sta prijazna Milojka in njen mož, ki rada ustrežeta  skupinam tudi med tednom.

Iz Polhovega Gradca smo se napotili proti Ravneku, nato proti Mihačku, kjer smo spoznavali lobodiko, ki je mnogi še niso poznali. Zaradi okrasne vedno zelenosti jo režejo za zimsko zelenje. Nato smo se usmerili proti lovski koči, kjer smo se spomnili na dišeči volčin, ki sicer spomladi pordi bližnjo okolico. Že smo bili na pravi planinski poti po dolomitu in med razdrapanimi grapami. Kako divja pokrajina! Čakal nas je še le strm, a kratek vzpon na vrh Grmade, od koder se je odprl pogled od Kuma do Snežnika, Julijcev in Kamniških Alp. Kar si želel videti, si lahko našel.

Še kratka anketa o tem, kdo je bil prvič na tem vrhu. Ugotovili smo, da je preblizu, zato so bili mnogi tu prvič.

Na Gontah smo se okrepčali z ješprenjem in sirovim zavitkom ter se odpravili v dolino Ločnice. Ker je bilo prejšnje dni obilo padavin, smo lahko uživali v prekrasnem slapu ob poti v dolino.

Letos se bomo srečali še enkrat  pri Krajncu, kjer bomo ocenili naše delo in si začrtali poti za leto 2009.

Ker je mnogo kje zapadlo kar nekaj snega, ki bi nas lahko oviral pri varni hoji v hribe, smo se odločili, da na megleni in zasneženi torek prekrižarimo Barje po dolgem in počez. Odločitev so vsi sprejeli z navdušenjem. Na pot se nas je podalo 37.

Že ko smo  šli po Vrhniki proti Sinji Gorici, so se ljudje za dolgo in disciplinirano kolono kar ozirali.

Nekdo je glasno dejal: »Pa tile so čisto nori, v takem snegu se odpravljajo na pot!« Kako smo se smejali takim opazkam. Krenili smo do stare šole v Blatni Brezovici in nato po poljski poti do reke Zrnice, kjer nam je naš pohodnik ribič pripovedoval, kakšne velike ribe so se včasih drstile v teh grabnih. Kar pozabili smo, da gazimo po celem snegu. Ko smo prišli do kanala Cornovec, smo se seznanili, kdaj, zakaj in kako so ga kopali. Spet se je izkazal naš Janko, ki je s seboj prinesel celo fotografije, kako je kot mali Jankec pomagal očetu pri rezanju šote. Tu smo tudi pomalicali in se razburjali, ker so se nam krave, ki so stale v gruči sredi zasneženega travnika brez senenih bal zelo smilile.  Kmalu smo bili pri nasadu ameriških borovnic in tam smo spregovorili tudi o Krajinskem parku Barje ter njegovem pomenu za ohranjanje narave.

Nekaterim se je zdelo, da smo prehitro na Drenovem Griču. Po eni izmed barjanskih poti smo se vračali proti Sinji Gorici. Z vrhniške strani se je pripeljal gospod, ki ni mogel verjeti, da smo se v takem vremenu tako množično odpravili na pohod.

»Kaj vas je pa vzpodbudilo, da v takem vremenu pešačite, ali ste ponoreli…!«

Ko smo prišli do trgovske cone, smo si privoščili tisto slastno, dišečo skodelico kave in našim jubilantom iskreno čestitali.  

Vse to je dežela večnega snega, vulkanov in gejzirjev in to tik pod polarnim krogom. Brez dvoma, Islandija je ena bolj zanimivih dežel Evrope.

In to sta nam v včerajšnjem večeru čudovito predstavila s svojimi posnetki (na "diasih") Sonja Zalar Bizjak in njen soprog Vojko Bizjak.

Hladen, meglen in oblačen Martinov torek.

Že v nedeljo zvečer smo z velikim zanimanjem prisluhnili vremenski napovedi za torek, saj je bil pred nami težko pričakovani pohod, ker je prejšnji zaradi slabega vremena odpadel. Nič kaj obetavnega, a vendarle pretežno suho bo, smo slišali.

Jutro je bilo megleno, hladno, a suho.

Odpeljali smo se v dolino Ločnice do gostilne Legastja in krenili navkreber proti Govejku. Ne vem, ali smo imeli toliko pozitivne energije ali se nas je megla ustrašila, da se je pred nami dvigala in razkrajala. Po krajšem počitku pri koči smo pot nadaljevali pod Gontarsko planino preko Babnika proti Tošču. Kdaj pa kdaj je iz škofjeloške strani potegnil mrzel veter in nas spomnil, zakaj imamo tudi vetrovke s seboj. Marsikdo je obžaloval, da je doma pustil rokavice, ki bi tudi prav prišle. A grela nas je dobra volja, saj so bili vsi navdušeni nad potjo, še posebno, kadar so se oblaki razgrnili, da smo lahko videli proti Puštalu ali proti Jakobu in še kam. Presenečali so nas tudi že prvi telohi, ki so kukali iz zlatorumenega listja.  Že smo se bližali odcepu poti na Tošč ali pa pod njim proti Gontam. Bolj vzdržljivi so se odločili za strm vzpon na Tošč, drugi pa smo krenili proti sedlu Gonte, kjer smo dobili tisto dišečo ohrabrujočo črno tekočino za vzpodbudo, kavico seveda! Še pogled proti Grmadi, ki je bila ovita v meglo in odločitev: Grmada bo počakala, nanjo bomo zlezli, ko bo obsijana s soncem!

