Člani PD Vrhnika so zopet dobili priložnost za zamenjavo podplatov za kolesarske gume in udeležbo na kolesarski turi. Tokrat nas je dano možnost izkoristilo trinajst udeležencev, od tega kar pet kolesark. Najbolje so bili zastopani Sončki, saj sta se vodnici Sonja Z.B. in Sonja R. potrudili in prepričali člane svoje skupine, da kolesarjenje pod okriljem in vodenjem planinskega društva le ni tako napačna stvar kot se včasih želi ustvariti vtis. Seveda pod pogojem, da spoštujemo planinsko in turno kolesarsko etiko.

Pred Mantovo nas je pričakalo toplo jutro in po klepetu in kavici smo preverili kolesa in opremo ter se podali na pot, ki je bila namenoma lahkotno izbrana. Mimo Hruševce smo se po trasi bivše železnice pripeljali do Sinje Gorice in zavili proti Mali Ligojni. Ubirali smo ovinke in kolovozne poti, celo domačini niso še vseh poznali. Na Drenovem Griču smo prečkali avtocesto in se odločili, da je predlagana tura prekratka (namenoma lahka tokrat očitno ni bila na mestu) ter da bi jo bilo dobro podaljšati in popestriti še kako. Pomoč pri vodenju je ponudil g. Viktor in naša naslednja zanimivost je bila Zavarovano območje narave Mali plac v bližini Bevk, kjer nam je na začetku učne poti ga. Sonja Z.B. razložila procese nastajanja in slikovito opisala dogajanje v tem ohranjenem delu Ljubljanskega barja. Malo na kolesih in malo peš smo prečkali zanimiv naravni habitat in si še v živo ogledali nekaj tipičnih rastlin. Naslednja postaja so bile Bevke, kjer smo si v lepo urejenem Športnem parku privoščili počitek in pijačo, saj so bile temperature zelo blizu poletnim. Na ogled se nam je postavil tudi pristen slovenski kozolec Toplar, ki so ga prizadevni krajani postavili v spomin na divjanje  tornada leta 1986, ki je uničil 23 kozolcev in je kot tak tudi pomemben prispevek k ohranitvi slovenske kulturne dediščine. Okrepčani smo pot nadaljevali na jug, proti strugi Ljubljanice, kjer nam je g. Viktor nanizal nekaj podatkov iz zgodovine, vse od rimskih časov naprej. Po poučnem krogu smo se vrnili proti Bevkam in nadaljevali okrog Blatne Brezovice proti Sinji Gorici. Na starem dimniku smo si ogledali še štorkljo med gnezdenjem in druženje zaključili na Vrhniki.

Na in ob kolesih smo preživeli dobre štiri ure in prevozili 27 kilometrov. Udeleženci so bili z turo zadovoljni; zdela se jim celo prelahka, saj ni bilo nobenega vzpona in padel je tudi predlog, da bi postala tradicionalna.

Planinci Planinskega društva Vrhnika, med njimi kar sedem Cekinčkov, smo se  v soboto, 21. aprila 2012, na povabilo Planinskega društva Ericsson Nikola Tesla, Zagreb, udeležili jubilejnega 20. Rusovega pohoda na Medvednico z osvojitvijo vrha Sljeme (1033 m).

Planinsko društvo Ericsson Nikola Tesla deluje že od leta 1973 in  je tokrat organiziralo pohod, ki se od leta 2003 imenuje Rusov pohod - v spomin na njihovega zaslužnega člana, pobudnika teh pohodov Antuna Željka Matišina-Rusa.

V oblačno sobotno jutro smo se, kot je bilo dogovorjeno, zbrali pred Mantovo na Vrhniki, Cekinčki pa smo v avtobus vstopili na Dolgem mostu. V  napol polnem avtobusu, bilo nas je 22, smo se podali na pot proti Zagrebu. Prvi postanek za okrepčilo in kavico je bil v Brežicah. Po okrepčilu smo se podali do mejnega prehoda Obrežje. Sam prehod meje je minil brez težav, čeprav so naši cariniki in policisti stavkali. Voznik Rado je vse formalnosti opravil v nekaj minutah in nas popeljal proti Zagrebu.

Hrvaška metropola Zagreb se lahko pohvali s smučiščem Sljeme, ki je samo deset kilometrov od centra Zagreba v sklopu naravnega parka Medvednica z najvišjim vrhom Sljeme.  Smučišče in žičnice so postavljene v glavnem na severnem delu Medvednice. Vsako smučarsko sezono se na sljemenskih smučiščih odvija veliko tekmovanj med katerimi je najbolj znana najprestižnejša FIS tekma Svetovnega smučarskega pokala.

Prispeli smo na parkirišče na sljemenski cesti ob potoku Bliznec. Na parkirišču nas je pričakal predsednik PD Ericsson Nikola Tesla, Damir Kuzmanič. Po zaželeni dobrodošlici, podelitvi izkaznic, kontrolnega kupona in načrta pohoda, nam je zaželel varen korak in srečen prihod na cilj.

Oboroženi z navodili, palicami in dobro voljo smo se podali po lepo označeni planinski poti novim izzivom naproti. Na poti smo srečavali, dohitevali in prehitevali številne pohodnike iz vseh koncev Hrvaške in Slovenije. Čas je tako hitro mineval, da smo se na enkrat znašli na prvi kontrolni točki - Njivice.

Tu smo se malo odpočili, pobrskali po nahrbtnikih, če je kaj za pod zob in za na zob, požigosali kontrolne kartice in jo mahnili naprej, proti drugi kontrolni točki  Hunjka.

Na poti do Hunjke smo občudovali prebujajočo se naravo in bukve velikanke, preverjali znanje iz botanike, hvalili vreme, ki nam je bilo pisano na kožo, ne mrzlo in ne prevroče in še čutili nismo, da smo že na Hunjki. In glej presenečenje! Pričakajo nas organizatorji z vročim čajem in kopico domačega peciva. Pokusimo pecivo, čaj z dodatkom in brez njega, pohvalimo kuharje, požigosamo kontrolne kartice in jo po krajšem počitku mahnemo proti vrhu Sljemena.

Po nekaj vzponih se pred nami prikaže  z vso mogočnostjo 169 m visok RTV oddajnik, čudovit razgled na Zagreb, na smučišče Sljeme z nekaj ostanki snega, in ker višina naredi svoje vidimo še nekaj zvončkov, kronc in morske čebulice.

Pod samim stolpom naredimo nekaj posnetkov in seveda eno gasilsko, se malo odpočijemo in že se podamo naprej proti  Planinskemu domu Runolist.

Presrečni ugotovimo, da nam je Rado avtobus pripeljal naproti, odložimo palice, dežnike in vse odvečne pretežke stvari, zloščimo plesne čeveljčke in se podamo proti Runolistu kjer je organizator poskrbel za zabavo z živo glasbo, jedačo in pijačo.

In kot, da za nami ni bilo 5 ur hoje, se zlijemo v množico rajajočih planincev, se zavrtimo ob zvokih  prijetne glasbe, na kar se naše hvaljeno prekrasno vreme spremeni v nevihto z težkimi oblaki in močnim dežjem. Poiščemo zavetišče v notranjosti doma in ob odprtem, a pokritem ognjišču ter čakamo, da se oblaki olajšajo in nam dovolijo, da še malo uživamo v glasbi in druženju. Ker po skoraj eno urnemu čakanju dež ne popusti, odnehamo in se podamo proti avtobusu, srečni, da imamo vsaj dežnike in pelerine na suhem.

V avtobusu izvedemo nekaj striptiza, se prijetno utrujeni namestimo na svoja mesta in se odpravimo po isti poti proti domu. Na Brežicah se ponovno ustavimo na kavici in ob prijetnem kramljanju prispemo v Ljubljano. Tu se Cekinčki poslovimo od prijetne družbe vrhniških planincev, se zahvalimo vozniku Radu za prijetno in varno vožnjo, Milanu za učinkovito in poučno vodenje in si zaželimo nasvidenje na naslednjem pohodu.

Pa še en verz, ki je natisnjen  v izkaznici PD Ericsson Nikola Tesla:

»Naj se plašiti iti gore,

koji put se i odmori.

Bolje ti je znojen biti,

neg vu črnoj zemli biti....«

Besedilo: Nada Radovanovič

Lani smo prehodili drugi del poti, ki nosi ime po znamenitem evropskem pesniku R. M. Rilkeju, letos pa smo se podali na pot od gradu Devin do Doberdoba. Bilo je 17. marca.

Spet je bilo med planinci veliko zanimanja, tako da smo napolnili en velik in en manjši avtobus in se dobre volje in v pričakovanju lepega pohoda odpeljali na Tržaško. Ta dežela nas vedno znova vabi z mediteransko klimo in vegetacijo, s kraškimi skrivnostmi in s svojo pestro zgodovino, ki je del naše narodne zgodovine.

 Lani smo večji del poti hodili po kraškem robu nad morjem in jo zaključili na devinskem gradu. Letos smo pot tu začeli in nadaljevali v notranjost proti Doberdobu. Spomnili smo se zgodovine mogočnega gradu, ki je občasno gostil pomembne može iz sveta umetnosti. Pod gradom je ob morju značilno ribiško naselje. Vsa stoletja od naselitve je bilo slovansko. Tu je tekla slovenska beseda, ki jo je najprej hotel zatreti fašizem po prvi svetovni vojni, po drugi vojni pa so slovenske kmete razlastili in na njihovo zemljo naselili begunce italijanske narodnosti iz Istre, ki so prevzeli tradicijo ribištva na kraški obali.

V skalnem bregu vzhodno od ribiškega naselja je nahajališče ostankov dinozavrov. Prostor je urejen in opremljen za turistične oglede.

V smeri proti Štivanu se svet položno spušča proti morju. Tu se srečamo z reko, pravzaprav smo na njenem izviru. Reka ima več imen: Timav in Timava sta slovenski različici, Timavo pa je njeno italijansko ime. Pod zemljo priteče iz slovenskega zaledja, napajajo jo vode naših rek: Reke, ki je izdolbla Škocjanske jame, Vipave in Soče in  meteorna voda s kraške planote nad izvirom. Timav je torej zadnji krak naših ponikalnic in je od izvirov pri Štivanu do izliva v morje med Devinom in Tržičem (Monfalcone) dolga le 2 km. Na področju izvirov  je bilo že v času Rimljanov naselje in pristanišče s pomembnimi povezavami. V okolici pa so bila številna obdelana zemljišča, vinogradi, sadovnjaki in celo riževa polja, prebivalci pa so se ukvarjali tudi z mlinarstvom in ribištvom.

Iz tega pristanišča naj bi se bila v svet odpeljala Lepa Vida, kakor pripoveduje legenda o nesrečnem slovenskem dekletu.

Kraj je zaradi številnih izvirov v vsej zgodovini veljal za svetega. To dokazujejo najdbe temeljev svetišč iz različnih obdobij. Ogledati si je mogoče cerkev sv. Ivana z gotsko zasnovo, a je bila kasneje večkrat predelana. V novi cerkvi  sv. Janeza Krstnika, ki je nedaleč stran, so tudi dela slovenskih umetnikov Avgusta Černigoja in Franceta Goršeta.

Iz Štivana nas je pot po kraških gmajnah, ki močno občutijo letošnje dolgotrajno sušno obdobje, vodila proti Medji vasi. Ta se razprostira sredi spokojne narave in daje vtis mirnega kmečkega življenja. Proti jugu se pod vasjo odpira čudovit razgled na Štivan, Tržič, Gradež, na Tržaški zaliv. Do tu je med prvo svetovno vojno segala Soška fronta, v kateri je bila vas do tal porušena. Medja vas se danes usmerja v turistično ponudbo domačih pridelkov na osmicah in drugačnih oblikah  boja za preživetje. Mi smo si tu privoščili malico in krajši počitek.

V zadnjem delu poti smo šli skozi vas Jamlje, prav tako znano iz prve vojne, in mimo Doberdobskega jezera, ki je trenutno suho in ga, podobno kot druga presihajoča jezera, prerašča posušeno ločje. Pred koncem poti nas je čakala še poštena, a kratka planinska strmina, vzpon na 164 m visoko Gradino. Nahajamo se v območju rezervata, ki mu daje poseben poudarek prisotnost sladkovodnih jezer. Področje, veliko 720 ha, spada v evropsko mrežo » Natura 2000«.

Na Črnem hribu, ki se dviga severno od Doberdobskega jezera, se nahaja Sprejemni center Gradina Tu lahko gost obišče muzej in odkrije s pomočjo interaktivnih sredstev zgodovino Krasa in njegovo naravoslovno bogastvo. Ob slovesu od teh krajev smo prisluhnili še dvema pesmima  Srečka Kosovela:  Pesem s Krasa in Drevesa v dolini.  Besede našega poeta so odzvanjale v nas na povratku s te dolge, lepe poti po krajih naših prednikov in njihove burne zgodovine.

Tudi letošnjo  pot je načrtoval in vodil Roman Novak. Spet je bil zelo dobro pripravljen. Ker je bilo udeležencev  veliko, so mu pri izvedbi na terenu pomagali še drugi planinski vodniki.

Veselimo se že nadaljevanja v prihodnji pomladi.

Besedilo: Katja Hvalica

Ekipa naših srčnih oskrbnikov, Eme, Mirka in Berta se je z ličnimi čestitkami in darilci zahvalila tudi vsem pohodnikom v letu 2011, ki so izmed vseh največkrat obiskali Planino. Čestitko najdete v priponki.

Sedanji najemnik obljublja, da bo to tradicijo nadaljeval in se ob zaključku leta 2012 spomnil rekordnih podvigov in jih nagradil.

Prvih deset pohodnikov na Planini v letu 2011

 1.    Danica Zlatinek              677     

2.     Janez Cerk                     450

3.     Bojan Šurca                    380

4.     Pejo Gavrič                     372

5.     Bojan Zupančič               326      

6.     Jaquelin Celarc               325

7.     Lucija Gavrič                   307

8.     Marija Kuharič                 306

9.     Jože Rus                          270

10.   Marjan Šimunič                233

Poskušal bom na kratko zavrteti kolo časa nazaj, najprej počasneje, nato malce hitreje ob dogodku, ki je orosil marsikatero oko, a splačalo se je, petnajst (15 !!!) let nas je razvajala ekipa oskrbnika Mirka, oskrbnice Eme in gospodarja Berta. Petnajst let, ki bo mnogim generacijam zapisala v spomin neverjetno prijaznost, toplino in človečnost, ki so nam jo nudili v zavetišču Planinskega društva Vrhnika na Planini.

Glej ga zlomka, na naš letošnji nočni pohod je nekdo ukradel luno, a vseeno se je tik pred 18.00 začelo pred Štirno zbirati vedno več in več pohodnikov. Prisotne je pred odhodom pozdravil predsednik društva Roman Novak, jim zaželel prijetno pot in še lepši povratek ter vsem skupaj voščil vesele božične praznike ter srečno novo leto 2012, ki naj vsebuje čimveč varnih korakov po naši prelepi domovini. In že je množica 109-ih pohodnikov, ob vodstvu vodnikov Vodniškega odseka društva, krenila v breg, kaj hitro spolzela mimo Storževih, se pri Županovi klopi obrnila proti Bukvi, jo dosegla in nato v jurišu in čarobni jasni noči s posejanimi zvezdami osvojila sam vrh Planine z zavetiščem.

