Obetal se je lep, sončen, hladen, zimski dan, a žal, kakor mnogo letošnjih, brez snega. Cekinčki smo seveda rade volje odgovorili na Milanovo povabilo, v katerem je bilo zapisano, da nas, za odprtje sezone 2012, vabi na »sprehod« na Janče. Lepo število, preko 40, se nas je v soboto, 21. januarja 2012 zbralo »pod uro« na železniški postaji v Ljubljani. Ob prihodu seveda ni manjkalo voščil ob vstopu v novo leto, saj smo se mnogi srečali prvič v mladem letu 2012.

Po voščilih in pozdravih nam je Milan predstavil traso pohoda ter povedal, da se nam bo na postajah do Jevnice na vlaku pridružilo še nekaj prijateljev, tako, da nas bo Janče »osvajalo« 52. Na koncu je res tako tudi bilo. Na železniškem postajališču v Jevnici se nas je zbralo 52.

Omeniti velja, da se je v Jevnici in okoliških krajih že v 15. stoletju širilo kajžarstvo, kar pomeni, da so kraje v lasti graščaka, naseljevali pripadniki revnejšega vaškega družbenega sloja. Širilo pa se je tudi brodarstvo na Savi, ki je bilo sicer razvito že v dobi Rimljanov (konec leta 476), vrhunec pa je doseglo v začetku 19. stoletja. Prvo šolo so v Jevnici zgradili leta 1921, leta 1928 pa so domačini zgradili še železniško postajo, ki na istem mestu stoji še danes.

Po uvodni Milanovi predstavitvi trase in urnika (še za tiste, ki so »zamudili« ljubljansko), smo se, po nekaj metrih asfaltirane ceste skozi Jevnico, pognali v hrib proti Zgornji Jevnici. Božično-novoletna dogajanja se nam niso preveč poznala, tako, da smo kar hitro in dobre volje ter brez nepotrebnega sopihanja prišli do kmetije   Pr' Valentin. Tu smo naredili daljši postanek kot bi ga normalno, vendar je bilo vredno, saj nam je domačin povedal zgodbo svojega življenja, kako je moral kot komaj nekaj dni star dojenček, skupaj s starši in sorodniki bežati pred okupatorji v gozd, se skrivati v bunkerjih, preživljati ob skopi hrani…. Po zelo doživeto povedani življenjski zgodbi nas je spustil še v svoje domovanje, staro hišo, zgrajeno iz »brun«, kjer smo si ogledali »črno kuhinjo« in bivalne prostore, v katerih je razstavljenih mnogo zgodovinskih in verskih eksponatov. Po »okrepčilnih« požirkih žganega, ki ga je dal na pokušino smo se odpravili v hrib, cilju nasproti. Narava nam je nasproti poslala nekaj megle, ki pa se je, ko je uvidela, da se nismo prestrašili, razkadila in ponovno se je pokazalo sonce.

Sonce, preproga iz listja, hlad in dobra volja so bili naši sopotniki do izhoda iz gozda na cesto, na kateri nas je pričakalo za vzorec snega in s katere se je že odprl pogled na cilj – vas Janče, s cerkvijo Sv. Miklavža, prvič omenjeno leta 1526. Po ustnih virih naj bi jo dal zgraditi popotnik, ki so ga na Janškem vrhu napadli razbojniki in se je zaobljubil, da bo, če preživi, sezidal cerkev. V notranjosti cerkve je več bogatih, baročnih oltarjev, glavni oltar pa nosi letnico 1857.

Leta 1895, ko je Ljubljano prizadel rušilni potres, je bil epicenter na območju Janč.

Na tem mestu smo se ustavili za krajši čas in Milan Jerman je, med pogledovanjem proti Grintovcem našteval njihova imena, potem pa kar naenkrat, ko je kazal nekam med Brano in Kočno, kjer se nahaja Kamniško sedlo, postavil vprašanje: «Kako se po ljudskem pripovedovanju imenuje Kamniško sedlo, in od kod mu to ime?« Ne moreš si misliti, kako »čudni« in »telečji« so lahko pogledi ljudi, ko jim postaviš vprašanje, o odgovoru na katero se jim niti sanja ne. Milan se je rahlo namuznil in izustil: «Ja, Jermanova vrata!!!«. In spet mnogo neverjetnih pogledov, zato se odloči in nam podari dve zgodbi o nastanku imena: » kamniško« in »savinjsko«.

»Savinjska« različica pravi, da je Kamniško sedlo dobilo ime Jermanova vrata po rokovnjaču Jermanu. Njega dni so namreč imeli pravico pasti na sedlu samo tisti, ki so živino prvi prignali gor. Običajno so bili to lastniki ovac s kamniškega konca, ki so žival prignali po južni strani, kjer je običajno sneg prej skopnel. Nekega leta, ko je bila zima podobna kot letos, pa so Savinjčani  prosili Jermana za pomoč. In res, rokovnjač, ki je poznal vsak pedenj gora, je nadelal pot z Okrešlja na sedlo in tako prignal drobnico na sedlo cel teden pred Kamničani.

Po »kamniški« različici pa je junak zgodbe lovec Jerman, ki je pomagal slovenskim plemičem v boju proti Turkom. Po slovenskih krajih, tja do Celovca je ropal turški paša Abdala, ki se je odločil zasesti tudi Celovec. V Celovcu pa je bil poveljnik obrambe plemič Golobek (verjetno Gallenberg), ki se ni pustil premagati z vojaško silo, zato se je Turek odločil za prevaro. Plemičevemu sinu Enriku je za pomoč in izdajo obljubil visoko čast v turški vojski in izdatno količino zlata, zato je ta poskrbel, da so se Turki navidezno umaknili izpred Celovca in očeta Golobeka obvestil, da so krenili proti Kamniku, ki ga nameravajo osvojiti.

Plemič Golobek je z vojsko pohitel proti Kamniku, med potjo pa ugotovil, da na tej strani ni nobenega sledu o Turkih in da je bil prevaran. Ob tem spoznanju ga je izdalo srce in umrl je. Brambovci, ki so v trenutku ostali brez vodje, so se zavedali , da bi bila pot preko Ljubelja predolga in bodo prepozni za rešitev Celovca, zato so zaprosili lovca Jermana za pomoč. Jerman jih je popeljal po strmih in nevarnih poteh preko sedla med Brano in Kočno in uspeli so pravočasno priti pred Celovec, kjer so izbojevali odločilno bitko. Abdala so nato na begu ubili, izdajalski Enrik pa si je sodil sam. Lovec Jerman, ki so mu brambovci obljubili, da ga nikdar ne pozabijo je v bitki sicer umrl, vendar pa so po njem poimenovali preval, ki se od tistih dni imenuje tudi Jermanova vrata.

Po tej »zgodovinski uri« nam je preostalo še nekaj sto metrov po rahlo zasneženi cesti in že smo stali pred planinskim domom na Jančah. V notranjosti prijetna toplota, vonj po hrani in tudi veliko pomoči za »žejne duše«. Čas je ob prijetnem klepetu, dobri hrani in seveda, ker je začetek leta, ob plačevanju članarin ter fotografiranju pohodnikov, hitro tekel. Skozi okna se nam je odpiral pogled na čudovite Julijske Alpe, Ljubljansko kotlino z značilno Šmarno goro in, če si stopil iz doma, tudi na Snežnik, Dolenjsko hribovje ter še kam. Skratka pogled, ki si ga lahko samo želiš in mi smo ga ta dan dobili v polni meri.

Ko nas je dosegel »klic doline« smo se kaj hitro odpravili na pot, pred odhodom pa seveda še opravili skupinsko fotografiranje. Polni energije smo kaj hitro premagali strmo pot do Laz. Med potjo smo si ogledali še cerkvico na začetku naselja Laze, ki je plod zanimive arhitekture. Na železniški postaji smo potem imeli še ravno dovolj časa, da so se tisti najbolj premraženi ogreli v čakalnici, ostali pa smo preštevali vlake in že obujali prijetne spomine na prehojeno pot ter sestavljali načrte za prihodnja druženja.

Vzpodbuden in srečen vstop v novo leto!

Besedilo: Miran Klavora

Natanko eno leto po tem, ko je kar 24 Cekinčkov obiskalo Slovenski planinski muzej v Mojstrani in natanko na dan gora letos, 11. decembra 2011 je druga pošiljka Cekinčkov uživala v predstavitvi zakladnice, ki jo muzej nudi, tako s stalno razstavo, kakor tudi dvema občasnima razstavama o slovenskih planincih in gornikih v Bariločah in o okoliških olimpijcih zimskih športov. Najlepše pove naše vzušje Miranov zapis v knjigo vtisov: "V oblačnem dnevu, kot je današnji, se namesto v gore podaš v muzej. Vstopiš v pričakovanju nečesa, a sam ne veš česa. A muzej ti da toliko, da odideš poln vtisov in lepih misli. In dan je lepši!"

Ljubljana, sobota 3. 12. 2011, neprijetno jutro, temni, težki oblaki, lije kot iz škafa, mi pa na poti proti svetemu Juriju pri Rogatcu, od koder naj bi krenili na pot proti vrhu Donačke gore, enemu zadnjih vrhov Karavank (prosim lepo, a Karavanke na Štajerskem koncu??), za katerega je že leta 1940 dr. Josip Ciril Oblak zapisal, da je to prava gora, gorska osebnost, ki obvladuje vso okolico.

