Pohodna skupina Povžarji je poleg Vašanov, edina skupina, ki se je do leta 1999 redno udeleževala vseh pohodov z Vrhnike na Triglav.
Začetki našega pohodništva segajo v leto 1976, ko so prvega organiziranega pohoda udeležili Jaka Susman, Janez Susman, Franci Susman, Rudi Velkavrh, Andrej Velkavrh in Franci Petkovšek. Pohodniki smo za pot potrebovali tri dni, poleg tega pa smo vso pot prehodili v popolni planinski opremi brez spremstva.
Z leti se je število pohodnikov večalo, tako da se je pohodov udeleževalo od 12 do 22 ljudi. Edini, ki se je vsako leto udeležil pohoda in opravil še kakšnega povrh je bil Jaka Susman – Uš.
Skupaj z drugimi vrhniškimi pohodnimi skupinami smo se udeležili vseh treh jubilejnih pohodov ob 20, 25 in 30 letnici pohodništva na Triglav.
V zadnjih petnajstih letih je bila organizacija vseh pohodov na precej višji ravni kot pri začetnih pohajkovanjih proti Triglavu. Dobro je organizirana spremljevalna služba, ki skrbi za prehrano pohodnikov in njihovo dobro počutje.
Predvsem bi radi pohvalili dva izvrstna kuharja, brez katerih se sedanjih pohodov ne da zamisliti, to sta Metod Osredkar in Mirko Goričan in občasno tudi Marjan čelec.
V zadnjih nekaj letih ko smo začeli s pohodi po Slovenski planinski transverzali pa to delo opravlja Franci Petkovšek, ki mu občasno priskoči na pomoč tudi Sandi Zakrajšek.
Pred leti so se naši skupini pridružili tudi pohodniki iz Bevk, ki smo jih poimenovali Tulipani, s katerimi izvrstno sodelujemo in smo postali pravi planinski prijatelji.
Naša odprava je od leta 2000 tudi mednarodna, saj se nam je pridružil Enno iz Nizozemske. V začetku smo imeli nekaj težav s sporazumevanjem, v zadnjih letih pa je postal pravi »Slovenec« .
Leta 2000 smo začeli s pohodi po Slovenski planinski transverzali in prvo leto prehodili Pohorje.
V letošnjem letu nas je pot vodila iz Tolmina do Planine Razor, naprej do Vogla, črne prsti, Petrovega brda in Porezna, ter zaključek pohoda pri smučišču Cerkno.
Za zaključek pa še anekdota iz prvega pohoda iz Vrhnike na Triglav leta 1976:
Precej utrujeni smo okoli devetih zvečer prispeli v Gorenje Novake in seveda po stari planinski navadi najprej poiskali vaško oštarijo, da se malo okrepčamo. Okoli desete ure smo se odločili, da poiščemo prenočišče na enem od številnih kozolcev. Zunaj je bilo tema kot v rogu, pa tudi baterije nismo imeli. Poiskali smo najbližji kozolec a glej ga zlomka pod kozolcem je bil privezan pes na verigi, tako da smo morali iskati naprej. Preiskali smo skoraj vso vas in nazadnje ugotovili, da je pri vseh kozolcih, kjer je bilo seno, privezan pes, tako da smo morali poiskati kakšno drugo prenočišče. Utrujeni in obupani, da ne bomo našli primernega prenočišča smo se odločili, da prespimo, kar v robu nad cesto. Po tleh smo razgrnili PVC folijo, ki smo jo imeli s seboj in zaspali kot »ubiti«. Zjutraj okoli sedmih nas je prebudilo močno ropotanje tik poleg nas. Ko smo prišli nekoliko k sebi smo ugotovili, da smo se znašli tik ob cesti, zbudil pa nas je ropot traktorja, ki je pripeljal mimo. In kaj se je zgodilo, ponoči ko smo trdno spali smo se skupaj z polivinilom odpeljali po robu do ceste in seveda zaradi utrujenosti to sploh nismo zaznali. Ko smo prišli malo k sebi in se razgledali naokoli smo ugotovili, da so bile samo deset metrov nad nami kopice sena.