S prijetno toplo dobrodošlico so nas dočakala "zimzelena" dekleta planinske skupine Zimzelenčki, ki so nas razvajale s čajem, kuhančkom in mogoče tudi kaj ostrejšim. V samem Zavetišču je za enako vzdušje poskrbela ojačana Mirkova ekipa, ki je tudi na današnji dan oziroma noč, s svojo prijaznostjo in vedrino postregla pohodnikom.

Pred zavetiščem se je nadaljevalo druženje, klepet, veselje, mogoče smo malce pogrešali zvok harmonike, in večina si je zaželela tudi nočnega razgleda z vrha stolpa.

Vsakega lepega je enkrat konec in pohodniki smo se ob pomoči vodnikov podali v dolino, se tokrat ustavili tudi pri Petih storžkih, ki so nas, kot že nekaj let nazaj pričakali z ocvirkovko ali špehovko, čajem, kuhančkom in domačimi "rcnijami". Njihov trud smo poplačali z dobro voljo in tudi kakšnimi cekini, da bi jim dali spodbudo za njihovo nadvse pohvalno dejanje, ki naj se ponovi tudi ob naslednjih srečanjih.

In že smo bili pri Štirni, se vsi veseli razšli z željami po veselem praznovanju in besedice "zdravje", "sreča", veselje", "radost", "varnost" so bogatile čestitke za prihajajoče božične praznike in novo leto 2012.

Za naslednje leto (28. decembra 2012) smo za takratni nočno pohod že naročili polno luno in le njen mrk ali močna oblačnost nam bo preprečilka, da bi se na Planino povzpeli brez svetilk.

Sobota, 8. oktobra je bil prav poseben dan. Po dolgem obdobju skoraj poletnega vremena se je v petek pooblačilo, med dežjem so celo na Vrhniki popoldne zaplesale snežinke in zgodnji sneg je pobelil kraje nad tisoč metrov.  Zato je bilo sobotno jutro mrzlo in vrhniški planinci, ki smo se zbrali pred Mantovo, smo bili bolj zimsko oblečeni. In kam smo se namenili?

Tega razen organizatorjev udeleženci niso vedeli, kajti odpeljali smo se v neznano smer. Seveda je sledilo ugibanje – kam? Tam nekje blizu Logatca, še preden smo zavili na Kalcah desno, je po številnih negativnih odgovorih padel pravilni predlog - Vojsko. Helena Ogrin je za pravilni odgovor dobila nagrado, vsi udeleženci pa nekaj informacij o tej najvišje ležeči vasi  na Primorskem.

Pravzaprav je bil naš namen obisk Vojskarske planote med dolinami Trebuščice in Idrijce na  jugozahodu in Kanomljice in Hotenjke na severovzhodu. Preko tisoč metrov visoka planota ponuja na svojih robovih širne poglede in  naš  cilj je bil razgledni vrh Hudournik.

Iz Idrije smo se pripeljali po ovinkasti cesti na Kočevše, kjer smo »padli« v zimo. Olistane veje so se upogibale pod težo snega, Trohova  ravan je dajala videz, kot da smo sredi trde zime. Cesta iz središča Vojskega proti Tiskarni Slovenija je bila rahlo poledenela in šofer je zelo previdno vozil avtobus, ki je bil »obut« še v letne pnevmatike. Obenem pa so ga od vseh stani ovirale od snega povešene veje. Zato smo kmalu izstopili in se naprej odpravili peš.

V zaselku Ogalce je vzbudil pozornost 150 let star vodnjak na utež, na Vojščici pa smo se ustavili pri partizanskem grobišču, kjer počiva 305 borcev, padlih aprila 1945. Kmalu smo skrenili s splužene ceste. Zagazili smo v sneg in se skozi gozd  in preko travnikov kaj hitro znašli na skalnatem robu Vojskarske planote, na Hudourniku (1148 metrov). Pod seboj smo videli Oblakov vrh, nad njim Šebreljsko planoto, pa Kojco, Porezen in Blegoš. Pogled je segal  od Matajurja in Kanina na zahodu, preko Krna in Triglava vse do Kamniških planin  Res smo imeli srečo z vremenom, da smo ujeli panoramo sveže zasneženih gora. Na jugu so medtem sive megle že zagrinjale Trnovski gozd. Čez travnik in skozi gozd smo se spustili k kmetiji Medved. Od tu smo po markirani gozdni stezi pod Planinco nadaljevali proti kmetiji Za robom. Od tod nas je cesta pripeljala nazaj v središče Vojskega.

Izlet smo zaključili na turistični kmetiji Pri belem kamnu, kjer so nas razvajali z idrijskimi posebnostmi. Na začetku je bila lokalna  juha smukavc in ocvirkovca, potem pa so sledili odlični žlikrofi  s pečenko  Sledil je sproščujoči del izleta ob glasbi našega harmonikarja in kitarista, ki sta tudi utrujene pohodnike spravila na noge. Zadovoljni smo se v lepih večernih svetlobah vrnili domov.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Kar malce hladno jutro je hitro ogrelo prihajajoče, kajti v roke so dobili vsak svoj kos orodja in 25 udeležencev se nas je pod "komando" našega načelnika Markacijskega odseka, Toneta Gutnika podalo po v naprej pripravljenem načrtu osvajati zaraščene poti, čistiti vodenice, popravljati stopnice, zapirati ponovno odprte bližnjice, popravljati ograjo okoli zavetišča, pograbiti listje okoli njega, posuti s peskom jame, ki jih je naredilo daljno deževje in urediti nasajene rožice v okolici.

Dela je bilo več kot dovolj za vse markaciste in planince in z veseljem smo ugotovili, da je bila med nami krepka Markova četa ljubiteljev gorskega kolesarjenja, ki si želijo najti stik z nami in utreti prijateljske vezi, ki bodo še kako pripomogle k reševanju sožitja med planinci in kolesarji. Da bi prenašali dobra dejanja na mlajše generacije sta bila med nami neverjetno pridna  mlada planinčka, ki sta vse opazovala z velikimi očki in pomagala popravljati poti.

Vsi smo se izkazali in kar sijale so oči predsednika društva in načelnika markacistov. Vse skupaj pa je "zabelila" Mirkova kuhinja z Bertovo pomočjo in Eminimi palačinkami in kar težko smo zapustili Planino in nazaj grede ogledovali naš dopoldanski podvig.

V soboto 24. 9. 2011 smo se člani PD Vrhnika z Vrhnike odpeljali v Tržič, kjer smo se ustavili na jutranji kavi in nato nadaljevali pot skozi Lom pod Storžičem do Doma pod Storžičem. Tu se je začel naš pohod preko Škarjevega roba proti vrhu Storžiča. Med potjo se nam je ves čas kazal v vsej svoji lepoti, ko pa smo ga osvojili, se je vrh sicer zelo razgledne gore zavil v meglo. Razgled se je ponovno odprl, ko smo se začeli spuščati z vrha in nato preko Poljane nazaj do Doma Pod Storžičem . V Domu smo se okrepčali in se prijetno utrujeni po dokaj naporni turi odpeljali proti domu.

V soboto 10. 9. 2011 smo se člani PD Vrhnika odpeljali do Dravč pri Vuzenici, kjer nas je na pričetku našega pohoda pričakala družina Žvikart, ki se ukvarja s pridelavo in predelavo medu. Pripravila nam je pokušino njihovih izdelkov in ogled steklenega panja. Po nakupu medenih  dobrot v njihovi trgovinici smo se povzpeli na Šentjanž do cerkvice sv. Janeza. Cerkev smo si ogledali v spremstvu našega vodiča domačina Branka, ki nam je na kratko razložil njeno zgodovino.

Pohod smo nadaljevali po poteh in stezah zanimivega Pohorja mimo kmetij s prijaznimi in gostoljubnimi ljudmi. Med potjo smo si ogledali tudi staro preužitkarsko hišo, kjer smo imeli postanek za malico. Polni novih moči smo se povzpeli na Štihov vrh in nato spustili do sv. Vida mimo Mirkove rojstne hiše in cerkve do vaške gostilne v sv. Primožu na Pohorju, kjer so nam postregli z obaro in pecivom. Prijetnega druženja z domačini je bilo konec, čakala nas je le še dolga pot do Vrhnike.

Dne 9. 7. 2011 smo izvedli planirani izlet na Planjavo. Število udeležencev 4 od tega 2 vodnika. Zaradi lepega vremena smo se vseeno odločili za vzpon.  Do izhodišča v Kamniški Bistrici smo se odpeljali z dvema osebnima voziloma in sicer iz Vrhnike 3 udeleženci in iz Ljubljane pa ena udeleženka. Izhodišče je bilo planirano iz Kamniške Bistrice, ker smo se odpeljali z avtomobili, smo se povzpeli višje do Jermance. Tako smo si pot skrajšali. Na sami turi smo imeli lepo sončno vreme. Na vrhu Planjave smo se razgledali po okoliških vrhovih. Pri sestopu z vrha se je pripetila nesreča planincu pred nami. Padel je vedar se je ujel pri tem pa se je poškodoval po obrazu in rokah. Takoj smo pristopili in mu nudili prvo pomoč. Na poti v dolino smo se ustavili na Kamniškem sedlu, kjer smo si malo odpočili in najedli nato pa pot nadaljevali v dolino. Kljub višjemu izhodišču smo za turo vseeno potrebovali 9 ur, saj smo si privoščili obilo užitka in več postankov.

V soboto 25. 6. 2011 smo se v zgodnjih jutranjih urah člani PD Vrhnika odpeljali proti Kranjski gori in čez prelaz Predel v dolino Možnice, kjer smo začeli naš pohod na Jerebico. Vreme nam je šlo »na roke«, ker kljub sončnemu vremenu ni bilo vroče, kar nam je zelo ustrezalo, saj je pot na Jerebico dokaj strma s precejšnjo višinsko razliko. Pot je ves čas zelo razgibana, na nekaterih mestih neshojena in zato prerasla s travo, večino časa pa nevarna za zdrs. Kljub temu smo lahko opazovali gorsko naravo, ki nam je nudila raznoliko paleto planinskega rastlinja in živali. Pred postankom za malico na Jezerskem sedlu nas je pričakal gams in pokazal, kako enostavno je zanj gibanje po neprehodni gorski strmini. Pred vršno strmino nas je s predirljivim žvižgom pozdravil svizec, na samem vrhu pa smo preplašili jerebico, ki je potrdila, da smo na vrhu s pravim imenom. Z vrha je lep razgled, tako na italijansko stran - Rabeljsko jezero, skupino vrhov z Višem in Montažem in še dlje v notranjost, kot na našo stran -  Mangart, Jalovec, Loško steno, Kanin, Prestreljenik, še na mnoge vrhove in nenazadnje na Log pod Mangartom, ki je ležal pod nami kot na dlani… Z vrha smo se prek Jezerskega sedla spustili do Rabeljskega jezera, od tam pa se z avtobusom mimo Trbiža odpeljali proti domu.

Na poti smo v celem dnevu srečali le nekaj planincev, le trije pa so poleg naše skupine v tem dnevu ubrali pot iz doline Možnice. Prav samotna je ta lepa gora….

Nič kaj lepo vreme niso napovedovali vremenarji za soboto, 28. maja. Presenečeni smo pred Mantovo ugotovili, da se nihče ni ustrašil slabega vremena. Res je, da smo na poti doživeli vse: dež, sneg in na koncu najlepše – sonce. Konec dober, vse dobro … Za obisk Juliane smo se člani Odseka za varstvo gorske narave že lansko leto dogovorili s strokovno vodjo vrta gospo dr. Nado Praprotnik, ki je imela lansko leto zanimivo predavanje na Vrhniki.

Vodila nas je vodnica Sonja Zalar Bizjak. Glede na to, da je deževalo, smo malo spremenili program. Po obvezni kavici smo se odpeljali v Dovje. Ogledali smo si dovško pokopališče, ki je znano po tem, da je tam pokopano mnogo naših in tujih alpinistov, ki so izgubili življenje v naših gorah. S pokopališča pa na suho in toplo v Slovenski planinski muzej v Mojstrani. V muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Prav bi bilo, da bi si ga ogledal vsak ljubitelj gora. Potem pa vzpon na zasneženi Vršič. Kar malo nenavadno je gledati zeleno naravo, ki jo počasi pokrivajo bele snežinke. Brez težav smo se pripeljali do koče pri izviru Soče. Ker vreme ni bilo primerno za ogled izvira, smo se napotili ob mladi Soči po Soški poti. Pot vodi ob reki od njenega izvira do Bovca in je dolga 20 km. Znak poti je endemična ribja vrsta soška postrv. Posebna zanimivost poti so slikovite brvi, po katerih večkrat prečkamo reko. Seveda smo med potjo  obiskali tudi dr. Juliusa Kugyja in naravno znamenitost Korita Mostnice. Po uri hoje smo prišli do Juliane, našega edinega alpskega botaničnega vrta. Vrt živi že skoraj osem desetletij. Zamišljen je bil kot sprehod skozi rastlinje iz dolin na vrhove naših gora. Od leta 1951 je Juliana zavarovana kot spomenik varovane narave. Tu uspeva okrog 600 različnih vrst rastlin. Od ostalih evropskih botaničnih vrtov se razlikuje po pestri mešanici alpskih in kraških rastlin. Poslovili smo se od prijazne strokovnjakinje in nadaljevali po dolini Trente. Soča je smaragdna nit poti, ki ponuja pogled vseh znanih in manj znanih naravnih vrednot in kulturne dediščine v dolini. Po debelih treh urah hoda smo rahlo utrujeni in lačni prispeli do kmetije Jelinčič. Trentarji so se že v preteklosti preživljali predvsem s kmetijstvom. To je bilo na skromni zemlji omejeno zlasti na kozjerejo in ovčjerejo.  Domači so nam ni skuhali tipični trentarski jedi čompe in friko. Nekateri so se oskrbeli še z ovčjim sirom.

V poznih večernih urah smo se dobre volje vrnili na Vrhniko.

Praznični dan, podaljšani dopust, nepredvidljivo aprilsko vreme ni odvrnilo 70 pohodnikov, da se nam ne bi prijavili za pohod po Vrhniški planinski poti.Nekateri so se nam pridružili med potjo in naše število še povečali.

Ravno tako kot lani smo tudi letos ubrali pot na relaciji Trg Karla Grabeljška - Mirke - Retovje - Verd - Dolgi Tali - TV 17 - Jerinovec - Štampetov most - Star maln - Planina. Prvi klanci so nas segreli in kmalu smo bili pri odcepu za Ljubljanski vrh in nedolgo za tem na Dolgih talih, kjer si je bilo potrebno malce odpočiti in se okrepčati.

Pot smo po dokaj ravnem terenu nadaljevali do TV 17, kurirske postojanke, ki jo vzdržuje Združenje borcev za vrednote NOB in tudi letos so se le-ti odrezali, saj so vse pohodnike pričakali s toplim čajem in domačimi keksi. Radi bi ostali z njimi, a pot je klicala, 

Ponovno smo se spustili na cesto in po njej nadaljevali do Jerinovca, si tu privezali sušo in zategnili vezalke na gojzerjih, kajti čakala nas je pot do Štampetovega mosta, kjer nam je presenečenje z okrepčilom pripravil Franci s Stare Vrhnike. Sledil je lahen sprehod po lepi gozdni poti vse do stare ceste Vrhnika - Logatec, ki smo jo ob pomoči vodnikov društva varno prečili in čez Kepe nadaljevali do Strmice in se spustili v Star maln.