Planinski pisatelj Janko Mlakar je o njej zapisal:«Ta gora je že po temperamentu ženska, sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.

Zaradi specifične oblike (treh zaporednih vrhov), so ji nadeli tudi ime Vzhodni Triglav, če jo pogledate od zahoda, pa ima ta gora obliko popolne piramide.

Preko Trojan v smeri Štajerske nas spremlja dež, ko se bližamo Celju, pa se na vzhodu začne pojavljati krasen rdeč sončni sij, ki kaže malo možnosti, da bo sončen dan – in bil je.

Na parkirišču pred cerkvijo svetega Jurija, ki je bila zgrajena v 14. ali 15. stoletju in so jo Turki leta 1532 požgali, nakar so jo domačini obnovili (portal nosi datum 1658),  v istoimenskem kraju, v bližini Rogatca se nas je zbralo 29 Cekinčkov.

S parkirišča je tudi prelep pogled na cerkev svetega Donata, ki stoji na mestu, na katerem naj bi se ustavil cerkveni zvon, ki se je ob udaru strele v cerkev na vrhu gore, privalil v dolino.

Na vrhu gore (ki jo po Rogatcu imenujejo tudi Rogaška gora) in s katerega je, kot je zapisal leta 1896  v Planinskem vestniku g. Orožen, pogled v osmero dežel na Ogrsko do Blatnega jezera, so bile sezidane v 16. in 17. stoletju »straže«, v katerih so prebivali stražarji, ki so s kurjenjem kresov opozarjali pred vpadi Turkov.

Pozneje je bila na vrhu postavljena cerkev svetega Donata, v katero je prvič leta 1740 in nato ponovno leta 1741 udarila strela, pri čemer je bilo obakrat veliko število mrtvih, zvon pa se je, v drugem primeru, kot že zapisano, odkotalil v dolino in se ustavil na mestu, kjer je danes cerkev svetega Donata.

Samo še ena zanimivost, potem pa krenemo proti vrhu. Neverjeten je podatek, da so, zahvaljujoč dr. Frohlichu, v tem koncu Slovenije že leta 1853, skoraj 15 let pred Julijskimi Alpami, dobili prvo nadelano in označeno planinsko pot, ki je bila označena za potrebe »zdraviliškega turizma« in je služila gostom Rogaške Slatine za vzpone na vrh gore.

Pot proti vrhu smo začeli, kot je obljubil Milan, s kar malo »pogrizenimi koleni«. V uteho nam je bilo dejstvo, da je bila podlaga prelepa barvna preproga jesenskega listja, ki je pod nogami prijetno šelestelo. Opogumilo nas je tudi dejstvo, da nič v zraku ni kazalo, da bi nas lahko presenetil dež, zato smo pogumno koračili do prvega postanka, ko so z nas »padla« odvečna oblačila. V nadaljevanju smo po lepo nadelani poti prišli do kar strah vzbujajočega kamnitega skoka, ki pa je lepo opremljen z jeklenicami in zelo dobro varovan. Klub temu so pristopi posameznikov različni in videli smo razno razne figure in slišali različne komentarje ob premagovanju te ovire. Ves čas je bilo slišati  Milanove:« Palice v drugo roko, tri točke oprijema, stopi čez »zajlo«, stopi na desno polico, dvigni levo nogo…«, a zmagali smo in po nekaj minutah stali na srednjem, 884 m visokem vrhu. V prvem trenutku nihče ni povedal pomembnega podatka in sicer, da to ni »pravi vrh«, zato so iz nahrbtnikov nemudoma pogledali sendviči, steklenice, čokolade in ostale dobrote iz »domače shrambe«. Manjkalo ni niti žigosanje planinskih knjižic in potem pot pod noge proti »pravemu«, tretjemu vrhu »Donačke verige«, ki uradno meri samo 883 m in je celo meter nižji od drugega.

Ob piramidi na vrhu je bila že zbrana velika skupina otrok, ki pa so se kmalu po našem prihodu odpravili proti koči, v kateri so prejšnjo noč čakali Miklavža. Po odhodu otrok smo ostali Cekinčki sami ter opravili nekaj »formalnosti«.

Kot prvo nas je Milan spomnil na našo, zelo dobro prijateljico Mileno, ki nam jo je narava v začetku leta, mnogo prezgodaj vzela. In verjemite, ni manjkalo rosnih oči, sploh pa ob pripovedovanju o dogodku, ko sta Milena in Vlasta, s pomočjo jeklenic in močne volje, »premagovali« skalni skok na poti na Donačko goro.

V nadaljevanju smo se, bo vznožju skalne piramide, ki stoji na vrhu gore, pogovorili o programu pohodov za leto 2012, ki je že izdelan in smo se z njim vsi prisotni strinjali, saj nudi za vsakogar nekaj. Torej vsi Cekinčki in Cekinke, vljudno vabljeni »na delo v letu 2012».

In zadnja stvar pred odhodom proti dolini še dogovor za obisk Slovenskega planinskega muzeja, ki smo ga, v majhnem številu sicer,  nato opravili v nedeljo, 11.12.2011.

Pot v dolino ni bila naporna, saj smo jo opravili po pragozdu Donačke gore, po lepo urejeni in označeni poti, ki nas je pripeljala do Rudijevega doma pod Donačko goro. Velja pa omeniti, da so nas ves čas spusta proti dolini spremljali, levo in desno od poti, mali rastlinski prebivalci gozda »Lunaria biennis« ali po domače srebrenke in, da bo še bolj zanimivo, »cekinčki«!!!!!!!

V domu dobra hrana, pijača in obilo smeha, saj se nam je dan iztekel tako, kot si človek lahko samo želi – jasno in sončno. Prehitro je minil čas, določen za malico in postanek in podali smo se na pot proti svetemu Juriju, kjer smo si izrekli še običajni nasvidenje ter se podali proti domovom.

Na poti domov pa se je ponovila jutranja zgodba – Domžale, temni, težki oblaki, dež, lije kot iz škafa in človek je zadovoljen, da je dan preživel s prijatelji, na pohodu, med katerim ga je ves dan božalo sonce.

Sobota, 5. november 2011, ura sedem zjutraj, ko se na vzhodu, izza Šmarne gore, pojavi rdeča ognjena krogla, ki obeta lep, sončen dan. Posedemo se v avto in odbrzimo proti Brezjam pri Tržiču, od koder se bomo, v  družbi ostalih Cekinčkov, podali na pot proti vrhu Dobrče, kar nas bo stalo približno 1000 metrov nadmorske višine.

Po cesti iz Tržiča proti Begunjam, ki je bila zgrajena že leta 1830, asfaltirana pa šele 1977, se pripeljemo do križišča nad vasjo Brezje, kjer se snidemo z ostalimi.

Pomembno je omeniti tudi, da je, pred izgradnjo ceste, po trasi ceste, ki smo jo prevozili, potekal slab kolovoz, po katerem so oglarji iz Loma in od Svete Ane vozili oglje v fužine na Jesenice in Bohinj.

Kraj se imenuje Brezje po najbolj zastopani drevesni vrsti na tem območju, to je brezi, ki je rasla na predelih, kjer se je pasla živina.

V vasi je pomembna cerkev sv. Neže (zavetnice ovčjih pastirjev), o nastanku katere govori legenda o gradu Gutenberg (Hudi grad), v katerem naj bi njega dni živela graščak Jurij in njegova žena Neža. Na gričku pod gradom je graščak sezidal cerkev sv. Jurija, njegova žena pa je postavila cerkev sv. Neže. Cerkev sv. Neže je bila zgrajena v neznanem obdobju, nakar so med leti 1861 in 1870  zgradili novo cerkev, katere posebnost je bila, da je bil zvonik ločen od cerkve. Po približno 100 letih se je začela pogrezati in razpadati, zato so v letu 1966 pozidali novo, kakršna je še danes, s tem, da so stari zvonik spojili s cerkvijo.

Tudi naselje se je v tistih časih uradno imenovalo Sveta Neža, vendar pa so ga domačini že takrat spodnji del imenovali Brezje, zgornji del pa Sveta Neža.

Zanimivost vas je tudi, da je na travnikih v okolici cerkve, imenovanih Spodnji in Zgornji vaz, pred mnogimi leti lastnik posadil murve, na katerih je gojil sviloprejke. Še dandanašnji na tem območju rastejo tri murve. Pa bodi dovolj zgodovine in gremo na pot.

Na parkirišču se nas je zbralo 32 in polni energije in potrebe po novem izzivu smo zrli v lep jasen dan.  Po predstavitvi novih članov skupine in kratkem opisu poti smo se podali na pot, po pisani preprogi, ki nam jo je iz jesenskega listja pripravila narava. Da pa le ne bi bilo prelahko, nam jo je malo navlažila, tako, da smo na spolzkem terenu morali paziti na vsak korak in iskati primerno varno oporo. Uro trajajoča pot do betonskega korita je minila brez posebnosti in v jasnem vremenu. Pri koritu, na katerem je napis RAZGLEDNA TOČKA, se nas je nekaj podalo na rob, vendar smo doživeli razočaranje. V dolini in povsod okrog nas – megla (ejga, n'č se ne vid' – po Gorenjsko). 

Ni bilo potrebno veliko časa in že je celotna skupina naletela na pas megle, ki se je dvigal proti vrhu. Poleg tega se je v krošnje dreves zapletel še veter in z njih na pohodnike vsul nemajhno količino vodnih kapelj, ki so do takrat čakale na vejah, da se približa nekdo, ki mu bodo zagrenile dan. Oblačenje vetrovk, natikanje rokavic in dalje proti koči in vrhu. Po dobri uri in pol hoje se je pred nami, iz megle, 1478 metrov nad morjem, izluščila Koča na Dobrči .