Tako smo v dveh skupinah hiteli proti Topolu, kjer so si nekateri privoščili «nebeško« dobre ajdove štruklje, drugi ješprenj, ali kmečko pojedino. Vsi pa smo se malo pogreli, oddahnili od kar dolge hoje in si zaželeli prijeten naslednji pohod.

Ko smo se na Topolu ozirali proti Osolniku in Govejku, nekateri kar niso mogli verjeti, kolikšen kos Polhograjcev smo prehodili. 

Kar nekajkrat so se nam že cedile sline, ko smo od daleč opazovali mogočen oddajnik na Trdinovem vrhu, a nikoli do letos ni bilo priložnosti zlesti do njega. Zdaj je bila lepa priložnost in smo jo izkoristili.

Bil je lep jesenski dan, eni so  rekli, da je babje poletje, drugi indijansko, mnogi pa še kako drugače, Listavci so se bleščali v jesenskih barvah, listi so poplesavali k tlom, mi pa prijetno kramljali o vsakodnevnih rečeh. Že na avtobusu smo se seznanili z Janezom Trdino, po katerem so planinci že leta 1923 poimenovali ta del Gorjancev. Ko smo se vzpenjali proti vrhu, smo zaman pričakovali, da se nam bo prikazala kaka dobra vila, ali hudobni volkodlak, zletela kakšna rajska ptica z zlatim perjem… kot je v Bajkah in povestih o Gorjancih pripovedoval Trdina.

Na vrhu najvišjega vrha Gorjancev (1178 m) se stiskajo razvaline slovenske cerkvice sv. Jere, hrvaške cerkve sv. Elije, stolp slovenske televizije in malo vstran vojašnica. Mi smo zavzeli vse objekte, pa še nihče ni nič protestiral. Zimzelenčkom so se kmalu pridružili še planinci iz Radovljice, a so se držali bolj po svoje.

Ko smo si natisnili žige, se fotografirali in napolnili z novimi kalorijami, smo jo ubrali proti pragozdu, kjer je kolegica Sonja razložila, zakaj se prav ta gozd imenuje pragozd, čeprav ni neprehoden in prepreden z ovijalkami in kako gozdarji gospodarijo s takim gozdom. Nadaljevali smo proti Miklavžu in krvavemu kamnu ter po zelo blatni planinski poti, po kateri so spravljali les, prilomastili do Gospodične.

Kako prav bi čevljem prišel poln studenec z »zdravilno« vodo, a ga je bilo komaj za mencanje oči. Trdina je namreč napisal bajko o pomlajevalni moči tega studenčka in še danes si marsikdo, ob tem, ko popije kupico hladne čiste studenčnice zaželi, da bi še imela tako moč, kot v pravljičnih časih, ko je grajska gospa ozdravela in se pomladila, ko je izpila tri kupice vode in studenca Gospodična.

V koči Vinka Paderšiča so nas postregli z zelo dobro joto, kočo so odprli na našo željo.

Ko smo se spuščali z Gorjancev, so sončni žarki zlatili mogočne bukve in opuščena travišča, lahen veter pa je dvigoval in spuščal odpadlo listje vseh mogočih barv.

Popolna jesenska simfonija!

Kar 42 Zimzelenčkov se je zbralo v torek zjutraj pred OŠ Ivana Cankarja  z željo, da bi nam vreme preveč ne nagajalo. Pot na Soriško planino je kar dolga in ovinkasta, zato so nekateri nestrpno čakali, kaj se bo prikazalo na 1300m.

Končno smo dočakali lep torek, da se nam ni bilo treba sprehajati le po vrhniški okolici z dežniki. Odpeljali smo se do kraške vasice Podgorje, od koder smo jo mahnili na kamniti z borovci porasli Kojnik (802m) in Golič (890m), katerega že ime pove, da je gol. Prvi pogled na Kojnik je povzročil kar nekaj vzdihljajev, uh, kako je daleč. Toda po dobri uri in 20 minut smo stali že na vrhu, kjer se je prilegla prva malica.
»Tamle je pa Golič, za njim pa Lipnik« je šlo od ust do ust. Samotna, pusta gola kraška pokrajina od daleč ni ponujala nič drugega kot razglede prav do morja in daleč v notranjost. Kako blizu je Slavnik!
Toda že kmalu smo zagledali bele planjave narcis, ki so valovile v rahlem vetru. Nato pa je bilo z vsakim korakom več botaničnih presenečenj! Kraški kosmatinci so že odcveteli, prve potonike so kazale popke, v zavetjih pa so že bujno cvetele. Tudi navadni zlati koren, svetlo rožnati jesenčki, zamolklo rjavo vijoličaste gorske logarice in perunike so nas presenečale na vsakem koraku.
»Pa saj ni treba vedno na Golico gledat narcise!« smo se pogovarjali, saj so nas spremljale kilometre daleč.
Pozabili smo, da hodimo in kar naenkrat smo se znašli na Goliču in se spustili v dolino Zalipnika ter se po kolesarski poti vračali na izhodišče.
Ljubiteljem samote in botaničnih užitkov Slavnikove sosede Kojnik, Golič, Lipnik in Kavčič toplo priporočamo.