Tu smo se še zadnjič odpočili pred strmim vzponom mimo Lintverna vse do Planine, kjer smo se ob dobri joti našega oskrbnika Mirka in njegove ekipe še dobro podprli in kmalu zapustili stolp in Planino, kajti črni oblaki so grozili, da nas bodo malce osvežili, a mi smo jim za las ušli in tako v suhem zaključili sedemurno pohajanje po tej tradicionalni poti.

Nasvidenje prihodnje leto.

Besedilo Milan Jerman

Med morjem in vipavsko dolino se vijeta tržaški in komenski  Kras. Skupaj sestavljata zemljepisno, narodnostno in kulturno celoto,  ter  lahko prehoden pas hribovja, po katerem so bili pred šestdesetimi leti  postavljeni  nenaravni mejniki med dvema državama.

Vodnik Milan nam je to soboto  predstavil  področje Repentabra, ki ga sestavljajo vasi  na slovenski  in italijanski strani meje. Repentabor je skupno ime petih kraških vasi. Voglje, Vrhovlje in Dol pri Vogljah spadajo v občino Sežana, Repen in Col s Poklonom pa sodijo v občino Repentabor v Italiji. Samo ime Repentabor se je začelo uporabljati koncem 18.stoletja in je pomenilo utrjeno gradišče s cerkvijo na Tabru, župnijo in občino. Meja  določena leta 1947 ni upoštevala katastrskih meja in lastniške strukture. Prebivalcem vasi, ki so prešli  v sežansko občino, je meja prekinila vez s Trstom in s tem  možnosti za zaslužek. Izgubili so šolo, pokopališče, cerkev, kamnolome, njive in svoje sorodnike. Vasi Repen in Col pa sta skupaj s Fernetiči ostali v zmanjšani občini Repentabor na italijanski strani. Razvoj je šel  zaradi »železne zavese« vedno bolj vsaksebi. Zavest o skupni pripadnosti pa ni nikoli zamrla in se je po odpravi mejnega režima  začela ponovno krepiti. Prebivalci vasi na italijanski strani so v večini še vedno Slovenci, ki si zelo prizadevajo za ohranitev slovenskih imen krajev. Dosegli so, da zadnjih nekaj let veljata za edino uradno obliko imeni Col in Repen.

Naš sobotni pohod se je pričel v vasici Col (366 m) z vzponom na Tabor (418 m), kjer stoji cerkev posvečena Devici Mariji. Na pobočju te vzpetine so vidni ostanki gradišča iz sredine drugega tisočletja pr. n. št. Cerkev pa je prvič omenjena v škofijski listini iz leta 1316. Listina navaja tudi (slovenska) imena nekaterih okoliških vasi in je dragocen dokument o nepretrganem obstoju Slovencev  v  teh krajih. Današnjo  obliko je cerkev dobila leta 1750. Ob vhodu v cerkev je zanimiva skala v katero je vdolbena ženska stopinja . Po neki  razlagi naj bi bila to stopinja Matere božje. V sami cerkvi pa je zanimiv Križev pot, kjer so samo slovenski podnapisi.  Z vrha Tabora je čudovit razgled po Krasu,  proti morju,  proti Trnovskemu gozdu in Alpam v ozadju.

Nadaljevali smo  nad vasjo Repen proti Volniku (546 m) najbolj obiskanem vrhu v grebenu  Žekenc,  ki je del Sežanskega Krasa. Celotno območje je naravni park  v glavnem poraščen z listnatim gozdom, ter z južnimi pobočji črnega bora. Prijetnega miru ne motijo ne bodi jih treba različni štirikolesniki in podobni tehnološki dosežki. Saj je celo izsekavanje gozda dovoljeno samo do konca februarja in to zaradi gnezdenja ptic in razvoja živali tega področja ! Sama pot ni dolga in naporna,  nam sta  jo v poučno popestrila poznavalca  flore, favne in Krasa,  Sonja in Vojko. Saj to področje gosti nekatere redke rastlinske vrste, katere najdemo le tu. Tu domujeta evropski  jež in divja mačka. Občasno pa sta opažena tudi rjavi medved in šakal.

Volnik je izredno razgledni vrh v obsegu 360 stopinj. Od morja na jugu, Kokoši, Slavnika , Javornikov, Vremščice na vzhodu, Nanosa , Trnovskega gozda z Alpami v ozadju, na severu , ter Tržiča in Gradeža na zahodu. Predvsem pa  nas navdušujejo razsejane vasice  pod nami, na razgibani pokrajini  proti  Trstelju, Kopici, Ovčjaku, Šumki, Rabotnici,… Povsem drugačni  pogledi  na nam znane vzpetine in poti.

Sledil je spust do vasi Zagradec, kjer smo prijetno, poučno-izletniško pot zaključili v kmečkem turizmu Ostrouška.

Besedilo: Janez Petrič

Kaj je pritegnilo planince, da so se tako množično odzvali vabilu na drugi del pohoda po Rilkejevi poti? Večdnevno sončno vreme, hrepenenje po morju in toplih krajih, zanimiva trasa? Udeležencev je bilo za veliki avtobus in še za enega manjšega, skupaj. 

Odpeljali smo se do Proseka, kjer smo jeseni končali prvi del  poti.  V Proseku pa nas je pričakala močna burja. Sprva je res malo neprijetna, a smo se je kmalu privadili, tako da nas je počasi začela celo zabavati. Kljub temu, da je bila skupina zares velika in bi bila zato težko obvladljiva, nas je vodnik Roman Novak nekajkrat uspel zbrati, da nam je predstavil kraje, po katerih smo hodili, njihove naravne,  geografske, zgodovinske, gospodarske in predvsem narodnostne posebnosti.

Kraji Barkovlje, Prosek, Kontovel, Nabrežina, Sesljan, Devin so kraji iz ene najbolj znanih primorskih pesmi Buči, buči, morje Adrijansko.  To so kraji iz zgodb legendarnega borca za slovensko besedo in pravice manjšine pisatelja Borisa Pahorja in kraji letošnjega Prešernovega nagrajenca Miroslava Košute. Slovensko prebivalstvo teh krajev zaznamujejo mnoge preizkušnje, od turških vpadov do gospodarskih kriz, vojn. Fašizem se je bil namenil uničiti slovenski jezik in slovenstvo. Borba za narodnostno identiteto še traja. Državne meje se rahljajo, meje v glavah bi za to rabile več pametne politike, medsebojnega spoštovanja in sosedskega sporazumevanja. Pohodne poti so eden  od najbolj naravnih načinov zbliževanja, so lahko graditeljice mostov tudi tam, kjer drugi načini odpovedo.

Raba slovenskega jezika je bila vezana na življenje in delo ljudi v preteklih stoletjih. Preživljali so se z obdelovanjem borne zemlje, s pomorstvom, ribištvom in kamnoseštvom. V nabrežinskem kamnolomu je v najboljših časih delalo tudi do štiri tisoč delavcev. Z nabrežinskim kamnom so gradili ceste, mesta, vozili so ga vse do Dunaja, iz njega je tam zgrajen parlament. S sadovi morja in zemlje so zalagali Trst in druga večja mesta na obali in v notranjosti. Gospodarski razvoj pa je  prinesel nov način življenja. Dejavnosti, od katerih so živeli, so začele zamirati, z njimi pa navade, opravila, običaji. Močno se je zmanjšala gospodarska moč manjšine, kar je ogrozilo obstoj manjšine in rabo maternega jezika.  Boj manjšine se nadaljuje.

Pohodna pot, imenovana po velikem evropskem pesniku Rainer Maria Rilkeju, pomaga oživljati kraje, mimo katerih vodijo pomembne prometne poti od morja proti notranjosti. Pot je speljana pretežno po skalnem robu, ki strmo obroblja zaliv od Trsta do Tržiča. Prava Rilkejeva pot je sprehajalna pot, dolga le 2 km in vodi od Sesljana do Devina.  Mi pa smo jo podaljšali, tako da smo jo začeli v Proseku, šli skozi Kontovel, kjer je cerkev sv. Hieronima,  obšli grad  Miramar  z njegovo znano in slavno zgodovino.  Ob poti je tudi kraška jama Pod Kravjakom. Na razgledišču Sv. Primož se pogledi naužijejo morja in sonca. Kmalu smo prispeli v Križ, značilno kraško naselje. Njegov starodavni videz moti gosta mreža elektronskega žičja, speljana po zraku od hiše do hiše. Napredek terja svoj davek.  V nadaljevanju poti smo videli dva lepo obnovljena vodna stolpa, ki spominjata na gradnjo južne železnice ( Dunaj – Trst v letih 1842 do 1857 ) in na oskrbo s pitno vodo.  Iz Nabrežine vodi še ena pot. Kugyjeva pot  pelje v dolino Glinščice.  Uredili so tudi Ribiško pot, ki se z roba spusti do morja in seznanja obiskovalce z življenjem in delom nabrežinskih ribičev, še posebej z njihovimi znamenitimi čolni čupami, ki so izdelani podobno kot deblaki barjanskih mostiščarjev.

V obeh svetovnih vojnah so bile na skalnem robu opazovalnice, v zalivu pa nastanjene pomembne enote in poveljstva.

Naslednje naselje na naši poti je bil Sesljan, ki je danes znan turistični kraj z marino in kopališčem. Leta 1954  so tu naselili begunce iz Istre italijanskega rodu in narodnostna sestava se je spremenila v škodo Slovencev, ki so bili dotlej avtohtoni večinski živelj v tem kraju.

Naš pohod se bliža Devinu, staremu gradu na mogočni skali. Nahajamo se v zaščitenem rezervatu z značilno floro in favno, tudi z nekaj endemiti. Na razgledni ploščadi je Roman predstavil življenje in delo pesnika Rilkeja. Pesnik je devinsko grofico spoznal v Parizu okrog leta 1910 in jo nato večkrat obiskal . Na gradu so se občasno mudili tudi pisatelj Mark Twaine, skladatelja Strauss in Liszt in druge slavne osebnosti. Rilkeja je kraj tako navdihoval,da je svoje elegije poimenoval Devinske.  Ljubiteljica poezije Katja je pohodnikom prebrala dva soneta, ki jih je Rilke dodal Elegijam.

Devinski grad ima dolgo in burno zgodovino. Začetki segajo tja v leto 1000. Kasneje je novi grad postavila rodbina Valese in je bil sedež devinskega gospostva, ki je segalo od Vipavske doline, Notranjske, Krasa do Reke.  Med 1. svetovno vojno je bil močno poškodovan; njegovo vojno usodo omenja pisatelj Prežihov Voranc v romanu Doberdob. Danes je grad last princa Karla della Torre e Tasso in njegove družine. V sklopu gradu je danes mednarodna šola Jadranskega zavoda Združenega sveta, ki usposablja odlične dijake iz številnih držav vsega sveta za najboljše univerze. Današnji grad je kopija gradu izpred prve svetovne vojne.

Skupina pohodnikov je bila res velika, a je hodila strnjeno in zbrano sledila vodniku Romanu, ki so mu pomagali vodniki Sonja Zalar Bizjak, Mirko Malneršič in Jože Školč. Ob koncu smo se razveselili napovedi, da bo društvo za prihodnje leto dalo v načrt nadaljevanje, ki bi potekalo od Devina Mimo Štivana in izvira reke Timav do Doberdoba.

Za odlično pripravljen pohod se planinci zahvaljujemo organizatorjem.

Besedilo: Katja Hvalica    

Kar 128 članov Planinskega društva Vrhnika je v petek, 18. februarja 2011 skupaj »pregledalo« poslovanje društva v letu 2010. Odziv več kot pričakovan, saj se dobro zavedamo, da je sestavni del planinstva tudi udeležba na takih »uradnih« srečanjih in da se ne znamo družiti samo na izletih in pohodih.

Takoj po tem, ko so večnamensko dvorano v Osnovni šoli Ivan Cankar napolnili glasovi pevskega zborčka Zimzelenčkov ob spremljavi harmonike in klarineta in pesmi »Po jezeru bliz` Triglava« je sledilo podeljevanje bronastih in srebrnih  znakov v okviru akcije planinske zveze Slovenije – Mladi planinec in predsednik društva, Roman Novak ter načelnik Mladinskega odseka, Tomaž Stržinar sta na tak način nagradila mlade planince z devetimi bronastimi in devetimi srebrnimi znaki.

Sledila je izvolitev delovnih teles občnega zbora, kateremu je »rutinsko« predsedoval Janez Petrič in najprej podal predlog za potrditev Pravilnika za finančno in materialno poslovanje, kar je zbor soglasno potrdil.

Nadalje je najavil branje poročil o delu društva v letu 2010 in tako so si sledila poročila predsednika društva, načelnikov odsekov in vodij planinskih skupin. Med poročili smo na fotografijah spremljali dogajanja znotraj posameznih odsekov ali skupin.

Ko je verifikacijska komisija ugotovila, da je zbor sklepčen so sledila še poslovno poročilo ter poročili nadzornega odbora in častnega razsodišča.

Razprav na poročila ni bilo in so bila soglasno potrjena.

Ker je letošnje leto volilno leto je bilo potrebno razrešiti vodstvo društva z vsemi odbori in nato je bilo izvedeno javno glasovanje o novem predsedniku, tajniku, blagajniku, članov upravnega odbora, članov nadzornega odbora z namestniki in članov častnega razsodišča z namestniki. Za nadaljnje mandatno obdobje dveh let je velika večina članov (ob treh glasovih proti in štirih vzdržanih glasovih) izrazila zaupanje dosedanjemu predsedniku Romanu Novaku, ki ga, skupaj s podpredsednikom, Janezom Petričem in z ostalimi izvoljenimi člani čaka dvoletni izziv.

Že v naslednji točki je predsednik seznanil prisotne s programom dela v letu 2011.

Tako, kot se zadnja leta opazno povečuje članstvo društva se povečujejo tudi planinske skupine in zbor je soglasno potrdil ustanovitev nove planinske skupine z imenom »Cekinčki«.

Sledili so pozdravni govori načelnika MDO Notranjske, predsednice Turističnega društva Blagajana Vrhnika, predsednice Športne zveze Vrhnika in predstavnikov sosednjih planinskih društev in sicer Logatca, Sv. Vida, Blagajane iz Polhovega gradca in Horjula.

Dvorano so ponovno objeli prijetni zvoki Zimzelenih pevcev ob glasbeni spremljavi in napovedali svečan trenutek – podelitev priznanj, ki sta jih podeljevala načelnik MDO Notranjske, Marko Goršič in predsednik društva Roman Novak. Osem članov društva je prejelo bronasti znak PD Vrhnika (med njimi tudi prejšnji župan, dr. Marjan Rihar, naš dolgoletni član, ki je kot župan vedno prisluhnil našim željam  in je z vzpodbudnimi besedami potrjeval naše delo in poslanstvo. Prejemniki bronastih znakov društva so bili tudi Polde Torkar (odzval se je na naše želje za izgradnjo stolpa, ki kot vrhunski dosežek privablja obiskovalce na Planino, prisluhnil pa je tudi naši ideji za obnovitev zavetišča) , Franci Tomažič (s svojo gostinsko dejavnostjo že mnoga leta nudi pomoč ob organizaciji različnih prireditev in pohodov) in Simon Hlebec (za neizmerno pomoč pri izpeljavi mladinskih taborov pri različnih prevozih). Bronasti častni znak Planinske zveze Slovenije je prejel Boštjan Ravnik, načelnik Vodniškega odseka, ki je mnogo let skrben in aktiven vodnik v Mladinskem odseku, kakor tudi v društvu. Srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije je, na svoje veliko presenečenje, prejel Janez Petrič, za dolgoletno aktivno članstvo v društvu in predvsem tvorno delo v organih društva.