Koča stoji nad robom strmega južnega pobočja Dobrče, imenovanega Kres, ker so v času Turških vpadov na njem kurili opozorilne kresove. Prvo kočo so zgradili po I. svetovni vojni štirje zasebniki, nakar jo je leta 1952 prevzelo PD Tržič in jo poimenovalo po tragično preminulem planincu Ladislavu Kostanjevcu. 16. septembra 1974 je požar kočo v celoti uničil, nakar so leta 1976 začeli graditi novo in jo 10. junija 1978 tudi ponovno odprli ter jo poimenovali Koča na Dobrči.

V toplem zavetju koče in ob hitri in vljudni strežbi oskrbnika Milana in njegove ekipe, smo doživeli novo presenečenje (skoraj nepojmljiv šok). Navajeni na porcije hrane iz drugih planinskih postojank in gostiln po dolini, smo si naročili jedi na žlico, pa klobase z zeljem. Ko pa so skodele in krožniki »začeli prihajati na mizo«, smo ugotovili, da bi se lahko iz ene porcije hrane najedli trije. Res obilne porcije in izredno okusna hrana, za kar moram posebno pohvaliti vse osebje koče. HVALA!!!!!! Zaradi obilice hrane smo se zadržali krepko čez uro in pol ter nato, ob dodatnem šilcu »močnega«, ki ga je vsakemu pohodniku natočil oskrbnik, krenili proti vrhu. Po slabi uri hoje, še naprej v hladnem, mokrem in meglenem okolju, smo dosegli cilj – stali smo na vrhu Dobrče, 1634 metrov nad morjem. Kljub temu, da napis vabi na komaj 5 minut oddaljeni, zelo razgleden Šentanski vrh, se nanj nismo podali, saj razen megle ni bilo kaj videti. Milan nam je z vrha nazorno pokazal, kje se nahaja kateri od znanih vrhov, a megla je pač megla in videli nismo ničesar. Pa drugič! Po skupinskem  fotografiranju smo se preko Lešanske planine začeli spuščati proti dolini.

In tedaj se je tudi ozračje začelo spreminjati, in nekoliko nižje od planine, se je že začelo iz megle kazati modro nebo. Ko smo, ob ubranem petju nekaterih (zapeli so Kekčevo pesem in še kaj), ponovno prikorakali do korita z napisom razgledna točka, se je v dolini megla že razkadila. Podali smo se na obronek in z njega uživali v pogledu na dolino pod nami ter si v mislih risali pot, ki jo moramo še prehoditi do naših zvestih jeklenih konjičkov.

Na parkirišču, ob koncu podviga, ki smo ga, brez težav zmogli vsi, še kratka analiza dogajanja, kratka predstavitev naslednjih pohodov, prijateljski pozdrav in odhod proti domovom.

Lani, novembra meseca, nam ni bilo dano priti nanj, ker nam jo je zagodlo vreme. Da pa dolgovi ne bi predolgo ostajali, nam je Milan letos pripravil zgodnejši termin. Sredi oktobra, natanko 15.10.2011, smo se odpeljali proti zahodu, kjer je še svetila luna, novim dogodivščinam naproti.

Cilj motoriziranih Cekinčkov je bila vasica Volaka, ki jo zgodovinski zapisi omenjajo že leta 1291. Ime vasice naj bi izviralo iz imena Vlahi, kar kaže, da so bili prvotni prebivalci tujerodni, ki so na tem območju prebivali še pred prihodom Slovanov. Ime se je spreminjalo od leta 1200, ko jo zasledimo kot Felasi, leta 1291 dobi ime Vlach, nakar jo leta 1500 preimenujejo v Vlatzi, leta 1630 pa postane Velaczi. Dolgo jo je krasilo tudi ime Voljaka, nakar je pred vojno dobila današnje ime Volaka.

Nad potokom Volaščica, ob katerem smo si določili izhodišče in zborno mesto, leži grič Gradišče, na katerem naj bi njega dni bil grad Svete Heme, ob potoku pa naj bi stala cerkev Sv. Eme, ki pa jo je, kakor tudi fužine, ki so bile ob potoku, odnesla velika povodenj leta 1564.

Ob prihodu Cekinčkov na izhodišče se je že dvignil svetel, sončen, a vseeno hladen dan, kljub temu pa nas je z neba pozdravljala tudi še luna, ki je nekoliko zamujala s svojim odhodom. Milan nas je naštel 24 in podal načrt osvojitve 1562 metrov visokega Blegoša, najvišjega vrha Škofjeloškega hribovja. Preden pa smo zagrizli v hrib je bilo potrebno rešiti še prevozne zadrege. Pot namreč ni krožna v celoti, zato je bilo potrebno nekaj vozil odpeljati v nekaj kilometrov oddaljene Čabrače, da bi se ob povratku v Blegoša vozniki odpeljali po vozila in nato pobrali še svoje potnike in jim s tem prihranili kar nekaj hoda. Tudi ta del smo uspešno opravili in potem strumen korak v gozd, Blegošu naproti.

Kljub hladnemu jutru je vzpon kaj kmalu dvignil delovno temperaturo in ob prvem postanku so vetrovke romale v nahrbtnike.

Ob stalnem šelestenju vetra v krošnjah dreves, smo brez posebnih zapletov, nekateri z več, drugi z manj težavami, dosegli Zavetišče gorske straže pri Jelencih. Lesene mize in stoli so kar vabili k počitku in nemudoma so se na mizah znašle dobrote iz nahrbtnikov in – čas je za malico. Sonce nam razdaja svoje tople žarke, zato je postanek zelo prijeten in nekoliko daljši.

Potem pa spet pot pod noge, v mešan, pretežno smrekov gozd, kjer se kar naenkrat razleže glasen »jurčeeeek«. Pa da ne boste mislili, da je kdo klical Jureta. Ne, naša ostrooka pohodnica je našla pravega, zdravega, prekrasnega gobana. In doslej kolona Cekinčkov se raztegne levo in desno od poti in začne se tekma, kdo bo našel naslednjega, mogoče lepšega, mogoče večjega. In bilo jih je res še nekaj, zanesljivo pa je marsikateri ušel našim ostrim pogledom. Ob takem krajšanju časa smo se kar nenadoma znašli ob vznožju vzpona do Koče na Blegošu, kjer nas je že čakala obilna malica.

Vsakdo si je privoščil kaj »na žlico« in seveda okrepčilno pijačo, potem pa naskok na vrh. Ker je pot lepo nadelana in dobro vzdrževana, smo se brez težav vsi, tudi dva člana, ki sta se nam pridružila pri koči, povzpeli na vrh.

Že med potjo, še posebno pa potem z vrha, smo kljub vetru, uživali v pogledu na vse štiri strani neba, kjer so se nam na ogled postavile slovenske gore in planine, na čelu z očakom Triglavom. Res pogled, ki si ga človek lahko samo želi in mi smo ga ta dan doživeli.

Pravijo, da vse lepo hitro mine, in to se je zgodilo tudi nam. Klicala nas je namreč dolina, do katere je bilo še kar nekaj hoda. Zato smo hitro opravili tradicionalno skupinsko fotografiranje in se podali na strmo pot, pretežno ob Rupnikovi liniji, proti Čabračam.

Brez zapletov smo se vsi srečno in brez poškodb spustili v dolino, v vas Čabrače, kjer so nas čakali zvesti jekleni konjički. Kratek pozdravni nagovor, predstavitev programa za jesen in zimo, prijateljski nasvidenje in že smo hiteli vsak svojemu domu naproti. Ponovno se snidemo novembra, ko bomo morali biti kar pridni, da bomo izpolnili zadani program.

Milan nam predstavi Pohorje kot 1543 metrov visoko naravno oazo, širnih gozdov in celo pragozda Šumik, polno obsežnih pašnikov in jas, neokrnjenih voda, slapov, jezer in šotnih barij. In v tej oazi domujejo tudi največji metulj Evrope in druge dragocene živalske vrste. In na koncu sledi povabilo na izlet, na edino silikatno gorovje pri nas, ki naj se zgodi med 2. in 4. septembrom.

Če bi vabilo pozorneje prebrali, bi verjetno odkrili v njem skrito zanko, katero pa sem tudi sam razvozlal šele po koncu našega druženja v pohorskih gozdovih. V opisu poti je Milan namreč zapisal, da bomo hodili mimo Partizanke (ne Partizanskega doma) in v višinski razliki - malo gori - doli - naokoli. V čem je bila zanka, vam bo popolnoma jasno, ko boste prispevek prebrali do konca.

Po vseh tehničnih pripravah in po že opravljeni ogledni turi, je Milanu organizem sporočil, da je prišel čas, ko tudi on potrebuje nekaj predaha in, da bi lahko tura preko Pohorja imela neprijetne posledice za njegovo zdravje.

To sporočilo je razumel in ga vzel resno, zato me je nekaj dni pred začetkom pohoda poklical in prosil, če bi prevzel vodenje. Da ne bi priprave, ki so bile že izvedene šle v nič in ker zaupam v kolektivni duh Cekinčkov, sem po kratkem premisleku privolil in se pripravil, kolikor je v danih okoliščinah bilo najbolj mogoče.