Ob 50-letnici društva je Komisija za podeljevanje priznanj sklenila, da podeli naziv častni član Planinskega društva Vrhnika še živečim članom ustanovnega odbora društva in sicer: Rafaelu Javorniku, dr. Stanislavu Kogoju in Jožetu Končniku. V imenu vseh prejemnikov naziva častni član društva se je zahvalil Rafael  Javornik z naslednjimi izbranimi besedami: »Manj kot je prstov na obeh rokah nas je ustanovilo društvo. To priznanje mi sicer veliko pomeni, a mnogo več dejstvo, da nas je iz peščice ustanoviteljev postalo 600 članov društva, kar mi samo potrjuje, da naše dejanje pred 50-imi leti ni bilo zastonj.

Na koncu občnega zbora je predsedujoči obrazložil kategorije in višine članarin ter delitev le-teh med Planinsko zvezo Slovenije in društvom, kjer n.pr. pri najbolj množičnem članstvu B – kategorije, kjer znaša članarina 20,00 € odvedemo PZS 11,81 €, društvu pa ostane le 8,19 €, pa še pri tem znesku društvo »časti« vse svoje člane za dodatnih 2,00 €, če svojo članarino poravnajo do 31. marca v tekočem letu.

Svoje uradne dolžnosti smo opravili in kot se dobrim planincem spodobi smo v atriju šole nadaljevali svoje druženje ob prigrizkih in pijači dobre »Ema in Mirko« ponudbe in »razhodnja« tik pred polnočjo je prekinila naše prijateljevanje, kajti naslednji dan smo bili mnogi že v naših prelepih gorah.

Vsako leto se 8. februarja vrhniški planinci podajo na Čaven, na tradicionalni Božin pohod. Lanskoletni pohod je potekal v pravih zimskih razmerah, letošnji pa v za februar nenavadno visokih temperaturah. Mnogi so lepo vreme in štiri proste dni izkoristili kot male počitnice, za pohod na Čaven pa se je odločilo le enajst planincev.

Kombi nas je v zgodnjem jutru odpeljal v Vipavsko dolino, pobeljeno s slano. V Stomažu, vasici na pobočjih Čavna, kjer smo zapustili kombi je bilo zaradi inverzije topleje. Po prvem klancu nad zaselkom Bratini so topla oblačila že romala v nahrbtnike. V gozdu so nas  pozdravljali prvi zvončki in zgovorni Primorci, ki so hiteli na Čaven. Strmejši vzponi so se menjavali z izravnavami, gozd s travniki in kmalu se je naša pot iz Stomaža priključila tisti, ki vodi iz Kamenj. Tu nas je čakal najstrmejši del poti po stezi, mehko prekriti z borovimi iglicami.

Ko smo dosegli rob pobočja, so se pred nami pokazali travniki na Mali Gori in skromno zavetišče planincev iz Kamenj, ki so nas pogostili s toplim čajem.  Mala Gora je planotast svet na pobočjih Čavna, visok okoli tisoč metrov. Do leta 1964 so sem za več dni v avgustu prihajali prebivalci vasi pod Čavnom na košnjo. Med ljubitelji narave pa velja Mala Gora za botanični raj zaradi izrednega rastlinskega bogastva.

Na toplem soncu smo si privoščili počitek in dobro domačo salamo, s katero nas je pogostil Anže Stržinar. Po krajšem vzponu smo bili kmalu pri koči Antona Bavčerja, kjer se je trlo planincev, predvsem Primorcev. Tudi nekaj znancev smo srečali in poklepetali, nato pa se odpravili v dolino. Za povratek smo izbrali drugo pot, ki vodi čez razgledni del Male Gore. Le bližnji Kucelj je bil dobro viden, Trnovski gozd, Nanos in Kras pa so se izgubljali v meglicah. Na travnatem robu, tik preden steza izgine v gozdu, smo si privoščili uživanje na soncu in do konca pokončali Stržinarjevo salamo. Nato nas je čakal dolg spust po strmem pobočju Čavna do kombija v Stomažu.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Tradicija velja in naši oskrbniki zavetišča na Planini ponovno nagrajujejo nazvestejše obiskovalce Planine, ki v enem letu dosežejo največ vzponov na to "mestno goro" Vrhnike. Letošnji rekorderji so:

1. Miro Šmigoc                           627 vzponov,
2. Danica Zlatinek                       617 vzponov,
3. Janez Cerk                             400 vzponov,
4. Jacquelin Celarc                     347 vzponov,
5. Bojan Širca                             333 vzponov,
6. Pejo Gavrič                             286 vzponov,
7. Marija Kuharič                        283 vzponov,
8. Jože Rus                                275 vzponov,
9. Marjan Šimunič                       273 vzponov,
   
10. Eva Dalič                                243 vzponov.

Častno priznanje pa bo prejela Angela Mesec, kot najstarejša zvesta obiskovalka Planine pri 90-ih letih.

Še v mračnem jutru smo v soboto, 22.1.2011 zapustili zaspano Vrhniko in se odpeljali proti Gorenjski. Sladko dišeča kavica nas Voklem nas je zvabila z avtoceste, kjer nas je pričakala tudi naša Cilka. In že smo jo ubrali proti Podljubelju in se z jeklenimi konjički povzpeli do domačije Matizovec.

Tu se je začel naš pohod pod Košuto. Pot je bila posuta z nekaj centimetri suhega snega, ki ga je veselo vrtinčil severovzhodni veter. Po okrepčilnem čaju v Koči na Kofcah smo odšli do Planine Šija mimo Doma tabornikov proti Gromovemu robu. Tu smo imeli krajši postanek za ogled s soncem obsijane bližnje in daljnje okolice s kuliso Košote v ozadju.

Vrnili smo se po isti poti do Kofc, se povzpeli do križa nad Kočo na Kofcah, ponovno občudovali čudovite razglede in se vrnili v kočo na zasluženo malico in se po njej podali protiMatizovcu, našim jeklenim konjičkom naproti, ki so nas varno pripeljali na Vrhniko.

Nič kaj vzpodbudno vreme nas ni pospremilo z Vrhnike, a bolj ko smo se bližali izhodišču, bolje je kazalo. A glej ga vraga, ko stopimo z avtobusa v Vrčicah nas je sprejelo rosenje, oblačnost se ni zmanjševala, tudi močnejše kaplje so padle, a vse to nas 18 pohodnikov ni odvrnilo, da jo nismo ubrali po načrtovani poti.

Če za mladoporočence velja, da pomeni dež na dan poroke uspešen zakon, smo mi prepričani, da za nas to pomeni, da bo letošnja sezona mnogo boljša od prejšnje, kar se vremena tiče.

Tako smo zagrizli najprej vasici Kleč naproti, kjer nas je presenetil malo močnejši naliv in pod klanico smo se dodobra oborožili proti tej mokroti in že smo prispeli do cerkvice sv. Ilije z značilnim pokopališčem staroselcev – Kočevarjev. Kmalu smo prispeli do Planine, tipične kočevarske vasice, kjer se srečujejo ruševine, nekaj še ohranjenih starih hiš in na vso srečo tudi nekaj novogradenj, kar kaže, da se življenje v te idilične kraje vrača. Ob gozdarskem domu smo si ogledali razstavljene predmete, ki so v preteklosti služili gozdarje, oglarjem in »kuharjem« apna.

Malo daljši počitek nam je prav prišel, da smo se okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika in na kurišču pod lopo zakurili ogenj ter na tak način preganjali mokroto. In že smo jo mahnili dalje. S Planine vodi učna gozdarska pot, kjer smo obnavljali naše poznavanje rastlinskega sveta, to pa je bil tudi edini strm del poti do doma na Mirni gori, nad njim smo osvojili smo sam vrh, se po gasilsko ovekovečili, se v domu okrepčali in se spustili pod Škriljem do vasice Blatnik (samo ime pove, po kakšnih poteh smo hodili) in tudi odjuga v dolini ter razmočeni gojzerji nam niso pokvarili veselja in zadovoljstva po osvojenem vrhu v Beli Krajini.

Zbrali smo se pred Mrakovo šolo. Odrasli so se pogovarjali, mi otroci pa smo se odšli igrat na igrišče (a ne za dolgo). Nato smo krenili proti Tržiču, ko smo prišli na izhodišče nas je pričakalo zelo mrzlo vreme. Iz avta smo vzeli sani, nahrbtnike in se odpravili po pešpoti proti domu pod Storžičem.

Med potjo do koče smo se otroci igrali in komaj čakali, da se bomo lahko sankali. Minilo je 35 minut, ko smo prišli do koče. Opazili smo tudi, da je vse ledeno, kar je pomenilo, da bomo mogli paziti, da se ne zgodi kakšna nesreča. Ko smo prišli pred kočo smo opazili veliko psov okoli, 30 skupaj (saj jih je še več prihajalo), ki so neprestano lajali. Namreč imeli so reševalne vaje. Na kup smo odložili sani in odšli v kočo.

V koči smo se malo pogreli in popili čaj. Čez čas smo otroci postali nestrpni in se hoteli iti sankati. Prvi pust bi bil kaj hitro lahko tragičen, saj je eden od otrok zapeljal čez progo. K sreči je ostal brez najmanjše praske. Ko smo vsi prišli na cilj, se je zadnji par na saneh zapeljal čez led in skoraj podrl enega od otrok na bobu. K sreči je otrok hitro stekel na rob proge, bob pa je pustil na progi. Zadnji par je nato zapeljal čez bob.

Nato smo odšli nazaj do koče. Hodili smo okoli 40 minut. Zdelo se nam je hitro, ko smo prišli nazaj do koče smo razmišljali ali se bi odšli pred kosilom še enkrat peljati. Odločili smo se, da naredimo še en spust preden se odpravimo na kosilo. Vozili smo se previdno brez kakršnih koli nesreč. Ko smo prišli nazaj smo odšli na kosilo. Jedli smo joto, pasulj, zelje, klobasa in pečenico. Za sladico  pa smo si nekateri privoščili gibanico. Otroci smo se odšli voziti s sanmi do prvega ovinka. Potem pa smo se počasi  odpravljali do avtomobilov. Zadnja vožnja s sanmi je bila razburljiva. Vsem je bila ta izkušnja zelo zanimiva.

Besedilo: Maja Pišek, 5. razred

Vitovska krožna pot smo začeli v vasi Vitovlje, na začetku po asfaltirani poti, ki pelje strmo navzgor do nasada trajnic, kjer za hišo ga. Klančič - Golob Jožice, tu smo zavili desno na stezo, ki so jo v preteklosti poznali kot “pot po stopnicah na Vitovlje”. V tri četrt ure smo prišli do podnožja Vitovske cerkve, ki je posvečena sv. Duhu oz. Materi Božji in je spomenik I. kategorije.

Cerkev stoji na 605 m visoki skalnati vzpetini, v zavetju Trnovskega gozda, med Vitovskim vrhom in Čavnom. Vidna je po vsej Vipavski dolini - s čudovitim pogledom na Vipavsko dolino, Goriško raven, Kras in Jadransko morje. Pri cerkvi smo se spustili navzdol mimo vodnjaka in po stari kamniti cesti prišli do križišča, kjer smo zavili levo na stezo za Skozno. Pred nami je pol bilo ure hoje po južnem ostenju trnovskega gozda do križišča, kjer smo zavili desno in čez jaso do gozdne ceste in po njej prišli do lovske koče, ki je v oskrbi Lovske družine Lijak.

Nadaljevali smo po cesti do najvišje točke naše poti - Kopitnika (929 m), kjer lahko ob lepem vremenu opazujemo letanje zmajarjev. Tu se pot začne spuščati do steze, ki pelje na Čaven. Zavili smo po njej in kmalu smo stali na razgledni točki “Sekulak”. Od tu smo se spustili levo na stezo za Lipovco in Vitovlje. Kmalu smo bili na Napoleonovi poti, kamniti cesti, ki so jo zgradili v času Ilirskih provinc. Na križišču za Skozno smo zavili levo na gozdno pot, ki nas je pripeljala do kapelice “Pri sv. Luciji”.

Pot se nadaljuje strmo navzdol do ceste in smo jo nadaljevali proti zahodu, ki nas je pripeljala do izhodiščne točke. Po približno 3 ure in pol do 4 ure hoje smo pot zaključili  na prireditvenem prostoru v Vitovljah.

Na Martinovo soboto nas je 48 planincev avtobus odpeljal na pohod v neznano. Pot nas je vodila proti Ljubljani, kjer nas je Roman s svojimi namigi že vzpodbujal k rešitvi vprašanja, kam smo namenjeni. Kljub trudu z različnimi junaki iz teh krajev, kot so gozdna vila Firi, razbojnik Guzaj, omembo, da imajo kraji nekaj skupnega z našo Vrhniko, rešitev ni bila prav lahka. Zdelo se je kot, da je vožnja po avtocesti preko Trojan še bolj zanimiva, ker nam je cilj neznan. Po konkretnejši pomoči z omembo Antona Martina Slomška, razglednega stolpa in Ipavcev pa je bil Janez tisti, ki si je s pravilnim odgovorom krajev našega pohoda prislužil simbolično nagrado.

 Pri kraju Šentjur prav gotovo ni mogoče prezreti naslednjih znamenitosti, ki jih je med našo vožnjo podrobno predstavil Roman:

Arheološko najdišče Rifnik, kjer so že pred 6000 leti začeli davni predniki bivat na hribu nad Šentjurjem, imenovanim Rifnik.  Omenja se tudi gozdna vila Firi, ki naj bi prebivala prav tu. Rodbina Ipavcev, ki predstavlja v Šentjurju vrhunec slovenstva je znana  rodbina nadarjenih skladateljev, izvrstnih zdravnikov in predvsem zavednih Slovencev, ki je ustvarila pesem Slovenec sem, prvi slovenski balet in drugo.

Blaženi Anton Martin Slomšek, ki se je rodil leta 1800 na Slomu pri Ponkvi  je edini slovenski svetnik. Zapuščina tega zavednega Slovenca in pesnika je neprecenljiva za vernike kot za ves slovenski narod. Najbolj znana je njegova pesem En hribček bom kupil.

Razbojnik Guzaj je bil ob koncu 19. stoletja strah in trepet krajev od Zagreba do Dunaja. Nešteto je legend o njem, a enotne so si v tem, da je bil pretkan do svojih sovražnikov ter bogatinov, a dobrotnik do revežev.