V petek se nas je pod uro na ljubljanskem kolodvoru zbralo 21 Cekinčkov, ki smo ocenili, da imamo sposobnost premagati Pohorje. Na zbornem mestu je Milan pohodnikom predstavil zamenjavo v vodenju in vsem zaželel srečno pot ter ob odhodu vlaka nemo (verjamem, da tudi s cmokom v grlu) obstal sam na peronu, mi pa smo z vlakom oddrdrali proti Mariboru.

Pot je kaj hitro minila in nato tudi z mestnim prevozom do vznožja Pohorja ni bilo težav, saj smo imeli občutek, kot da je avtobus čakal samo na nas. Tudi na vzpenjači ni bilo zastojev in vseh 22  v Mariboru se nam je namreč pridružila še Ptujčanka Vlasta) se nas je znašlo na začetku poti.

Skrb mi je vzbudila izjava enega od zaposlenih pri vzpenjači, ki je na moje vprašanje, če nas bo na poti do Mariborske koče in dalje do Ruške koče zajel dež, izjavil, da prej tema kot dež. A naj zapišem že kar sedaj, in kot boste brali v nadaljevanju, smo dobili obojega obilo.

Hoja do Mariborske koče je minila v prijetnem kramljanju in izmenjavi novic med prijatelji, ki se že dalj časa nismo videli. Po kratkem oddihu, žigosanju transverzalnih in ostalih knjižic ter nekaj debelih deževnih kapljic smo se podali proti Ruški koči. Tudi pri Mariborski koči je bila zanimiva izjava enega od domačih planincev, ki je v šali dejal, naj dajo vodniku karto Pohorja, ki ga ne pozna in se bo izgubil. Do drevesa, na katerem je smerna tabla za dom Zarja, je hoja tekla gladko in brez zapletov, potem pa se je začelo. Ker mi je iz v spominu odmevalo, da ne smemo v smeri Zarje, temveč po drugi, slabše označeni poti, sem hrabro zakorakal v smeri markacij, navzdol v gozd. Po nekaj minutah hoje so se, na široki poti markacije izgubile, vendar smo kljub temu, po občutku, nadaljevali v desno. Ker pa je smer in višina postala sumljiva, sem uporabil »klic v sili« in po kratkem usklajevanju sva z Milanom ugotovila, da smo nekoliko preveč desno in prenizko. Sam sem se podal na izvidniški pohod po strmem smučišču, in se, ne boste verjeli, znašel na vrhu smučišča »Partizanka«.  Po ugotovitvi, da je točka prava za nadaljevanje proti Ruški koči, sem poklical ostale in nadaljevali smo pot. Takrat pa se je že začel napovedovati tudi drugi, težji del poti, začelo je namreč deževati ter padati tema. Dežniki, nekaj pelerin in pogumno naprej.

Vendar tokrat samo dobrih  deset minut, kajti potem se je vlilo »kot iz škafa«, začelo se je neurje in divji ples narave, z grmenjem, strelami, močnim nalivom in celo meglo. Po gozdni poti se nam je pod nogami začel valiti hudournik, voda vdirati v čevlje, na nekaterih mestih so nastale globoke luže, lilo pa je tako, da tudi s pomočjo čelnih svetilk ni bilo mogoče slediti markacij ob poti, saj je bilo videti komaj ped pred nosom.

Vendar pa smo le našli markacijo, za katero smo menili, da bo rešilna. Na drogu električne napeljave se je v soju svetilk zasvetil znani rdeče-beli krog, pod njim pa bela puščica, ki je kazala, mimo električnega transformatorja nekam proti dolini. Ker sem po telefonu dobil tudi potrditev lokalnega poznavalca, ki mi je povedal, naj gremo »naravnost mimo transformatorja in bomo po desetih minutah v koči«, smo se podali v smer, ki jo je kazala puščica. NAPAKA!!! Po približno 20 minutah hoje navzdol, sem ocenil, da pri stvari nekaj ne more biti v redu, saj smo, kljub izredno težkim nevihtnim razmeram, hodili že predolgo in bi že morali doseči cilj. Ponovno sem z domačinom opravil usklajevalni telefonski pogovor. Ugotovila sva, da hodimo v napačno smer in se dogovorila da se vrnemo do transformatorja, kjer nas počaka domači vodič. In res smo, po slabe pol ure hoje navkreber, pri transformatorju, zagledali odrešilne luči osebnega avtomobila. Še dobrih petnajst minut hoje do koče in utrujeni, premočeni a hkrati tudi zadovoljni, da se je srečno izteklo, smo se ob 21.30 uri znašli pred vrati Ruške koče. In na koncu ugotovili da je bilo to tisto »malo gori – doli - naokoli«.

Po preoblačenju in namestitvi premočenih oblačil v zasilni sušilnici pa se je zgodil skorajda čudež. Kar naenkrat se v jedilnici zbere celotna odprava, ki se ji je pridružila še Monika in začel se je zabavni večer. Kljub vsemu hudemu, kar smo prestali do koče, šalam, smehu in petju, kar ni hotelo biti konca. A na koncu je zmagala utrujenost in počasi smo se odpravili spat ter pripraviti za sobotno »dolgo turo« do Ribniške koče.

V lepo, svetlo jutro smo se zbudili, kot da prejšnji večer ne bi preživeli norega plesa narave. Posledic e čutili tudi zaposleni v koči, saj je bil edini način plačevanja računov gotovina, ker je neurje uničilo vso hišno telekomunikacijsko napeljavo.

Ob 8. uri smo krenili novim dogodivščinam naproti. Ker sta se nam pri koči pridružila še planinski samohodec Marko iz Ljubljane ter Cekinček Bojan, je bila skupina številčnejša in tako tudi pozitivne energije več. Naj na tem mestu zapišem, da smo, kljub Markovemu dokaj dobremu poznavanju hribov, zaradi slabo markiranih poti, na nekaj mestih morali kar dobro pogledati v karte, združiti moči ter se odločiti za pravo pot. Posebno doživetje, ki ostane večno v spominu je bila hoja skozi pragozd Šumik, ki mu piko na i doda slap, do katerega se moraš spustiti, ker sicer, tako trdijo, nisi bil na Pohorju. In res je bil ta dan, zaradi dodatne vode od pretekle noči, še posebno veličasten.

Mimo Koče pod Klopnim vrhom in po cesti pod Klopnim vrhom spet nekaj orientacijskih težav in dogovorov (eni bi po gozdu, drugi po cesti naokrog), a kljub temu uspešno prikorakamo do Koče na Pesku. Dogovor, da se ustavimo za daljši čas, da si privoščimo kosilo in nekaj osvežilne tekočine. Čas hitro teče, in da bi izpolnili dnevno normo ter za dne prišli do Ribniške koče, je treba kar prehitro na pot. Tik pred odhodom pa peterica »članov odprave« oznani, da so ocenili, da so njihove zmogljivosti na meji zmožnosti in se odločijo, da je njihove hoje za ta dan konec in bodo v »lastni režiji« nadaljevali pot. Seveda smo spoštovali njihovo pametno in pretehtano odločitev ter nas je 19 odšlo dalje, v smeri Ribniške koče.

Eden vrhuncev je, ko se povzpneš na stolp ob Lovrenškem jezeru in s pogledom objameš vso lepoto, ki jo narava ponudi, verjetno v opravičilo za preteklo, nevihtno,  noč. Preprosto nepozabno – prečudovito!!!! Podobna slika in podobni občutki tudi ob Ribniškem jezeru. Človek ne more verjeti, da je v Sloveniji toliko lepote,na tako majhnem prostoru. A je vseeno res.

Od jezera še kratek vzpon in prihod na greben s spomenikom, s katerega se odpre pogled na kočo, ki pa je žal na sosednjem grebenu, tako, da je za zaključek dneva treba ponovno v dolino in potem navzgor do koče. A zmogli smo tudi to in po nekaj manj kot 12 urah hoje, utrujeni sicer, a vseeno zdravi in dobre volje, vstopili v zavetje Ribniške koče. Po večerji še nekaj smeha in pogovorov, a se je vseeno že poznala utrujenost, saj je pogovor zamrl prej kot prejšnjo noč.

V nedeljo smo se prebudili v jasen a nekoliko vetroven dan ter po obilnem zajtrku, ob 8. uri krenili proti cilju poti – Slovenj Gradcu. Med hojo je bilo slišati kar nekaj izjav o utrujenosti, o žuljih, ki so jih dobili tudi nekateri, ki do tega časa niso vedeli, kaj to žulji so, vendar dobra volja ni pošla in je bilo ves čas obilo smeha in zabave. Nepozabni so trenutki, ko se povzpneš na najvišji vrh Pohorja 1543 m visoki Črni vrh, ko uživaš v pogledu na prostrane pašnike in pohorske jase, ko hodiš po travnati preprogi in zreš na mesta in vasi v dolini.

Pri Grmovškovem domu pod Veliko Kopo na višini 1371 m pa, kot se reče, »da te kap«. Dobra volja na vrhuncu, sonce lepo pripeka in Cekinke zaplešejo, ne boste verjeli, kan-kan. Še nekaj rund polke in po nekaj kozarcih zaužite osvežilne pijače je čas za nadaljevanje. Poguma Cekinčkom ne vzame niti strm vzpon preko Velike Kope, na višino 1542m, saj se zavedamo, da nas na drugi strani čaka spust, ki je za noge težji, a vseeno, pot gre navzdol, proti cilju.

Brez posebnih težav, ob vse pogostejšem omenjanju žuljev in utrujenosti, smo prispeli do Partizanskega doma, na višini 1443m. Ponovno počitek, ki ga noge, pa tudi duša, potrebujejo in potem nadaljevanje proti  Koči pod Kremžarjevim vrhom. Na višino koče 1102 m, pridemo ob 13.30 uri. Ker nas po telefonu doseže glas, da se je Milan z avtobusom »prebil« do Gradišča in nam s tem prihranil kar dobro uro hoje, se odločimo, da bo postanek za kosilo nekoliko daljši. V družbi neštetih os in ob čakanju na »pogrevanje » hrane, je čas hitro mineval. Vsi Cekinčki smo si, tako ali drugače »lizali rane«, nameščali povoje in obliže ter razmišljali, kako bomo uspeli prehoditi še zadnjo uro spusta do odrešilnega avtobusa. In človek kar ne more verjeti. Po obedu in popiti pijači smo se odpravili v dolino in uro trajajoč spust je minil v sproščenih pogovorih in dobri volji, kot bi ne bili ta dan na nogah že 7 ur.

Potem pa, nepozabno srečanje na Gradišču, kjer sem, in mislim, da me občutek ne vara, videl tudi kakšno solzo sreče, ob srečanju z Milanom. Cekinke so mu, za dobrodošlico in v zahvalo za prihranjeno uro, zaplesale svojo »kan kan točko«, ob kateri je tudi Milan onemel. Po prehojenih 63 kilometrih in vseh prestanih naporih te ženske še plešejo. Res so neumorne, zlate Cekinke!!!!!!!

O vožnji proti domu nič posebnega.

Upam, da vam je v tem trenutku jasno, kaj je pomenila Partizanka, kaj je pomenilo » malo gori – doli - naokoli« in, da bomo mogoče v prihodnje vsi bolj pozorno prebrali Milanove namige in se pripravili na presenečenja.

Ob koncu vsem udeležencem pohoda iskrena hvala za potrpljenje, podporo, kolektivni duh in zaupanje, ki ste mi ga, kljub nekaterim napakam, izkazali. Res ste zlati Cekinčki, pravi prijatelji, na katere se lahko človek zanese v vsakem, tudi najtežjem trenutku.  BILO JE NORO IN NEPOZABNO!

Tosc, gora v Julijcih, ki se nam je dolgo upirala, je bila v soboto 13. 8. 2011 končno premagana in 45 Cekinčkov je stalo na njenem vrhu.

Res končno, saj se je upirala od lani, ko smo najprej, zaradi slabega vremena, pohod nanjo preložili in potem končno celo odpovedali ter jo uvrstili v letošnji program. Tudi letos nam je v prvem poskusu prekrižala račune, saj jo je zopet zagodlo vreme, v drugem poskusu pa smo se odločili priti na vrh in uspeli smo.

In čemu tako obsežen uvod? Gora je očitno imela namen pred nami nekaj skriti, in priznati moram, da kljub temu, da smo stali na njenem vrhu, skrivnost ostaja. Med gorniki se namreč že mnogo let govori in piše o gori – debeluhu naših gora; plečatem Tošču; gori, ki skriva pogled iz Bohinja na Triglav; o gori,  s katere je najlepši pogled na Triglav – za katero uporabljajo štiri imena in dve nadmorski višini.

Rudolf  Badjura, poznavalec terenskega ljudskega izrazoslovja,  goro,  v svojem delu Vodnik na Triglav iz leta 1913, imenuje Tolstec in Tošč ter mu pripiše višino 2273 mnv, poleg tega pa mu še pridoda simpatičen vzdevek »debeluh naših gora«, kar izhaja iz njegove oblike.

Dr. Henrik Tuma ga v svojem delu Imenoslovje Julijskih Alp poimenuje Tosc.

Priznani slovenski gornik in jamar Pavel Kunaver mu, v knjigi Moje steze, pripiše ime Tošč in višino 2275 m. Nanj se je najpogosteje vzpel v časih, ko je kot začetnik taborništva v Sloveniji taboril ob Bohinjskem jezeru.

V karti Vodnik po Julijskih Alpah se naš znanec pojavi kot Tošc, z višino 2275 metrov. In končno, da ne bo predolgo, ga najdemo v karti Julijcev »Razgled s Triglava« (ki je takrat uradno meril »samo 2863 mnv«), ki jo je izdalo PD Ljubljana-Matica, kot Tosc, v višino pa mu pripišejo 2275 mnv.

Ne glede na ime in višino pa smo se Cekinčki odločili, da bomo v enem dnevu osvojili vse štiri vrhove in premagali obe višini. V ta namen se nas je, na parkirišču pod Planino Konjščica, zbralo 46. Vremenska napoved ugodna (popoldanske plohe) in po kratki Milanovi predstavitvi poti in pozdravu dvema »novima Cekinčkoma«, se kolona pomakne proti planini. Pri sirarni na Konjščici kratek predah, preštevanje in naročanje popoldanske malice ter kmalu nadaljevanje proti Studorskemu prevalu. Kolona se vije v hrib, pojavlja se prva žeja, zato kar prav pride kratek postanek na planini in nekaj požirkov hladne vode iz potoka. Takoj nato preizkušnja za kolena, pred nami je namreč preval, ki ga, brez omembe vrednih težav vsi premagamo in že smo na »ravnini« proti Vodnikovi koči. Sredi ravnine opazimo kamen, na katerem se bohoti rdeč napis Tosc in puščica v desno. Pogled v to smer nam izda, da bomo »imeli kar nekaj dela«, da bomo osvojili vrh. Kratek oddih, sendvič in nekaj požirkov pijače in že se, vsi razen enega, ki je ocenil, da je greben prehud, pričnemo vzpenjati proti vrhu. Po dokaj napornem vzponu nas »napade« trop ovac, usta pa se raztegnejo v nasmeh, saj smo »na vrhu«. A glej ga zlomka, pomota, osvojili smo namreč šele prvo oviro,cilj pa je za grebenom in prehoditi je treba še kar dolgo in strmo brezpotje. A je zato, ob prihodu na vrh, veselje še toliko večje. Na vse strani se odpira prekrasen pogled, najlepši pa je seveda na slovenskega očaka. In ravno ta se je poigral z nami, saj je svoj vrh ves čas skrival v meglicah, kot da nam sporoča – pridite na to stran in pokažem vam vso svojo lepoto. V mislih si rečeš – le počakaj, nekega dne pridem na vrh in ti snamem megleno kopreno, da te bodo videli tudi s Tosca.

Po skupinskem posnetku na vrhu še Milanovi napotki o pripravah potrebnih za varen spust. Vezanje čevljev, drža palic, varen korak in že se kolon vije proti dolini. Ob 14.00, na Studorskem prevalu, pa uresničitev vremenske napovedi – ploha. Oblačenje vetrovk in nekoliko hitrejši korak proti Konjščici, kjer nas oskrbnik in njegova ekipa že čakajo s hrano, ki smo jo naročili zjutraj. Po zaužitju okusne hrane in nekaj krepčilne pijače nam je ostal samo še spust do vozil in vsi smo ga uspešno prestali.

Ob koncu dneva Milanova analiza pohoda, ki smo ga, ponovno, vsi brez težav in poškodb uspešno končali. Še nekaj besed o pohodih, ki jih bomo opravili v septembru, prijateljski nasvidenje in že se kolona vozil vije preko Gorij proti Bledu in dalje proti domovom pohodnikov.

Skrivnost imen in nadmorske višine pa naj ostane na gori kot izziv zanamcem.

In Cekinčki, da ne pozabim, zmogli smo nekaj več kot 14 km z višinsko razliko malo preko 1000 metrov.

Besedilo: Miran Klavora

V vabilu za mesečni pohod Milan piše – v letnem načrtu smo imeli namen obiskati Kojnik, Golič in Lipnik, vendar je zaradi prelepega vremena v aprilu in maju narava pohitela in večina rož je že odcvetela. Zato se bomo podali na Debelo peč mimo planine Lipanca in se vračali pod Brdom ter po želji osvojili še Lipanski vrh in Mrežce.

Toda, ponovno račun brez krčmarja (narave). V soboto zjutraj, po mojem bioritmu »sredi noči«, zvoni mobitel in na drugi strani Milan: «Miran ali gremo?« Pogled skozi okno kaže sinje modro nebo in greh bi bil ne iti. Zato je odgovor jasen: «Gremo!«

Skok iz postelje, obisk računalnika in spletne strani vreme.com, ki za Debelo peč pokaže 15 stopinj in 48% možnost padavin. In na koncu smo v gori žal, dobili ravno tistih 48% možnosti.

Po poti proti Mrzlemu studencu na Pokljuki, že nekaj kapljic na vetrobranu, vendar je volja boljša, ko prispemo na Mrzli studenec. Nebo se namreč jasni in dežja ni, čeprav se nad Julijci ves čas preganjajo gmote temnih oblakov. Hitra razdelitev novih majic Cekinčkom, presedanje v avtomobile in odhod proti Medvedovi konti.

Tu pa se že začnejo prve težave, ki kažejo, da se dan ne bo izšel po naših željah. Najprej na cesti opazimo veliko število trojk policistov in vojakov v športni opravi, ki tečejo na vso moč, kar kaže na to, da bi radi bili čim prej na cilju ter se izognili dežju (bili so udeleženci Brajnikovega memoriala, ki je potekal v spomin na pet tragično preminulih gorskih reševalcev, ki so, zaradi spleta nesrečnih okoliščin, umrli med vajo na Okrešlju).