V sočnem in rahlo vetrovnem jutru smo si pred začetkom pohoda na izhodišču v Šentjutrju ogledali lepo ohranjen slovenski kozolec. Nato smo krenili po označeni poti na Resevno (682 m). Pot nas je vodila skozi gozd, travnata pobočja mimo manjšega zaselka, po makadamski cesti in po kolovozu. V gozdu je bilo prav prijetno šumenje listja pod našimi nogami. Pod vrhom je kar strm vzpon v hrib in že smo pred seboj zagledali 20 m visok kovinski razgledni stolp. S stolpa je zelo lep razgled po celotni Celjski kotlini, lepo je bil viden Celjski grad in tudi mesto Celje, v daljavi smo opazovali Donačko goro in Boč. Po kratkem ogledovanju štajerske pokrajine z višin, smo si vzeli čas za okrepčilo v planinski koči šentjurskih planincev. Pot smo nato nadaljevali proti Rifniku. V gozdu ob poti so še cvetele ciklame in bilo je toplo kot spomladi. Za kratek čas smo se ustavili na turistični kmetiji, kjer so nas prijazno pogostili z domačimi dobrotami. Tudi domač pes čuvaj se je razveselil številne družbe. Pot smo nadaljevali preko travnikov, kjer so nas začudeno opazovali mali islandski konji. Na kmetijah ob poti so se pasle tudi ovce in koze.

Z vrha Rifnika je lep razgled. Na njem pa so lepo vidni  obnovljeni ostanki rimskega svetišča in lesena koča s stenami pletenimi iz šibja, krita s slamnato streho. Rifnik je tudi izletniška točka domačinov in drugih obiskovalcev, ki želijo videti kako je bilo tu pred davnimi časi. Rifnik privablja tudi arheologe, saj je tu še vedno bogato nahajališče ostankov življenja izpred več tisoč let.

Na Rifniku 44 b je bila zanimiva predstavitev kmeta Acija Urbajsa, ki se ukvarja z biodinamično pridelavo vina. Ogledali smo si obnovljeno staro leseno kmečko hišo in klet na prostoru pod njo v kateri lastnik skrbno hrani svoja ekološko pridelana vina. Biodinamična pridelava je sonaravna metoda kmetovanja, ki upošteva ekološke metode kmetovanja in zakonitosti naravnega gibanja zemlje in letnih časov. Kot zanimivost na omenim konje v vinogradu, ki so se pasli med trtami. Acij Urbajs je v Sloveniji prvi biodinamični vinogradnik in prvi, ki je za vina dobil najzahtevnejše priznanje na tem področju, pravico do uporabe blagovne znamke Demeter.

Po priložnostni degustaciji vin je sledil še spust s hriba v dolino. Ob poti smo občudovali zelo lepe hiše in pse, ki so okoli njih prosto tekali, saj tu prometa skoraj ni. Avtobus nas je iz Šentjurja odpeljal mimo Slivniškega jezera na turistično kmetijo Žurej. Gostoljubni gospodar Franci z ekipo domačih gospodinj nas je postregel z odlično domačo hrano.  Z igranjem na harmoniko je ob pomoči našega kitarista Marjana, poskrbel tudi za veselo razpoloženje.

V večernih urah smo se po odlično organiziranem pohodu, za kar gre zahvala našim vodnikom, srečno vrnili na Vrhniko. 

Tokrat smo se vrhniški planinci odpravili na pot po Tržaškem Krasu, kamor smo se pripeljali preko nekdanjega mejnega prehoda Krvavi potok pri Kozini. Prehodili smo 1. del Rilkejeve poti od Jezera preko Opčin do Proseka.

Od kamnite cerkvice Sv. Lovrenca v vasi Jezero (San Lorenzo) smo se napotili do razgledišča nad dolino Glinščico. Tisti, ki so v Glinščici že bili, so obujali spomine, ostali pa smo v mislih načrtovali obisk te prelepe doline. Pot smo nadaljevali po razgledni stezi nad Breško steno s pogledom na Dolino, do deželnega gozda Borovec (bosco Bazzoni).

Borovec je nastal v 2. polovici 19. stoletja, ko so Tržaški Kras pogozdili s črnim borom. Med projektom pogozdovanja so na celotnem območju tržaškega, goriškega in istrskega Krasa posadili približno 200 milijonov sadik črnega bora. Kasneje so začeli saditi tudi avtohtone listavce kot so črni gaber, mali jesen in puhasti hrast. Obiskali smo parcelo, kjer so proučevali rast nekaterih tujih zimzelenih rastlinskih vrst in vhod v Črno jamo (Grotta Nero).

Z obrobja gozda smo preko jesenskih trav, s pogledom na Bazovico, krenili na Gabrov hrib. V vseh letnih časih je bogat z rastlinskimi vrstami - zaradi bližine Trsta sta ga pogosto obiskovala botanik Tommasini in Julius Kugy. Po prepovedi paše ovc in koz  se je v nekaj desetletjih na kraški gmajni razraslo grmičevje - brin, rešeljika, ruj… Ruj je ob našem obisku žarel v različnih odtenkih zelene, rumene, oranžne in rdeče barve, spomladi pa bi nas travniki presenetili s pisanim cvetjem (kraški kosmatinec, narcise, tržaški svišč…).

Sprehodili smo se nad opuščenim kamnolom Faccanoni, občudovali fosile v kamninah, se na Banovskem hribu ustavili pri roži vetrov in nadaljevali do začetka Napoleonove ceste pri obelisku v Opčinah.

Spomnili smo se tramvaja v Opčinah, s katerim smo si včasih popestrili vožnjo, ko smo hodili v Trst po nakupih. Še danes je openski tramvaj turistična znamenitost, saj del proge zaradi strmine (26 %) deluje kot žična vzpenjača. Po Napoleonovi cesti smo se podali proti Proseku in na strmih sončnih pobočjih občudovali žajbelj med pisanim rujem.

Prijetno nas je presenetil naš pohodnik Rudi s pripovedjo o avstrijskem pesniku Rainer Maria Rilkeju (po njem se imenuje pot)  in z recitacijo njegove prelepe pesmi:

Panter – Tiger v kletki

Od kroženja po kletki utesnjeni

njegov pogled je truden in načet.

In tisočkrat prekrižani drogovi

so mu zameglili svet.

Okretna hoja, polna veličine,

ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti,

je kakor ples moči okrog sredine,

kjer silna volja vklenjena stoji.

Le včasih dvigne se zenic zavesa -

skoz njo zdrsi pogled sveta.

Gre skoz napeti mir telesa -

in potemni, ko pride do srca.

(Prevedla Kajetan Kovič in neznani prevajalec).

Na Mali Griži nad Trstom smo si ogledali cerkev Sv. Marije, z razgledne ploščadi pa Trst z okolico in Tržaški zaliv. Dobre volje in polni spominov na lepe jesenske barve smo ob mraku prispeli na Vrhniko.

Besedilo: Sonja Repnik

Dobre volje smo se ob 6.00 zbrali pred Mantovo na Vrhniki, pospravili nahrbtnike v avtobus in že smo bili na poti proti Gorenjski.

Naše izhodišče je bilo parkirišče na koncu Mojstrane, kjer smo izstopili. Zagrizli smo se v začetno strmino proti Vrtaški planini, topla oblačila so nam hitro postala pretopla in že so se preselila v nahrbtnike. Ob pašni ograji bi se moral odpreti pogled proti Julijcem od Triglava do Macesnovca, pa je ostalo pri »bi moral«. Megla ali morda nizki oblaki, so nas prikrajšali za razgled. Pri pastirskem stanu na Vrtaški planini je bil prvi daljši počitek, nadoknadili smo porabljeno energijo, in že smo bili spet na poti. Strmina je v tem delu nekoliko popustila, saj smo premagali že več kot pol višinske razlike. Obšli smo Vrtaški vrh in že smo zagledali sedlo Njivice.

Poiskali smo razpotje, kjer po opuščeni lovski stezi poteka del poti Planica-Pokljuka. Ta pot je le za gorniške sladokusce, vodi večinoma po brezpotju, tudi vrv je na posameznih delih dobrodošla. Nadaljevali smo proti cilju, postajalo je vse bolj mraz, trave, ruševje in macesni so bili že odeti v ivje. Na vrhu smo se toplo oblekli in ker razgleda skoraj ni bilo (le proti Kukovi špici, Špiku in Kranjski gori), smo se vetru hitro umaknili s spustom nazaj proti Vrtaški planini.

Pastirski stan nam je spet nudil zavetje, za »popoldansko malico«, s pogledom na zlate macesne in orjaško bukev v najlepših jesenskih barvah. Sestopili smo po lovski poti proti slapu Peričniku, si ogledali zgornji in spodnji slap in se razveselili odprte Koče pri Peričniku.

Zaradi slabe vidljivosti smo porabili za razglede manj časa od predvidenega, zato smo si v Mojstrani ogledali  letos avgusta odprti Slovenski planinski muzej.

Besedilo:     Sonja Repnik  

Za soboto, 2. oktobra 2010 smo imeli v našem programu dela zapisano: delovna akcija. Namenjena je izboljšanju gibanja in počutja pohodnikom na Planino, a je letos. žal, minila v vzdrževanju  poškodovanih poti, manjših del okoli zavetišča in posipanju ceste od križišča pod Ulovko do zavetišča. Postavljjeni sta bili tudi tabli ob 50-letnici društva in informativna tabla o samem Lintvernu, ki pohodnikom pojasnjuje njegovo delovanje in kaže smer, kje ga lahko najdejo. Akcije se je udeležilo devet planincev in štirje gorski kolesarji.

Najlepši opis našega dela je v Forumu zapisal "Hribovc", citiramo: "V soboto, 2.10.2010 sem šel na Planino in bil nemalo presenečen nad skupino ljudi, ki so na poti postavljali lesene pregrade za vodo. Na moje vprašanje, zakaj to delajo, so mi odgovorili, da popravljajo oziroma sanirajo stvari, ki so predhodno unićili neki kolesarji. Vesel pa sem bil, da sem v tej skupini videl kar nekaj mladih oseb, ki so veselo delale pod nadzorom sivolasega gospoda, ki mi je na zaklučku pogovora povedal, da je markacist. Šel sem do koče, popil čaj in se vrnil po isti poti a oni so bili še vedno tam. Upam, da jih bom še kdaj srečal."

V soboto, 10.07.2010 smo se vrhniški planinci podali na Malo Mojstrovko.  Z Vrhnike nas je pot peljala do Kranjske gore in po zavitih serpentinah do prelaza Vršič (1611 m).

Nekdaj je čez Vršič potekala pot, ki je Trentarjem omogočila dostop do Kranjske gore, Beljaka, kjer so opravljali potrebne nakupe, obiskovali sejme… Trentarji so prelaz imenovali Kranjski vrh. Leta 1909 so pot začeli širiti. Delovno silo je sestavljalo več kot 10.000 ruskih vojnih ujetnikov. Delo so jim otežkočali številni  plazovi. Spomladi 1916 pa se močnim plazovom niso mogli več ubraniti, pokopali so več kot 300 ruskih ujetnikov. V spomin na veliko trpljenje in umrle so zgradili rusko kapelico. Cesta, ki  je bila končana oktobra 1917. leta, se vije do Loga v Trenti v dolžini 24 km in ima 50 serpentin.

Na vrhu prelaza nas je objelo že precej toplo sonce. Dohitel nas je avtobus s planinci, ko smo izvedeli, da se bodo vzpeli na Prisojnik, smo si oddahnili. Našega šoferja smo prepustili daljšemu počitku na Erjavčevi koči.

Razdelili smo se v dve skupini: po južni strani je vesele planince odpeljala proti vrhu Suzana, mi pa smo se v objemu ruševja povzpeli v smeri Slemenove špice. Na prevalu Vratica (1807 m) smo si nadeli čelade in samovarovalno opremo in jo mahnili proti vstopu v Hanzovo smer. Obnovili smo uporabo samovarovalca. Zaradi skupin pred nami, sem opozorila na padajoče kamenje. Pred štirinajstimi dnevi je vstop v smer otežkočal sneg, sedaj pa so nas do prvih jeklenic pripeljali že odkriti klini. Dobro zavarovana pot nas je vodila po izpostavljenih policah in grapah strmo navzgor. Na postopno položnejšem delu se je priključila pot od Šitne glave. Po nadaljnjih nekaj metrih je strmina popustila in pot nas je pripeljala na bolj raven svet. Ohladili smo se na manjšem snežišču, najbolj zagnani so se ohladili s kepanjem. Prelepo vreme, pogled na veličastne vrhove Jalovca, Mangarta, Ponc, Slemenove špice, Špika…. nam je poleg manjšega okrepčila dalo nov zagon in energijo za vzpon čez vršnje strmo pobočje na vrh Male Mojstrovke.

Prva skupina nas je že veselo čakala. Skupaj smo uživali v prelepem razgledu na vrhove, ki so nas izzivajoče vabili v svoje objeme. Po okrepčilu smo se podali v dolino, saj se je na vrhu zbiralo vedno več planincev. Proti izhodišču smo se spuščali v dveh skupinah po grebenu, ki nam je nudil odlično skalo in se tako izognili zahrbtnim platem prekritimi s kamenčki. Navdušenci gruščnatih poti so se spustili po melišču, ostali pa v objemu ruševja do Erjavčeva koče. V senci in prečudovitem pogledu na ostenje Prisojnika smo uživali v dobrotah prijazne gospodinje.

Prepojeni z energijo, ki nas bo držala pokonci do naslednjega podviga, smo se v veselem vzdušju vrnili na Vrhniko.

V soboto, 26.6.2010 smo se odpeljali v najzahodnejši del Slovenije, v Breginj. Tu smo se mimo Petrinove žage ob potoku Bela z veliko lepo urejenimi slapovi zidanimi iz klesanega kamna (špere) zapeljali do križišča poti za Stol in Muzec, kjer se je začel naš pohod.

Pri cerkvici sv. Marjete (960 m) smo naredili krajši postanek. Do tu smo hodili po gozdni poti, nadaljevali pa po strmi poti, ki nas je pripeljala na razgledna travnata pobočja. Vsa pobočja Stola in Muzca so polna cvetja, kakor da bi bili v botaničnem vrtu.

Na vrhu Stola (1673 m) smo imeli malo daljši postanek za malico in za res lep razgled na Breginjski kot, Kaninsko pogorje, Krn, Matajur, Briški Jalovec, ... .Tu smo si v naše knjižice odtisnili žig razširjene Slovenske planinske poti. Pred nami je bila še dveurna grebenska pot do Muzca, kjre je ravno tako lep razgled.Po postanku smo se po dokaj strmi, čez Prekope tudi malo izpostavljeni,  poti spustili v Breginj.

V vas Borjana smo se odpeljalina dobro meneštro in kobariške štruklje, nato pa smo se vrnili v Breginj, kjer nam je prijazen domačin Pavle razkazal lepo urejen muzej, nam veliko povedal o arhitekturi, zgodovini in življenju v Breginju. Z njim bi še kar klepetali, a se je bližal večer, nas pa je čakala še dve uri dolga pot do Vrhnike, kamor smo se sicer malce utrujeni, a polni lepih vtisov in doživetij vrnili pozno zvečer.

V soboto, 12. junija 2010 smo se planinci PD Vrhnika odpravili na pohod po Velebitu. Natančneje, skozi Nacionalni park Severni Velebit. Skozi park je speljano veliko planinskih poti vendar je najbolj znana “Premužićeva staza”, ki je dobila ime po ing. Anti Premužiću. Ta jo je projektiral leta 1930, končana pa je bila tri leta kasneje.

Nacionalni park Severni Velebit je proglašen leta 1999 zaradi izjemnega živalskega in rastlinskega sveta, bogastva naravnih lepot in izredne raznolikosti na relativno malem področju. O parku, naravnih lepotah in razgledih je napisano veliko besed. To smo vsi vedeli, vendar ga ni planinca, ki v soboto kljub temu ne bi bil prijetno presenečen.