Na Medvedovi konti se izpod enega od vozil naših pohodnikov razlije temna luža in pregled podvozja pokaže, da je bila voznica med vožnjo nekoliko prehitra ter na eni od številnih lukenj na cesti močno poškodovala karter, tako, da jo je po povratku z gore, čakala vožnja domov z avto vleko.

A vseeno, tudi to nam ni vzelo volje in po Milanovi predstavitvi relacije in preizkusu še ene nove pridobitve – UKV postaj, se kolona prične vzpenjati proti Blejski koči.

Pada vse močneje in potrebne so pelerine, a pot do koče mine brez nadaljnjih zapletov. V koči kratek postanek, topel čaj in odhod proti Debeli peči. V času, ko smo se krepčali s čajem in sendviči, se je nebo nekoliko zjasnilo in že smo menili, da se bomo izognili tistim 48% možnosti za padavine. A žal ni šlo. Kmalu se je ulilo in kolona 37 pohodnikov se je zavila v pelerine ter brez besed korakala v goro. Na znani energijski točki, kjer je dež ponovno za kratek čas ponehal, smo na hitro opravili skupinsko fotografiranje in nadaljevali pot.

Med potjo, kot običajno, pogosto zvonijo mobiteli in ena od naših novih pohodnic svojemu sogovorniku v dolino slikovito pojasni situacijo, v kakršni je: «Hodim in umiram!«

In nato nov postanek in ob odhodu s kraja počitka nov zaplet. Miranova UKV postaja zapiska in iz nje glas: «Milan, eden od pohodnikov je izgubil Garmina in se bo vrnil do koče, da ga najde. «Kljub vsemu sva s pohodnikom pregledala kraj, na katerem se je med postankom igral s snegom in k sreči Garmina zelo hitro našla, tako, da smo nadaljevali pot v polnem številu in vso opremo.

Naslednji postanek, odločilen za današnji dan, na višini 1955 m.n.v. Pred nami se odpira pogled na cilj, Debelo peč. Pohodniki se strnemo v gručo, upremo poglede proti cilju in za trenutek globoko razmišljamo  - varnost ali cilj? In prevlada odločitev za varnost, kar pomeni, da se na Debelo peč tokrat ne bomo povzpeli temveč se bomo preko Lipanskih vratc spustili do koče in od tam v dolino.

Spotoma nam je pot presekal še star gams, ki je pokazal umetnost gibanja v gorah, poziral našim fotografom in nato po strmem bregu izginil za bližnji obronek.

Po tem srečanju še spust do Blejske koče, tam pa, kot običajno jedi na žlico, mnogo dobre volje, smeha, nekaj požirkov prepotrebne tekočine in predvsem mnogo prijateljstva.

Mojo pozornost je v koči pritegnila predvsem slika bronastega bodala, za katero piše, da je bilo najdeno v grušču na planini Lipanci. Ker me je zanimalo, kaj naj bi to pomenilo, sem si pogledal zapise na spletu in ugotovil, da so na območju Alp mnogokrat opazili, da je v nekaterih predelih podoba tal podobna kraterjem na luni. S skrbnimi raziskovanji, ki jih je vodila ga. Marija Ogrin so nato ugotovili, da so na teh krajih prebivalci Julijskih Alp kopali železno rudo in jo v majhnih, približno 30 cm velikih pečeh topili v železo. Zato so bili še posebno cenjeni nabiralci rude, oglarji, topilničarji in obdelovalci železa. O detajlih pa se zainteresirani lahko poučite na krožni poti, ki vodi po sledeh bobovca na Pokljuki. Rudarska tradicija v teh krajih ima preko 2800 let.

Po obilni malici spust do vozil in tam zadnji Milanov nagovor, v katerem je v kratkih besedah predstavil načrte za julij, opozoril na zahteven pohod na Grintovec in traso dvodnevnega pohoda po Pohorju, ki ga bomo izvedli v septembru.

Kljub nedoseženemu cilju in mokrim pelerinam so nam ostali lepi spomini in zaveza, da bomo Debelo peč, ki se je tokrat izognila podplatom naših čevljev, zagotovo počastili s svojim obiskom v lepših vremenskih razmerah. V vseh ostaja zavest, da smo se ponovno, kljub slabim vremenskim razmeram, vsi, nepoškodovani vrnili v dolino, za kar gre zasluga pametni presoji trenutka in možnosti.

Levstikova pot, Jurčičeva pot, Prešernova pot – vsi velikani slovenske poezije in proze imajo »svoje poti«. In ima jo tudi Ivan Cankar, 10. maja 1876 na Vrhniki rojeni in 11. decembra 1918 v Ljubljani umrli največji slovenski pisatelj, dramatik in pesnik. Kdo ne pozna njegovih črtic ( Skodelica kave, Zatajil sem mater…), romanov, dram ter povesti ( Martin Kačur, Novo življenje, Hlapec Jernej in njegova pravica, Za narodov blagor….) o katerih smo v šoli, pa tudi kar tako, rekli marsikatero besedo.

Ko te na 8. tradicionalno, 23 kilometrov dolgo, vandranje od Ljubljane (z Rožnika, na katerem je po letu 1909 Cankar nekaj časa tudi živel in ustvarjal), do Sv. Trojice na Vrhniki, Milan povabi z vabilom, v katerem piše, da je pohod kondicijska priprava za daljše in težje poletne izzive, ne moreš reči ne.

V sončnem jutru, v soboto 14. maja 2011, nekaj pred osmo uro, se nas je na Rožniku zbralo devet Cekinčkov. Marsikdo bo ob tem zamahnil z roko in rekel: «Pa kaj, saj jih je bilo samo devet«! A vedite, da tudi devet, v skupnem številu udeležencev pohoda, ne pomeni malo. Po bujenju z obvezno kavico, plačilu startnine, kratkem pogovoru z Milanom, ki je do srečanja na Rožniku že prehodil traso od Vrhnike do Ljubljane in jo opremil s smernimi tablami, smo se podali na »trnovo pot« proti Vrhniki.

A glej ga zlomka; že po nekaj minutah hoje nas preseneti ogromna, rjava pojava v gozdu – MEDVED. Pa brez panike, ugotovimo namreč, da je to le eden od prebivalcev ljubljanskega živalskega vrta, mimo katerega teče prvi del Cankarjeve poti. Po prvem jutranjem šoku nadaljujemo pot po cesti, ki se preko polj, polnih različnega cvetja, vije do Podsmreke. Tam pa prvi resen preizkus dihalnih sposobnosti – po prehojenih petih ravninskih kilometrih, je treba v kratkem vzponu premagati približno 160 metrov višinske razlike  in zelo prav pride kratek počitek pri vodnem zajetju nad Podsmreko.

Po premaganem strmem delu se pot »položi« in polni vtisov in pozitivne energije nadaljujemo, v zavetju senčnih gozdov, do druge kontrolne točke in osvežilne pijače na Logu. Ker smo do tu prehodili že približno 15 kilometrov, res prija hladna voda, kakšen sendvič in energijska ploščica ter seveda, pri nekaterih, tudi obvezna cigareta (a moram priznati, da sem jih videl malo, ki so prižgali »mrtvaške žeblje«).

Od tu dalje, približno 8 kilometrov, pa prava kalvarija – po makadamski cesti po Barju, brez sence, izpostavljeni sončni pripeki, premagujemo, korak za korakom, razdaljo, mimo Drenovega griča in Sinje Gorice, do Vrhnike. V grla zlivamo vodo v litrih, iz nas teče znoj v potokih, a zmaga je naša. Tik pred koncem, ko podplati že pošteno pečejo, nas pričaka še, tisti, ki smo bili na pohodu že večkrat, ga dobro poznamo, zadnji, 600 metrov dolgi, vzpon do cerkve Sv. Trojice na Vrhniki. Uh, kako je odveč, a vseeno ga vsi premagamo in nepopisen je trenutek, ko stopiš skozi vrata v cerkvenem obzidju.

Na koncu malica ter kulturni program, ki ga pripravijo organizatorji, s kratkim nastopom mlade harmonikarice in Cankarjevo črtico Vrzdenec. Pogrešali smo samo tradicionalni županov nagovor, ki ga bomo mogoče, upam vsaj, dobili naslednje leto.

Sonce je nadaljevalo s svojim nekontroliranim praženjem udeležencev, zato smo se kaj hitro spustili do spominske hiše, ki stoji na mestu, kjer je nekoč stala Cankarjeva rojstna hiša in se, po kratkem ogledu muzejske zbirke, odpeljali proti Ljubljani.

25 kilometrov, sončne poti in nasvidenje naslednje leto ob 9. pohodu Po Cankarjevi poti.

Zgodovinski viri o naseljevanju dokazujejo, da so bili naseljenci na tem območju že v 14. stoletju. Kraj so v letih 1560 do 1580 kolonizirali s Slovenci., ki so sprva pripadali županstvu v Sorici, v 17. stoletju pa je vas Davča dobila samostojno županstvo. Po prejšnjih obsežnih pašnikih so vas imenovali » In der Alls« - v planini. Današnje ime kraja pa izhaja iz razmerja plačevanja davkov, saj so v tedanjem cerkljanskem narečju, ko so šli davke plačat dejali:«Grem davče plačet.« in od tu ime Davčerji in Davča. Vas, ki se razteza po dolini in grebenih v dolžini 10 kilometrov in je najdaljša vas v Sloveniji, in do leta 1878 nima pravega središča, nato pa zgradijo cerkev Naše preljube gospe srca Jezusovega, ki postane nekakšen center vasi.

Porezen je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja, s katerega je prekrasen razgled na okoliške hribe in nekoliko bolj oddaljene gorske verige.  Na vzhodni. strani je v bližini hribovit svet Davče s samotnimi kmetijami, za njim Škofjeloško hribovje z Blegošem, še naprej Polhograjsko hribovje, Ljubljanska kotlina in Posavsko hribovje. Na južni strani vidimo najprej strma pobočja Porezna in Počanske gore nad ozko dolino Zapoške s Počami ter dolino Cerknice s Cerknim, naprej pa Bevkov vrh, Idrijsko hribovje in Trnovski gozd, pogled pa seže do Nanosa in Snežnika. Na jugozahodu je pod nami globoka Zakojška grapa, nad njo pa se dviga Kojca. Proti zahodu je ob vznožju Porezna Baška grapa, nad njo vrhovi tolminskih gora, naprej pa Matajur; če je ozračje čisto, vidimo tudi Furlansko nižino in Dolomite. Na severu se nad Baško grapo dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora s Koblo, Črno prstjo, Rodico in Voglom, na južnih pobočjih opazimo vasici Stržišče in Kal, za Črno prstjo pa se kaže Triglav; desno so v ospredju Slatnik, Lajnar in Dravh nad Soriško planino ter Ratitovec, v ozadju pa Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Med obema svetovnima vojnama so Italijani, zaradi izredne strateške lege, močno utrdili vrh Porezna. Še zdaj je videti dolge betonirane podzemne hodnike do utrdb, obrnjenih proti tedanji državni meji. Med NOB so na območju Porezna delovale različne partizanske enote, tam so bila tudi osvobojena ozemlja na Cerkljanskem. Na Porezen pa nas najbolj spominjajo tragični dogodki marca 1945, ko so Nemci želeli v svoji zadnji ofenzivi »Winterende« (»Konec zime«) potisniti enote NOV stran od prometnih poti, tako da bi se lahko varno umaknili iz Italije in Slovenije. V noči s 23. na 24. marec 1945 so s Črnega vrha prišli na Porezen borci Kosovelove brigade, Gorenjskega vojnega področja, Inženirsko-tehničnega bataljona XXXI. divizije, kulturniška skupina IX. korpusa in predstavniki različnih civilnih ustanov, skupaj približno tisoč ljudi. Na Poreznu so nameravali ostati čez dan, naslednjo noč pa nadaljevati pohod proti Bohinju. Toda 24. marca zjutraj se je del 14. SS policijskega polka v gosti megli povzpel na Porezen in presenetil na boj nepripravljene borce, ki so počivali v podzemnih hodnikih in kavernah. V spopadu je padlo 36 borcev in bork, 183 pa so jih ujeli v podzemnem hodniku in okolici. Tega in naslednjega dne so jih 145 brez sojenja ustrelili pri Zaprviču in v Jesenici. Na to tragedijo opozarja spomenik na vrhu Porezna, PD Cerkno pa vsako leto konec marca organizira spominski pohod na Porezen.

Milan je v vabilu, poslanem po ogledni turi, obljubil in ocenil, da je vzpon na Porezen  lahka, označena, ponekod strma pot, a narava je imela svoj scenarij in zgodilo se je….

Že prihod na mesto začetka pohoda je pravi podvig, saj prevoziti zadnji, 11 kilometrov dolgi, od povodnji pred nekaj leti uničeni del ceste, po dolini Davče, ni mačji kašelj. In ko se nas večina pripelje na določeno parkirišče, Milan oznani slabo novico:« Na pohodu nas bo 12 manj, ker se je skupini Cekinčkov iz Ivančne Gorice, med potjo proti Ljubljani, pokvaril kombi in se nam, žal, ne bodo mogli pridružiti.« Prisotnim štiriinštiridesetim Cekinčkom je Milan nato orisal potek poti in krenili smo, v dokaj jasno, sobotno jutro.

A narava, ta naša dobra mati, ima običajno pripravljenih več preizkušenj, in z eno od njih je začela že dvajset minut po začetku pohoda. Ker je menila, da Milan ni dovolj natančno preveril opreme pohodnikov, je nad nas spustila dež, a smo kmalu ugotovili, da imamo vsi primerno opremo – v nekaj trenutkih smo bili namreč vsi v pelerinah, vetrovkah in pod dežniki.  Pot smo nato, v miru in ob rahlem pršenju dežja, nadaljevali po mokrih, nekoliko blatnih in spolzkih gozdnih poteh, do pastirske koče. Med kratkim postankom in Milanovi predstavitvi življenja pastirjev na planini je narava ocenila, da prvi preizkus ni bil dovolj in, da potrebujemo še enega. Preko pašnikov nad nami se je začela razvijati meglena zavesa in višje kot smo se po postanku pomikali, gostejša je bila. Ob prihodu na izpostavljen vršni greben, ki se vzpenja proti vrhu Porezna, pa smo dobili dokončno potrditev dejstva, da je v gorah vse mogoče. Nad nas se je namreč zgrnila meglena zavesa, v kateri si videl samo pohodnika, ki je bil 5 metrov pred teboj, dalj pa pogled že ni prodrl. Poleg tega je padla temperatura zraka in začel se je ples sodre – vse skupaj je bilo zelo podobno snežnemu viharju. A Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če kljub vsem nadlogam ne bi vztrajali in dosegli vrha Porezna. Pri spomeniku na vrhu hitra skupinska fotografija in odhod preko prevala v kočo Andreja Žvana-Borisa.

V koči nekoliko daljši postanek za gašenje žeje in polnjenje želodcev, nato pa zopet skozi vrata, v neprijeten sobotni popoldan. Pred kočo še ena skupinska fotografija in Milanov opis poti, po kateri se bomo vračali v dolino Davče ter prikaz bližnjih gora in gorskih verig. Z roko pokaže nekam v daljavo in resno pove:« Cekinčki, v tej smeri je  Cerkljansko pogorje, v tej smeri Golaki, v tisti smeri Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, v oni smeri je Triglav, povsod okrog vas pa je morje ( pa ne Jadransko, ampak morje megle )!«  Po tako slikovitem »prikazu razgleda« se je razlegel smeh in pesem, ki je še bolj prispevala k že tako dobri volji, ki nas ta dan ni in ni hotela zapustiti.

Po dobre pol ure trajajoči hoji, je narava spoznala, da smo Cekinčki nekaj posebnega, da se, kljub težavam ne predamo in verjetno se je ravno zato odločila, da nas za vse trud nagradi. Temni, koprenasti oblaki so se začeli redčiti, in še preden smo prišli do lovske koče, je na nas po sijalo sonce. In ne boste verjeli, izpred lovske koče smo videli vse tisto, o čemer je pred kočo govoril Milan. Najbolj pa nas je prevzel pogled na greben, po katerem smo ob vzponu na vrh trpeli najhujše muke. Kakor bi narava hotela reči:«Poglejte. Česa ste sposobni in kaj ste danes uspeli premagati!«  

Med hojo v dolino, preko Cimprovke,  po makadamski cesti, je med pohodniki še vedno vladala dobra volja, ki nas do konca, kljub prehojenim dobrim 14 kilometrom, ni zapustila, saj je bilo kar nekajkrat slišati prešerno pesem.

Na koncu pa še SMS, ki nas je dosegel iz Ivančne Gorice in ga je spisal ducat Cekinčkov, ki jim je zjutraj druženje z nami preprečila okvara avtomobila:«Da bi dan ne šel v nič, smo se povzpeli na Gradišče nad Stično ( 519 m.n.v.) in tam preživeli prijeten dan!«

Pred odhodom domov še kratko povabilo na pohod Po Cankarjevi poti, pa na pohod v sklopu bančnih športnih iger  in tisti nasvidenje, ki vedno znova obljubi, da se bomo kmalu spet videli.

Kronist: Miran Klavora

Splošno znano dejstvo je, da v Cekinčkih ves čas živi raziskovalni duh. Da bi ga vsaj delno potolažili, smo se odločili, da v duhu aktualnih dogodkov v svetu, v soboto 26. marca 2011, preverimo, kakšen je vpliv japonske jedrske katastrofe in Rudnika urana Žirovski vrh, na okolje in zdravje ljudi, v Žireh in bližnji okolici. V želji po čim bolj natančnih in verodostojnih podatkih smo se odločili, da vpliv preverimo na vrhu Sivke (1008 m n/v ). O tem, kako smo do vrha prišli pa nekoliko pozneje.

Najbrž ni Slovenca, ki ne bi vedel za Žiri, vendar pa jih velika večina ne ve prav natančno, kje Žiri so. Naj vam takoj povem, da se nahajajo v Rovtarskem hribovju, na stičišču treh slovenskih pokrajin: Gorenjske, Notranjske in Primorske. Iz Žirov nas Poljanska Sora pripelje v Škofjo Loko (Gorenjska), čez hribe se po cesti lahko spustimo v Idrijo (Primorska), po drugi cesti pa se pripeljemo v Logatec (Notranjska).