Pohod je 44 planincev PD Vrhnika začelo s prostranega parkirišča pod planinsko kočo Zavižan (1594 m). Hrib, na katerem se nahaja koča (10 min od parkirišča), je zakrival prvo presenečenje dneva (vsaj za avtorja besedila, ki je bil tukaj prvič), veličasten pogled na otoke Pag, Rab, Goli ...

Po zajtrku in prvi jutranji kavi v koči smo se povzpeli na sosednji vrh, ki je ponujal še lepšo sliko tega dela jadranske obale. Sledil je spust mimo botaničnega vrta proti začetku Primožičeve steze. Steza je dolga približno 16 km in pelje skozi najbolj zanimive in najlepše predele parka. Izredno dobro je vzdrževana in opremljena s številnimi tablami in opisi rastlin, živali, naravnih znamenitosti, posebnosti ipd.

Po poti smo šli skozi lepe gozdove bukve, smreke in jelke. Občudovali smo spretnosti in znanje graditeljev steze skozi težko prehodne kraške predele in na koncu prečili tudi zelene travnike. Vreme nam je bilo naklonjeno. Bil je lep sončen dan in pihal je prijeten velebitski veter, ki nam je pomagal prenašati visoke temperature.

Pohod smo končali pri planski koči Alan, kjer smo se okrepčali in odžejali preden smo se z avtobusom odpravili proti Vrhniki.

To zadnjo soboto nas je pot vodila izpred Mantove mimo Celja, kjer smo prekoračili Savinjo in znašli smo se v Zagradu, našem izhodišču za obisk srečanja vseh slovenskih planincev.

Od tu smo se po strmi poti povzpeli na Grmado, na vrhu katere se nahaja križ in zvonček želja. Kratek postanek smo izkoristili za razglede po okoliških hribih in celjski kotlini. Prijetno Grmado smo morali zapustiti, kajti pričakovala nas je Pečovniška koča s prireditvenim prostorom. 

Po pozdravnih govorih celjskega župana in predsednika naše zveze je sledil bogat kulturni program, po njem pa smo se dobro okrepčali in že smo morali pomisliti na odhod.

Za povratek smo izbrali lažjo pot mimo Celjske koče in se po njej vrnili do naših vozil.

S tem pa obiska celjske kotline še ni bilo konec, povzpeli smo se še na celjski grad in še od tu poklonili nekaj pogledov Grmadi in okoliškim hribom in širni celjski kotlini. Tudi teh lepih pogledov je moralo biti enkrat konec in jekleni konjički so jo ubrali proti Vrhniki.

Za pohod po Pohorju smo se kot v preteklih nekaj letih tudi to lepo majsko soboto planinci zbrali v velikem številu. Med vožnjo preko Trojan proti Koroški nas je prijazno nagovoril vodnik Mirko. Predstavil nam je pot po kateri bomo hodili proti Kremžarjevemu vrhu in na kratko opisal lepote Koroške, Pohorja in svoje rojstne vasi Sv. Primoža na Pohorju. S kratko pesmijo je obudil spomin na slovenskega pesnika, literarnega zgodovinarja, knjižničarja in urednika Janka Glazerja (21.3.1893 - 2.2.1975) iz Ruš. Bil je impresionistični pesnik pohorskega sveta.

Pomladni veter

Sedaj pri nas, za našimi gorami,

za Pohorjem, se prvi veter drami:

 med drevjem, ki še golo je, v goščavah

 za hip se zganil je nekje v daljavah,

 in kot da išče, sklonjen v se, sam zase,

 še komaj slišno s tipkami igra se;

 rahlo, ki v njih so, glase preizkuša-

 in spet umolkne, kot da vse

posluša ...

Pohorje s svojo pokrajino je pri njem  prisotno kot podlaga za izpoved doživetja lastnega intimnega sveta. Mirko nam je prebral tudi nekaj misli, ki so nas med drugim spomnile na to, da je sreča sestavljena iz drobnih stvari, kot so prijazne besede, nasmehi in pogledi s katerimi si lahko vsak dan in tudi na tokratnem pohodu polepšamo dan. Z dobrotami, ki jih je za nas pripravila Ema pa nas je še malo razvajal. Med vožnjo smo skozi okna opazovali lepo urejene kraje ob cesti in prav hitro je bilo pred nami izhodišče pohoda v Vuzenici, kjer so nas že pričakali prijazni ljudje. Po kratkem postanku se je naša pot začela vzpenjati po pobočjih Slovenjgraškega Pohorja proti Sv. Primožu na Pohorju. Vasica je zaselek z nekaj stanovanjskimi hišami, na sredi katere stoji cerkev Sv. Primoža, ki je prvič omenjena leta 1436  in ta z začetkom gradnje iz leta 1789. Iz vasi ob vznožju Kop je lep razgled na znana smučišča. Pokrajina s samotnimi kmetijami posejanimi po gozdni krajini ima poseben čar za obiskovalce teh krajev. Vse povsod okoli gozdovi, neokrnjena narava in panoramski razgledi, ki privabljajo pohodnike in kolesarje. Da  v teh krajih živijo prijazni in gostoljubni ljudje smo se lahko med pohodom večkrat prepričali, saj smo bili na postankih na posameznih kmetijah sprejeti in deležni pogostitve z domačimi dobrotami kot res najbolj zaželeni gostje. Slogan »obiščite nas- veseli vas bomo« tu resnično velja. Kaže, da je samota in trdo delo obrusila ljudi v prijazne in gostoljubne.

 Nadaljevanje poti nas je pripeljalo do kmetije Sedovnik, ob kateri raste znana Sedovnikova lipa s častitljivo starostjo - okrog 500 let. Njen obseg meri  8 m. Posadili naj bi jo Turki. Tu so znani po peki  odličnega rženega kruha. Po topli malici smo si nekateri  z veseljem ogledali vietnamsko svinjo, ki je spala in se od naših radovednih pogledov kar ni dala motiti.

 Pred nami je vabil Kremžarjev vrh (1164  m) , najbolj zahodni tisočak na Pohorju, ki leži SV od Slovenj Gradca. Pod vrhom se nam je na levi strani odprl čudovit pogled na Uršljo goro, Peco in ostale okoliške hribe, ki so bili obdani z oblaki. Ko smo prispeli na vrh ,je tudi nas pregnalo nekaj kapelj dežja, tako, da smo hiteli v zavetje pred njim v kočo pod Kremžarjevim vrhom. V času našega postanka za okrepčilo pa so se tudi oblaki razpodili, prenehalo je deževati in pri sestopu z vrha proti Slovenj Gradcu je grelo toplo pomladno sonce. Med hojo smo opazovali travo pod drevesi, ki je bila videti kot preproga, nizko grmičevje borovnic, ki je bilo na posameznih mestih zelo polno zelenih plodov in krošnje dreves v  vseh odtenkih zelene barve. Tudi zadnji del poti, ki se je ves čas strmo spuščal navzdol smo brez težav prehodili. Ob cesti skozi Slovenj Gradec smo si do avtobusa ogledovali lepo urejene vrtove in hiše. Ugotavljali smo, da je zelenjava kar nekaj bujnejša od tiste na domačih vrtovih.

V imenu vseh pohodnikov bi se za lepo organiziran pohod zahvalila vodniku Mirku in njegovim prijateljem za nam izkazano gostoljubje.

Besedilo: Jana Fabjan    

Verjetno je slaba vremenska napoved  botrovala nizki udeležbi na pohodu po enem najlepših delov trase slovenske transverzale št. 1 od Cola do Predmeje.  Le dvanajst planincev se nas je v soboto, 8. maja zbralo pred Mantovo v upanju, da bo vreme bolj naklonjeno od napovedi.

Pa ni šlo. Že na samem začetku poti pri Colu smo se morali zaščitili pred dežjem, ki nas  je zvesto spremljal vso pot. Tolažili smo se, da bi bilo dosti huje, če bi pihalo in se vdali v usodo.

Po Velikem grebenu smo se povzpeli na najvišjo točko poti, na 961 metrov visoki Kovk, s katerega smo še uspeli ujeti pogled na Vipavsko dolino pod nami, potem pa nas je zagrnila megla. Z razgledi ni bilo nič in lahko smo se bolj posvetili le najbližji okolici steze in cvetju. Rob Trnovskega gozda, po katerem smo hodili slovi po pestrosti rastlinskih vrst, kajti tu se stikata alpski in sredozemski svet, zato rastejo skupaj predstavnike alpske in submediteranske flore. V travi in po skalovju je obilno cvetel lepi jeglič ali avrikelj, v rumeni barvi je z njim tekmoval gozdni šebenik, modrino so prispevali tržaški ter Cluzijev svišč in cele preproge srčastolistne mračice. Belo barvo so prispevali grmi šmarne hrušice, ki so se svetili iz temačne megle.

Na pot so se povešale veje brinov, obtežene z dežnimi kapljami, zato so bili prvi v koloni kmalu toliko mokri, da se je porodila misel o skrajšanju načrtovane poti. Pri naravnem oknu Otlici smo po krajšem posvetu sprejeli sklep, da imamo dovolj mokrote in megle in zavili s steze proti Predmeji na pot do bližnje vasi Otlica, kjer nas je čakal avtobus.

Na dan, ko se Slovenci spomnimo ustanovitve osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki jo je leta 1941 ustanovil CK KPS in je pomenila začetek združevanja slovenskega naroda za oborožen boj proti okupatorju, je planinsko društvo Vrhnika organiziralo že 16. pohod po vrhniški poti. Na trgu Karla Grabeljška, ki se ga spominjam, ko nam je za časa življenja, kot osnovnošolcem zelo rad pripovedoval svoja doživetja v NOB, poznan pa nam je tudi kot pisatelj zgodb iz tega časa, se nas je zbralo okoli 58 pohodnikov. V hladnem pomladnem jutru smo se ob sedmi uri odpravili skozi naselje Mirke, mimo Retovja, kjer smo se začeli vzpenjati proti žagi in pot nadaljevali proti Češnjici, preko Dolgih talov in do partizanske postojanke TV 17. Tu so nam predstavniki zveze borcev pripravili prijeten sprejem s toplim čajem in s sladkimi dobrotami. O pomenu te postojanke v času NOB nam je spregovoril planinec Milan. Obnovljeni so bivaki in kasneje je tu IUV omogočila postavitev lesene barake, ki je sedaj kot nekakšen muzej s slikami borcev iz teh težkih časov. Nazorno nam je bila prikazana tudi partizanska uniforma. Po kratki proslavi smo krenili proti Jerinovcu in pot nadaljevali navzdol, kjer smo prečkali avtocesto in hodili po gozdni cesti ob železniški progi in nato pod njo, preko ceste proti Logatcu ter naprej proti Staremu malnu, kjer je bil spet čas za odmor. Pred nami je bil še vzpon mimo Lintverna proti Planini. Na posameznih delih poti je bilo opazno, da so se markacisti zelo potrudili in nam zagotovili varnejši korak z izdelavo stopnic, tam kjer je bilo to najbolj potrebno. Pot je hitro minila v prijetnem vzdušju, ker smo imeli pohodniki kar veliko tem za pogovor. Predvsem pa smo občudovali lepote narave, saj je gozd že lepo ozelenel in ob poti je bilo polno pomladnih rož. Vodnik Edo nas je vse varno pripeljal na Planino, kjer nas je čakala okusna topla malica. Ker je večkratna  udeležba na pohodu nagrajena, sta bila priznanja za 15. pohod še posebej vesela planinca Olga in Janez.

Udeležba na vrhniškem pohodu združuje gibanje v naravi s spominom na začetek narodno osvobodilnega boja Slovencev proti okupatorju.

Vljudno vabljeni na naslednji 17. pohod po vrhniški planinski poti.

Besedilo: Jana Fabjan  

V hladnem, a lepem, sobotnem jutru se nas je 23 odpeljalo v Višnjo goro, kjer se je v srednjeveškem mestnem jedru začel Jurčičev pohod. Od cerkve sv. Ane smo se povzpeli po zasneženi gozdni poti do razvalin Starega gradu. Od tu smo šli skozi vas Pristavo do vasi Zavrtače nato pa delno po cesti, delno po gozdnem kolovozu do hotela Polževo. Na tem mestu smo se malo okrepčali in se povzpeli do cerkvice sv. Duha, najvišje točke našega pohoda. Lepa zasnežena travnata pot s čudovitimi razgledi nas je pripeljala do vasi Male vrhe. Iz vasi smo zavili proti razvalinam gradu Roje, od tu pa strmo navzdol obšli sotesko po precej poledeneli stezi mimo kmetije Koščarjevih do cerkvice sv. Janeza Krstnika, kjer nas je čakala pijača in domače dobrote. Pot od Kravjeka skozi vas Oslica nas je vodila po asfaltu do Jurčičeve domačije z etnografskim muzejem in letnim gledališčem. Tu nas je pričakala godba in kratek kulturni program, nato pa smo se spustili do našega avtobusa in kombija in se iz dežele Desetega brata odpeljali domov.

Takšno sporočilo je še isti dan na elektronski naslov Športnega društba Povž posredovala po pohodu v imenu medvoških planincev Andreja Kuralt:

"DANES, DNE 10.2.2010 SE JE PD MEDVODE POVZPELO NA VAŠ HRIB ŠPICA (beri Planina). ZELO SMO BILI PRESENEČENI NAD VAŠIMI LEPO UREJENIMI IN OZNAČENIMI POTMI. ŠE BOLJ PA SMO BILI ZADOVOLJNI NAD VAŠIM OSKRBNIKOM V PRIJETNI KOČI, KI NAS JE PRIJAZNO SPREJEL. LE TAKO NAPREJ!

Na slovenski kulturni praznik smo se v ne preveč prijaznem zimskem jutru zbrali planinci za pohod na Čaven. Ta je organiziran v spomin na žal, že preminulo, planinko Božo, ki je pred leti tudi sama zadnjič vodila pohodnike prav na ta vrh, na kar nas je, med pohodom spomnil vodnik Edo.

Naša odprava 16 planincev je imela tokrat poleg malega avtobusa tudi manjšo prikolico za nahrbtnike in palice in voznik nas je po dokaj spluženi cesti mimo Logatca, Črnega vrha, Cola varno pripeljal do našega izhodišča pohoda na Predmeji. Že med vožnjo smo skozi okna malega avtobusa hoteli ujeti čim več lepih pogledov na s snegom odeto pokrajino, nad katero se je že počasi svetlikalo sonce, ki smo ga po številnih turobnih zimskih dneh vsi že pošteno željni.

Navdušeno smo se podali strmo v breg z visoko zapadlim snegom, v katerem pa je bila lepo uhojena gaz, kar je nakazovalo na to, da so se že pred nami napotili pohodniki po isti poti. Pred rahlo burjo smo se hiteli zaščitit s kapami in drugimi pokrivali. V strnjeni koloni smo se vzpenjali v breg in med tem občudovali lepote narave. Zimska pravljica je bila povsod okoli nas. Visoke smreke in drugo drevje je bilo odeto v bela oblačila, nebo svetlo modre barve in tudi sončni žarki so postajali vse močnejši. Vsem lepim pogledom v katerih smo resnično uživali, se kar nismo mogli načuditi. Skupaj smo ugotavljali, da je narava res nekaj najlepšega, kar nam v življenju daje veselje, zato smo jo v prijetni družbi, med hojo, ves čas občudovali. Kar na enkrat smo bili na razgledišču iz katerega je bil kot na dlani pogled v dolino proti Vipavi, Ajdovščini in drugim krajem. Ni pa bilo mogoče prezreti  gozdov po obronkih hribov, ki so bili močno pobeljeni s snegom, v mojih očeh, kot bi jih nekdo potresel z moko. Po poziranju skupine za fotografijo smo se odpravili še na kratek preostanek poti do zavetišča Antona Bavčarja na Čavnu (1242m). Tam je bila zbrana kar lepa druščina planincev, saj je prav tu vsako leto tudi proslava v počastitev slovenskega kulturnega praznika.

Zaradi prekrasnega zimskega dne nas v kočo ni vleklo in smo si svoj prostor za okrepčilo izbrali kar na klopi pred kočo, saj smo se hoteli naužiti čim več sončnih žarkov, ki so v zavetrju koče kljub rahlem vetru, kar pošteno greli. Z malico iz nahrbtnikov smo se okrepčali in se tako pripravili za nadaljnjo pot. Z dobrotami, ki jih je spekla domača gospodinja pa nas je prav vse razveselil »abrahamovec« Samo in naša želja je, da ostane zdrav in še velikokrat v družbi planincev, na pohodih, kakršen je bil ta. Pred odhodom smo se razveselili tudi srečanja s skupino planincev z Vrhnike, ki so nas dohiteli pri koči.

Naša vrnitev v dolino pa je bila po drugi poti in sicer preko Male gore, ki je na približno 1000  metrih nadmorske višine. Med kratkim postankom nam je planinec iz vasi Kamnje na kratko predstavil zgodovino Male gore - planote , ki je simbol trdega dela in lepih spominov. Tu so včasih kmetje iz vasi Kamnje, Skril in Stomaža kosili travo in jo nato spravljali v dolino. Vaščani se košnje spominjajo s spoštovanjem, saj so se med trdim delom znali tudi poveseliti s pripovedovanjem raznih zgodb in prepevanjem slovenskih pesmi. Bivak, ki ga je postavil eden zadnjih koscev Martin Grželjčev so planinci s prostovoljnim delom obnovili leta 2000. Kamenjski planinci vsako leto organizirajo pohod na velikonočni ponedeljek, pa tudi sicer je to priljubljena pohodniška točka planincev.

Naša pot se je nadaljevala nato po delu Srednječavenske poti, delno po gozdu in  delno po ozki poti po nekakšnem skalnato kamnitem robu. Zanimivo se je tu po posameznih delih spreminjala narava in kot bi bili v različnih letnih časih in sicer na posameznih  delih je bila čista pomlad, brez trohice snega, tako da smo hiteli snemat dereze z obuval in malo naprej je bilo zopet hladneje in zasnežena pot -  spet smo bili sredi zime. Prav lep razgled se nam je ponujal z vrha proti plazu, ki ogroža vas Lokve. Lepo je viden trud pristojnih, da bi preprečili plazenje zemlje navzdol proti vasi. Narejeni so nekakšni kamniti kanali za odtekanje vode. Spust v dolino je bil prijeten, pogledi na Vipavsko dolino in po hribih vse do Nanosa v snežni odeji, prelepi.

Naš pohod se je zaključil pri peskokopu. kjer nas je za povratek domov že čakal avtobus s prijaznim voznikom.

Prepričana sem, da se bomo zimskega pohoda na Čavnu vsi udeleženci radi spominjali in nam bo ostal v spominu, kot je vsem, ki so poznali planinko Božo, ostala ona, ki je pred leti vodila planince po teh poteh.

V soboto smo se planinci v porajajočem jutru zbrali pred Mantovo, od koder nas je avtobus preko Krasa popeljal v dolino Branice, do naselja Branik. Pod mogočnim železniškim viaduktom smo zavili desno v grapo pod z bori poraslim Čukom, ki nas je popeljala v pobočje pod vasico Pedrovo na severnem pobočju Krasa. Bili smo prav zadovoljni, da je bila temperatura pod ničlo in je bilo od traktorjev razrito blato zamrznjeno. Bolj smo se bližali Pedrovemu,  več podrtega drevja je ležalo preko poti in bolj strma je bila steza. Končno smo iz sence stopili na sončno svetlobo in ob cerkvici Sv. Duha poiskali zavetje pred burjo, da smo lahko pomalicali.

V vasi so se pred spomenikom zbirali udeleženci spominske slovesnosti na tragične dogodke  iz januarja leta 1945. Prav žalostno so gledali, ko smo jim pojasnili, da imamo še večino poti pred seboj in da ne moremo prisostvovati prireditvi. Iz Pedrovega nas je pot vodila skozi stare nasade kostanja, ki je za tamkajšnje prebivalce vir dohodka, zato nas ni presenetila tablica z napisom Privat na kostanjevem deblu.

Kmalu smo dosegli rob planote in sonce nas je zaščemelo v oči. Usmerili smo se desno na pobočje Malega Ovčjaka, ki ga vedno bolj prerašča robidovje in mlada drevesca robinije, namesto črnih borov, ki so pred leti v velikem gozdnem požaru pogoreli. Na grebenu je burja pridobila moč in kljub razgledu na vse strani smo jo po slikanju na vrhu hitro ubrali navzdol.

Po južnih in vzhodnih pobočjih sosednjega vrha Šumke smo se spustili navzdol do ceste Branik – Komen. Tu je bilo malo zatišja in na suhi travi smo si privoščili prvi in edini sedeči počitek. Potem smo prečkali cesto in se povzpeli do samotne kmetije Grižnik. Gospodar Slavko se nas je  bučno razveselil, saj smo bili že druga skupina vrhniških pohodnikov, ki smo ga obiskali.

Nadaljevali smo pot do širokega travnatega Golca nad Branikom, se razgledali na Vipavska Brda in zasneženi rob Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, nato pa se povzpeli še na bližnjo Rabotnico. Tudi ta ima na vrhu obsežno kamnito gomilo in je bila tako kot Mali Ovčjak in Šumka v daljni preteklosti kultni prostor tedanjim prebivalcem. Mrzla burja nam ni omogočila daljšega zadrževanja na vrhu, po južni strani smo se vrnili do Grižnika, od tu  pa nadaljevali spust v Branik. Med potjo smo občudovali mogočen Rihenberški grad, ki ga že desetletja obnavljajo. V naselje Branik smo se vrnili skozi obok  železniškega viadukta in turo zaključili z okusnim kosilom v prijetnem razpoloženju Pri Pirotovih.

Planinsko društvo Vrhnika in prof. dr. Tone Wraber pripravljata 27. januarja 2010 ob 19.00 v Veliki dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki predavanje na katerem se bomo sprehodili po krajih na zahodni meji slovenstva in kljub naslovu, ki se lepo rima, začeli v dolini Glinščice nedaleč od Trsta, končali pa ne na Kaninu, temveč na Vršiču (1813 m) nad Ukvami, ob mejniku z italijansko in avstrijsko oznako, a na slovenskih tleh, med Kanalsko in Ziljsko dolino. Na tej poti se bomo na kratko ustavili na odlomu Krasa med Nabrežino in Devinom ter v Gorici, bolj pa bomo sapo zajemali v Beneški Sloveniji (Matajur, Ivanac, Terska dolina) in Reziji. Ker bo časa zmanjkovalo, bo obisk Zahodnih Julijcev čisto kratek, pot pa bomo končali na koroških tleh, v okolišu Kanalske doline. Kot botanik bo prof. dr. Tone Wraber seveda govoril tudi o rastlinah, a jim ne bom privoščil prav veliko besed, vsaj toliko pozornosti kot njim bom posvetil krajem in ljudem na zahodni meji slovenstva. S KLIK-om si lahko ogledate vabilo na to predavanje.

V soboto, 19. decembra 2009 so nas obiskali planinci Planinskega društva Zabukovica in z nami opravili izlet v neznano na nam znano Planino. Pri tem izletu sva jim z malo organizacije in pomoči pri vodenju pomagala Edi in Simon. Z dve urno zamudo so prispeli na Vrhniko, vzrok so bile slabe razmere na cesti zaradi sneženja. Najprej smo se odpravili do Cankarjeve rojstne hiše, kjer so si pod vodstvom ogledali hišo in poslušali zanimivo predavanje o življenju Ivana Cankarja. Nato smo se skupaj odpravili na Sveto Trojico, Košace in na Planino, kjer sta jih naša prijazna oskrbnika pogostila z vročim čajem ter gibanico.

Po počitku smo se odpravili proti Vrhniki na zasluženo malico v vinotoč Oblak, kjer so se okrepčali in ob prijetni glasbi zavrteli, ter veseli in nasmejani odpravili proti domu.

Zaradi zimskih razmer smo morali pohod skrajšati tako, da je ostalo še nekaj zanimivosti okrog Vrhnike, za katere so dejali, da si jih bodo kmalu ogledali.

Dnevi in večeri pred nočnim pohodom na Planino, 26. decembra 2009 niso obetali nič dobrega. Toda v društvu smo bili pripravljeni naš zadnji pohod izpeljati tako, kot smo ga v lanskem letu načrtovali.

Naša trma je bila poplačana, vreme se je uneslo, oblaki so grozili, a večje škode niso naredili, le luno so nam skrili.

Vse to ni motilo 136 pohodnikov, ki so od Štirne, kjer se nas je zbralo 106 in preko Blatnega dola, Stare Vrhnike in Zaplane, da se ne bi podali vrhu Planine naproti. Po pozdravnem govoru in željami za vse naj, naj v letu 2010 predsednika društva Romana Novaka in napotki načelnika Vodniškega odseka, Boštjana Ravnika je sedem vodnikov varno popeljalo pohodnike preko Storževega griča, mimo Bukve do zavetišča na Planini.

 Na vrhu nas je presenetila megla, a kaj hitro smo nanjo pozabili ob izvrstnem toplem čaju našega oskrbnika Mirka in gospodarja Berta ter ob strežbi planink Helene in Irene. Ko nas je pogrel čaj so nas na plesišče zvabili veseli toni "hišnega" tria, ki so ga sestavljali Jože, Janez in Francelj, marsikdo se je zavrtel in še dodatno ogrel za še en podvig, vzpon na stolp.

Rajanje je kar nekaj časa trajalo, a klic doline je bil kar vabljiv in začeli smo zapuščati kraj celoletnega obiskovanja, mu rekli srečno in že nas je zagrnila megla. Tik nad Storževim gričem nas je med oblaki pozdravila svojeglava luna in namignila nam je, naj postanemo pri "Petih storžkih", ki nam od lanskega leta dalje s svojimi dobrotami olajšajo pot v dolino.

Samo še slovo z najlepšimi željami za prihajajoče leto in obljubami, da se v letu 2010 še večkrat srečamo na planinskih poteh naše prelepe okolice in širše domovine in kresničke so začele ugašati. A ne za dolgo, kajti naslednji nočni pohod, 17. decembra 2010 bo prišel iznenada.

Sodelovanje s Planinskim društvom Polet iz Šentruperta se nadaljuje. Ko smo jih mi obiskali na jubilejni 10. Steklasovi poti je predsedniku društva Bojanu Brezovarju šinila v glavo ideja, da bi pot v neznano opravili po planinskih poteh okoli in na Planino nad Vrhniko. In tako se je tudi zgodilo.

Mrlo jutro, 12. decembra 2009 smo jih Roman, Miro in Milan pričakali blizu Stare Vrhnike in po pozdravnem govoru našega predsednika Romana Novaka smo jo ubrali na pot proti Kurenu, kjer smo si ogledali notranjost cerkve sv. Nikolaja in nadaljevali pot mimo kraških jam, Lakančevega brezna, Ferranove buže in kmalu prispeli na Planino in se najprej povzpeli na stolp, ki bo v kratkem dobil brata na Površnici nad Šentrupertom.

Po osvežilnem čaju in nesramno dobri gibanici našega oskrbnika Kirka smo se podali na vrh Ulovke, se spustili mimo zadnjega domovanja dr. Janeza Drnovška ter obiskali naravno znamenitost Lintvern in natančno po programu prispeli na naš cilj - Star maln.

Sledilo je domače kosilo oskrbnika doma Enisa, kratki nagovori vodstva društva in že smo bili pri srečelovu, kjer prav nihče ni s seboj v dolino odnesel praznega nahrbtnika. Pri Štirni nas je čakal avtobus in naše prijatelje s prelepe doline pod Nebesi odpeljal njihovim domovom naproti.

Prepričani smo, da to ni naše zadnje druženje, zato vam kličemo na svidenje.

Začetek jesenskih počitnic in slabo vreme sta dodobra oklestila udeležbo na pohodu vrhniških planincev v idrijski konec. Najbolj radovedne pa je premamil slabo poznan konec naše Slovenije in tako se je v soboto v jutranjem mraku zbralo pred Mantovo za dva osebna avtomobila udeležencev. Ponoči je prenehalo deževati in vsi smo bili glede vremena optimistično razpoloženi.

Mogočni gori na koncu doline Vrat so dale ime stene, edino položnejše pobočje je tisto proti Kriškim podom. Če je Triglav kralj, je Stenar princ. Tine Mihelič je  napisal, da je Stenar »nekakšna tragična figura med našimi gorskimi velikani, saj mu je usojeno mesto v senci naše najmogočnejše gore, saj je pogled z Stenarja na Triglav zares prelep«.

Vzpon na Stenar (2501 m) smo pričeli pri Aljaževem domu v Vratih (1015 m), od koder smo krenili proti zgornjemu koncu doline. Po dobrih petnajstih minutah hoje smo prišli do razpotja, kjer smo zapustili  široko pot proti vznožju Triglava in zavili desno navkreber. Z listjem in drobirjem prekrita steza vijuga  med gostim bukovjem, ki je v zgornjem delu podrto zaradi letošnje obilice snega in plazov. Ko smo prisopihali iz gozda se pred nami na levi odpre mogočna severna Triglavska stena, nad nami pa se razgrnejo zelene planinske trate porasle z planinskim cvetjem in stene Bovškega Gamsovca in Stenarja, ki vse tesneje oklepajo grapo Sovatne. Naposled pridemo do skalnatega praga, čez katerega se brez večjih težav povzpnemo  in nadaljujemo po gruščnatem jeziku, kjer se zgoraj izteče v strm žleb. V žlebu smo naleteli na precej  snega, ki pa nam ni delal prevelikih težav pri vzponu. Za robom se odpre kotanjast svet z meliščem in skalnimi policami na katerih so poležavali mogočni kozorogi, ki se niso dali motiti ob naši navzočnosti višje pa se povzpnemo na razgibano planoto, od koder že vidimo vršni del Stenarja. Tukaj smo se razdelili v dve skupini, šesterica, ki smo imeli s seboj zimsko opremo smo jo mahnili proti vrhu Stenarja ostali pa proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih (2062 m).

Krenili smo po snežiščih proti Stenarskim vratcem in nato preko strmega snežišča, proti vrhu  Stenarja, kjer  se je odpiral lep razgled na okoliške vrhove, levo od Kredarice vidimo Begunjski vrh in Cmir ter zadaj Rjavino. Globoko pod nami so Vrata, obzorje na severovzhodu zapirajo Karavanke z Kepo. Na severu se dviga mogočna Škrlatica, pred njo  Dolkova špica, na zahodu nam razgled zastira bližnji Razor, na jugozahodu  vidimo Bovški Gamsovec in Veliki Pihavec spodaj  Pogačnikov dom in med strma pobočja ukleščeno Trento.

Po uživanju in prekrasnem razgledu se spustimo po snežiščih proti Kriškim podom, in bežimo dežnim kapljam, ki vse močneje naletavajo in se pridružimo ostali skupini,ki nas je počakala na Pogačnikovemu domu.

Sonce je spet razprlo oblake in mi smo jo mahnili po mulatjeri proti dolini Trente.

Med potjo smo imeli tudi reševalno akcijo češkega planinca, kateremu je spodrsnilo in je omahnil kakih petnajst metrov globoko čez skalni previs. Brez naše pomoči ne bi mogel zlesti iz grape v katero je padel, zato je Edijeva vrv in naša prva pomoč prišla še kako prav. Ko smo ga privlekli na pot je imel kar hudo poškodbo glave noge in rok, ter polno odrgnin, katere smo mu oskrbeli nato pa smo mu pomagali v dolino, kjer smo ga predali gorskim reševalcem.

Prijetno ohlajen avtobus in simpatična voznica Mateja sta nas popeljala čez Vršič do Erjavčeve koče na zasluženo kosilo in nato proti domu.

"10. junija 1997 se je med vsakoletnim usposabljanjem gorskih reševalcev na Okrešlju zgodila nesreča, pri kateri je umrlo 5 izkušenih gorskih reševalcev, od tega tudi en zdravnik reševalec. »Hvala jim, ker tvegajo svoja življenja za nas in druge planince!«, je povedal vojaški vikar Jože Plut v imenu vseh zbranih na tokratni komemoraciji. Letos je bil organizator ljubljanski odsek GRS, ki je povabil tudi nas - Oktet Raskovec. Oktetovci se vam prav lepo zahvaljujemo za »nobel« kape, ki so prišle v vetru (30-70 km/h) z nekaj kapljicami dežja, zelo prav. Pošiljam vam nekaj slikc, če pa bomo prejeli še kakšno na kateri bomo vsi, jo bomo verjetno objavili v Našem časopisu.

Lep pozdrav, Mitja Kavčič"

Kar šest-članska delegacija iz Šentruperta na Dolenjskem nam je vrnila obisk iz začetka februarja 2009. Namen obiska je bil še trdneje sprejeti odločitev o izgradnji novega razglednega stolpa nad čudovito dolenjsko pokrajino, kjer je lepo vgnezdena Občina Šentrupert. Stolp bodo postavili, kje drugje, kot v Nebesih, da prav ste prebrali, v Nebesih, saj je pogled z vrha res nebeški.

Vrhniški planinci jim ves čas stojimo ob strani, jim pomagamo z našimi izkušnjami tako glede zbiranja sredstev, kakor tudi načrtovanja, urejanja dokumentacije in izgradnje. Dogovorili smo se, da ostanemo njihovi "zunanji svetovalci" do izgradnje njihovega stolpa.

Kakor je leta 2005 dal težo zamisli naš župan, dr. Marjan Rihar, tako stoji ob strani planincem iz Šentruperta njihov župan, Rupert Gole, univ. dipl.inž. arhitekt in prav je tako.

Srečno vam želimo na začrtani poti izgradnje stolpa, dragi prijatelji iz Šentruperta, pa čeprav bo vaš meter višji, ampak tudi mi ne bomo spali.

Prekmurje in Prlekija kamor planinci ne zaidejo  pogosto sta bila cilj tokratnega izleta vrhniških planincev.

Sončno  soboto smo se pod vodstvom vodnika Borisa opravili proti Prekmurju, kjer smo obiskali kraje  na Goričkem, ki so znani po nekaterih turističnih posebnostih.

Najprej smo se ustavili na Dobrovniku, kjer je znani tropski vrt. Danosti prekmurske narave smo si obogatili s koščkom barvite tropske divjine – vrtom tropskih rastlin - v njem ponujajo poleg orhidej na ogled še številne zanimive tropske in subtropske rastline iz celega sveta.

Poleg ogleda okrasnih tropskih rastlin smo imeli možnost, da v naravnem okolju spoznamo tudi uporabne tropske rastline, s katerimi se vsakodnevno srečujemo a jih ne poznamo. Od blizu smo si  lahko ogledali kako rastejo vanilija, bombaž, kava, poper, papaja, avokado in številne druge rastline.

Naša naslednja točka je bilo Bukovniško jezero, kjer so v okolici jezera  radiostezisti in bioenergetiki odkrili številne zdravilne točke blagodejnega zemeljskega sevanja, ki privabljajo veliko število obiskovalcev. V bližini jezera je kapela Sv. Vida, ob kateri je izvir Vidov izvir z zdravilno vodo. Tu smo si vsak po svoje nabirali energijo na energetskih točkah, na koncu pa smo se okrepčali z vodo iz Vidovega izvira.

Nato smo se peljali do bližnje Bogojine, kjer smo si ogledali znano cerkev posvečeno vnebohodu gospodovem, ki je bila sezidana v letih 1925-1927 po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika.

Odpeljali smo se še do ene znamenitosti na Goričkem in sicer Sela, kje leži kapela romanska  rotunda iz prve polovice 13. stoletja, ki naj bi zgradili templarji.

Po ogledu smo odšli na zasluženo kosilo na turistično kmetijo Flisar v Zgornjih Moravcih, kjer so nas pogostili z odličnim bogračem in gibanico, ter domačim vinom.

Po obilnem bograču smo jo peš mahnili do Moravskih toplic, da se nam je dobra hrana malo polegla.

V Moravskih toplicah smo se vkrcali v avtobus in se odpeljali do Veržeja, kjer smo se ustavili pri Babičevem mlinu. Ogledali smo si mlin in okolico z deročo Muro nato pa še kupili moko za domov. Za zanimivost naj omenim, da se je gospod Babič učil za mlinarja na Vrhniki.

Zadnji cilj, kjer smo se ustavili, je bila Prlekija z znanim Jeruzalemom in cerkvijo Žalostne Matere božje.

Na zadnjem gričevju, preden se gorice spustijo v panonsko nižino ob Muri, leže najlepši kraji Štajerske in Slovenije, Franc Ksaver Meško, doma od bližnjega Svetega Tomaža, je zapisal o tej pokrajini, da je  dežela, čudovita kakor iz sanj. Ogledali smo si cerkev kjer naj bo križarji postavili na najvišjem vrhu teh goric (341 m) prvo svetišče, pravijo, da je bil to stolp  in vanj prinesli podobo Žalostne Matere božje prav iz Jeruzalema v Ormož in po njej naredili kopijo za Jeruzalem, od tod tudi ime kraja.

Ob cerkvi stoji dvorec in vinoteka, kjer smo uživali ob pogledu na vinske gorice in  poizkušali vrhunska vina okoliških vinarjev.

Za konec naj pohvalim našega vodnika Borisa, ki nam je pričaral ta za nas oddaljeni košček prelepe domovine, kjer ni visokih hribov z prijetnim izletom in kulinaričnimi užitki.

Na Vrhniki, 14. februar 2009                                                 

Ob odprtju našega razglednega stolpa na Planini sta bila prisotna tudi predsednik in podpredsednik Planinskega društva Polet iz Šentjurja na Dolenjskem.

Že takrat sta pokazala izredno zanimanje za našo mojstrovino in nam namignila, da želijo tudi oni enkrat postaviti razgledni stolp nad Šentrupertom. Seveda smo jim obljubili, da jim kadarkoli priskočimo na pomoč s svojimi bogatimi izkušnjami.

In ta »kadarkoli« se je zgodil v soboto, 7. februarja 2009, ko nas je predsednik društva, Bojan Brezovar povabil v idilično dolenjsko občino Šentrupert. Predsednik Planinskega društva Vrhnika, Roman Novak, tajnik Miro Malneršič in podpredsednik Milan Jerman smo se odpravili na pot z veliko časovno rezervo, ki nam je prav prišla za predogled Šentruperta, oziroma njegovega osrednjega trga, središča vseh dogajanj in kovanj načrtov te čudovite naselbine. Občudovali smo gotsko cerkev sv. Ruperta, ki je nastajala v 15. stoletju (1497. leta), prijetno urejene panoramske in turistične karte, obilo ličnih smerokazov, markacij, … kar vse kaže na živahen utrip te male občine z veliko dušo.

Kmalu so nas sprejeli naši gostitelji s predsednikom planinskega društva na čelu. Poseben poudarek je temu srečanju dal župan Občine Šentrupert, univ. dipl. inž. arhitekt Rupert Gole, saj si je vzel čas, da nam je prisluhnil. Poleg njiju so nas sprejeli še Damjan Zupančič, podpredsednik PD Polet, Viktor Uhan, gorski vodnik in načelnik vodniško – izletniškega odseka ter Marko Gorenc, sodelavec župana in bodoči predsednik Turističnega društva Šentrupert.

Skupaj smo odšli v vzorno opremljene prostore planinskega društva, kjer sta nas pozdravila predsednik društva in župan in kaj kmalu smo prešli na temo našega sestanka, izgradnjo razglednega stolpa. Našo predstavitev smo začeli z 20 minutnim filmom o zgodovini gradnje stolpov na Planini s posebnim poudarkom na izgradnji zadnjega v letu 2008 in tu se je župan odločil, da bo z nami preživel kar ves dopoldan, kljub obveznostim, ki mu jih je narekovala njegova funkcija. Zavedel se je, da to ni projekt »kar tako« in da bo s svojo podporo še največ naredil, če nam prisluhne do konce.

Vsi trije predstavniki našega društva smo vsak s svojega zornega kota predstavili naše delo od ustanovnega sestanka gradbenega odbora, do dokončne izgradnje in pri tem izpostavili zbiranje finančnih sredstev, izbor izvajalcev, medijsko odzivnost, obveščanje lokalne in širše javnosti, vse do svečanega odprtja stolpa. Vprašanja s strani gostiteljev so kar deževala in na vse smo našli odgovore, za vsa nadaljnja vprašanja pa smo se dogovorili, da nanje odgovorimo ob njihovem obisku na Vrhniki, kamor smo jih povabili.

Na koncu uradnega dela razgovorov smo si izmenjali lična darila in spominke in skupaj krenili na ogled morebitne lokacije njihovega razglednega stolpa. Iz 280 metrov nadmorske višine smo se (tokrat z avtomobili, naslednjič – na Steklasovi poti, pa peš) odpravili na 602 metra visok vrh z nebeškim imenom – Nebesa. S te najvišje točke Steklasove poti je bil že v oblačnem in meglenem vremenu nebeški pogled na prelestno mehko okoliško hribovje, Mirensko dolino, vinograde, zidanice, zaselke in še marsikaj bi lahko našteli. Res pogledi za bogove, kakšno šele je v lepem, jasnem, sončnem vremenu.

Naši razgovori in ogled ter modrovanja so nas prijetno zlakotnili in podali smo se v dolino in našo začetno, skupno in uspešno pot svečano zalili z domačim cvičkom ob postrvji spremljavi.

Hvala vam gostitelji, težko se vam bomo oddolžili za vašo znano dolenjsko gostoljubnost, a potrudili se bomo in skupaj bomo postavljali tudi razgledni stolp nad Šentrupertom.

Za fotoaparatom se je trudil: Miro Malneršič 

Na tokratni pohod smo se planinci Planinskega društva Vrhnika odpravili na mengeški konec na malo nižje ležeče hribe, ki se nahajajo med Mengšem in Trzinom.

To je bil lažji pohod zaradi zimskih razmer in za nabiranje kondicije za poletno sezono.

V sobotnem jutru smo naš pohod začeli z vodnico Sonjo iz Mengša  po pobočju Gobavice proti Mengeški koči, kjer  je lepo speljana trim steza in gozdna učna pot, z nje pa je lep razgled na vse strani Mengša. Njen začetek in konec je pri Oranžeriji v Mengšu.

Od Mengeške koče smo nadaljevali po grebenski poti po mešanem gozdu, kjer prevladujeta bukev in smreka proti Rašici. Med potjo smo se ustavljali in si ogledovali pokrajino, ter poslušali zanimivosti o pokrajini, o kateri nam je predavala Sonja, ki je po izobrazbi biologinja.

Po približno tri urni hoji smo prispeli do vrha Rašice (641 m), kjer stoji 25 m visok kovinski stolp in Planinski dom Rašiške čete, ki ga upravlja Planinsko društvo Rašica.

Nekateri smo se povzpeli na stolp in obenem modrovali, da ni tako prijeten kot naš na Planini saj je kovinski in nima tiste topline kot les. Iz stolpa je lep razgled na bližnjo in daljno okolico, vendar mi nismo imeli sreče z razgledom zaradi oblačnega vremena.

Po obveznem skupinskem fotografiranju smo se ustavili v koči za daljši počitek, za malico in tople napitke.

Počasi smo jo mahnili naprej proti zaselku Dobeno, kjer nas je čakalo bolj prijetno opravilo in sicer zelo dobra obara in ajdovi žganci na turistični kmetiji pri Blažu.

Po dobri hrani in ob prijetnem klepetu smo se počasi odpravili v dolino do gradu Jable, kjer nas je čakal avtobus, ki nas je, kar malo prezgodaj, pripeljal domov.

Za nami je bil še en prijeten pohod v  naravi in nižje ležečih hribih, gibanje in druženje  sta nam dala novo veselje po snidenju na naslednjem pohodu.

Prvi pohod v letu 2009 smo planinci Planinskega društva Vrhnika opravili na Sveto Ano (920 m) nad Ribnico in naprej na Grmado (887 m).

Ribniška pešpot vodi iz Ribnice na Sveto Ano mimo mogočnih sten , skozi gozdove Male gore  in poljanskih senožeti  do Grmade.

V zelo hladnem sobotnem jutru smo se odpeljali do Ribnice, kjer se je začel naš pohod. Ribnica nas je pričakala z še nižjo temperaturo saj je termometer kazal minus 15 stopinj Celzija. Kar hitro smo jo mahnili naprej, da smo se z hojo ogreli in lažje prenašali nizko temperaturo, ki jo kar nismo več vajeni.

Pot nas je peljala mimo lokalne Francetove jame, ki pa je sedaj zaprta za obiskovalce.

Naprej se je začela pot strmo vzpenjati in tudi sončni žarki so nas prijetno ogreli,tako, da smo odložili topla oblačila. Na vrhu našega prvega cilja nas je pričakala cerkev Svete Ane in pogled z meglicami ovito Ribniško dolino in naprej do Snežnika.

Pri koči na vrhu smo se okrepčali s čajem  in malico nato pa smo jo mahnili do sten Svete Ane, ki se vzpenjajo na drugi strani nad Strugami.

Dobro markirana pot nas je vodila po gozdu in gozdnih poteh Male gore do poljanskih senožeti, kjer se raztezajo  pašniki.

Naš zadnji cilj je bil Grmada, ki je ena izmed enaindvajsetih Grmad v Sloveniji, a ena bolj poznanih in obiskanih. Leži na zahodni strani ribniške Male gore in se dviga 887 metrov visoko.

V koči, katero upravlja turistično društvo Velike Poljane so nam pripravili okusno joto za posladek pa buhtelj, katerega naše punce niso mogle prehvaliti.

Dobra hrana in počitek sta nam dala novih moči za spust v dolino po zasneženih pašnikih, kjer smo si dali duška z tekom po puhastem snegu.

Za seboj smo pustili še vasico Velike Poljane, ki se je s svojo cerkvijo lesketala v večernem soncu do Ortneka, kjer nas je pričakal avtobus.