O imenu kraja obstaja več domnev, najpogosteje pa se pojavljata dve. Po prvi naj bi ime izviralo iz plodu bukovega drevesa – žira, kar bi bilo zelo mogoče, saj so bili včasih v okolici Žirov veliki bukovi gozdovi. Druga domneva pa pravi, da ime izhaja iz imena Močvirje. Menda je bilo v davnih časih na tem ozemlju jezero in mnogokrat  so nato v zemlji, v globini enega sežnja (1,89 m) našli korenine hrastovih dreves. Poleg tega pa je še sedaj ponekod zemlja močvirna. Iz imena Močvirje naj bi se sčasoma oblikovalo ime Čvirje, kasneje Žirje in končno Žiri.

Kraj so kolonializirali brižinski škofje, ki so imeli tu svojo posest od zgodnjega srednjega veka do leta 1803. Po urbarju iz leta 1291 ( Žiri so se tedaj uradno imenovali  Syroch) je bil tu sedež županstva, ki mu je pripadalo 16, po urbarju iz leta 1854 pa celo 26 vasi. Dolga leta je na tem območju cvetelo furmanstvo, na kar še vedno spominjajo stare nadstropne hiše z napušči ob glavni cesti. Na tradiciji čevljarske obrti, ki se je razvijala od leta od druge polovice 19. stol. Dalje, je po drugi svetovni vojni zrasla tovarna čevljev Alpina, katere izdelke je nosil tudi marsikdo od nas. V drugi polovici 19. stol. Pa se je preko Idrije na Žirovsko razširilo klekljanje čipk, ki je še danes vodilna domača obrt.

Četudi se krajem pravi Rovte in prebivalcem Rovtarji ( saj vsi vemo kaj to pomeni, kajneda? ), so ti kraji dali mnoge pomembne može, ki so ponesli glas o teh krajih v Slovenijo, Evropo in širom sveta. Tu so bili doma akademski slikarji Maksim Sedej, Franjo Kopač, Tomaž Kržišnik, pa številni slikarji samorastniki Janez in Pavel Sedej, Jože Peternelj-Mausar, Konrad Peternelj-Slovenc, Ivan Gluhodedov ter mnogi drugi, ki so pravi svetovni fenomen. Od neslikarjev pa samo še omemba mladinskega pisatelja Leopolda Suhadolčana in matematika Josipa Mazija. In imenovani še daleč niso vsi…..

V soboto, v sončnem jutru, se nas je 44 Cekinčkov podalo na »raziskovalni pohod«. Po uvodnih Milanovih napotkih v Žireh, na nadmorski višini 487 m, smo se podali Sivki naproti. Od prvih metrov hoje so nas spremljali ščebet sinic, krakanje vran, in visoko nad nami »pivkanje« jastreba ter žuborenje Sore, kar vse se je zlilo v pomladansko simfonijo, ki so jo s svojimi prikloni dopolnjevale kronce in pomladanski žafrani. Pol ure hoje po ravnem ter kratek vzpon in že smo pri cerkvi Sv. Ane, biseru med okoliškimi cerkvami, mimo katere vodi evropska romarska pot Sv. Eme. Takoj za cerkvijo se začne resen vzpon, zaradi katerega se kmalu pokažejo prve posledice. Nekdo ni spoštoval pravila planincev, da je treba »nove čevlje doma uhoditi« in sledila je kazen – žulj in preobuvanje.

Komaj se je kolona ponovno premaknila, že je mimo mene prihitela skupina pohodnikov, ki so, glej ga zlomka, panično hiteli v nasprotno smer. Vzrok – iskanje avtomobilskih ključev. Po nekaj minutah je bila zagonetka rešena in ključi najdeni – v napačnem žepu.  

Potem pa, brez ustavljanja in novih težav, v Milanovem ritmu do vrha Sivke. Ker vrh ne nudi razgleda, smo zelo hitro opravili skupinsko fotografiranje in se podali na rob gozda, na obronek travnika, od koder je lep pogled po okoliškem hribovju, pogled na tiste v daljavi pa je žal zastirala meglica. Ni ga večjega užitka kot sedenje na spomladanskem soncu, ki te polni z energijo. Ker je bilo energije dovolj, smo opravili še nekaj pogovorov o znaku Cekinčkov in izbiri majic, ki bodo postale naš »zaščitni znak« ter majskem pohodu ob Bančnih igrah. Žal pravijo, da tisto, kar je lepo ne traja dolgo in treba se je bilo odpraviti proti dolini. Hoja preko poljan, prekritih s preprogami pomladanskega žafran, na katerih so se mnoge pohodnice vlegle in ovekovečile, je bila nekaj nepozabnega. Spotoma smo zavili še na »kmetijo slavnih«. Ob skupinskem fotografiranju pred kajžo, je bila najbolj posrečena izjava, da na kmetiji še nikoli ni bilo in nikoli več ne bo toliko slavnih Slovencev kot na današnji dan. Pri kmetiji smo srečali še lastnika, ki nam je v prijetnem pogovoru »izdal« nekaj skrivnosti o dogajanjih na »kmetiji slavnih«. S kmetije pa v bukov gozd, ki sicer, zaradi golih vej, še ne nudi pravega zavetja in po dobri uri hoje smo ponovno v Žireh.

Ugotovitev pohodnikov na koncu je bila, da je vpliv japonskega sindroma in Žirovskega vrha zanemarljiv, da pa je vpliv pohoda na počutje pohodnikov vzpodbuden, saj smo vsi žarečih obrazov in dobre volje, po prehojenih 13,3 km in premaganih 521 m višinske razlike, srkali kavico in pivo pri Lengerju.

Po dokončni odločitvi o barvi majic, ki jih bomo v bodoče nosili Cekinčki, je bilo izrečenih še mnogo znanih; srečno pot ter nasvidenje na naslednjem srečanju in za nami je ostalo samo prazno parkirišče.

Besedilo: Miran Klavora

Ali ga poznate? Koga? Josipa Jurčiča, velikega slovenskega romanopisca, 4. marca leta 1844 na Muljavi pri Stični rojenega sina samostanskega kočijaža in bajtarja, ki je kljub kratki življenjski poti (*1881), Slovencem zapustil prekrasen opus romanov, povesti, novel in iger. Mnoge izmed njih smo spoznavali že v šolah (prvi slovenski roman Deseti brat, prvo realistično povest Sosedov sin, zgodovinsko povest Jurij Kozjak slovenski janičar, tragedijo Tugomer,  Pripovedka o beli kači, Jurij Kobila), v branje pa jih radi vzamemo še danes. Jurčič pa ni bil samo plodovit pisatelj, temveč je velik del svoje, žal kratke življenjske poti, deloval tudi  kot novinar in urednik pri časniku Slovenski narod.

Ob 150 letnici rojstva te slovenske pisateljske legende, so se turistični delavci Višnje Gore odločili počastiti njegov spomin s pohodom od Višnje Gore, kjer je eno leto obiskoval šolo, do rojstne Muljave. Ker je pot izredno zanimiva in je letos potekala že osemnajstič, smo se po njej podali tudi Cekinčki.

Petega marca, v hladnem in oblačnem jutru, se nas je 48 pridružilo osem tisoč glavi množici, ki se je podala na pot iz Višnje Gore do Muljave.

Iz Višnje Gore, katere simbol je polž, priklenjen na zlato verigo, ki naj bi ga višnjegorskim grofom (zlatega, premera 15 cm, okrašenega z diamanti), podarila žena Beneškega doža, katere sina, ranjenega 1593 leta v bitki pri Sisku, je gotove smrti rešila Sofija Višnjegorska, hči višnjegorskega grofa, smo krenili v strm breg proti razvalinam Starega gradu. Da bi pot ne bila prelahka, je poskrbela narava, z ledeno podlago, rahlo posuto s svežim snegom, kar je veliki večini pohodnikov povzročalo nemajhne težave. Kar nekaj je bilo padcev in celo poškodb, a na srečo ne med Cekinčki.

Med razvalinami Starega gradu, ki je bil, tako zgodovinski viri, verjetno zgrajen že v 11. stoletju, prvič pa omenjen 1154 kot Wichelberg in nato v 15. stoletju prešel v last celjskih grofov in kasneje Habsburžanov (leta 1456) ter potem v 17. stoletju Turjačanov, je videl dobre in slabe čase, končno pa so ga, v 18. stoletju, zadnji lastniki Auerspergi opustili in prepustili propadu, smo napravili skupinsko fotografijo ter takoj nato pohiteli po zasneženih in poledenelih stezah, našemu cilju naproti.

Skozi vasi Pristava in Zavrtače smo kaj kmalu prispeli do doma na Polževem, kjer smo si privoščili kratek oddih za sendviče in nekaj tople pijače ter nato preko smučišča, mimo cerkve Sv. Duha, najvišje točke našega pohoda  (630 m n/v), usmerili korak skozi Velike Vrha in Roje do Muljave.

Na Muljavi smo napravili kratek postanek in se nato, željni hoje in novih dogodivščin, odpovedali ogledu osrednje proslave ter po fotografiranju ob čebelnjaku pod Jurčičevo rojstno hišo, krenili proti izviru Krke in Krški jami.

Med hojo proti Krški jami, okrog poldneva, so se oblaki ob pomoči rahlega vetra razvlekli in sonce je sramežljivo začelo kazati svoje obličje, tako, da je ob tradicionalnem postanku pri kmetiji v Znojilah, že kar prijetno grelo. Kot bi se hotelo odkupiti za naše dopoldanske muke, je ob prihodu do Krške jame iz katere, na nadmorski višini 268 m izvira reka Krka, že sijalo na vso moč, tako, da je bil obisk jame skrajšan na nujno potreben čas. Tudi čas kosila pri Hočevarjevih, kjer so nam pripravili okusno obaro in ričet, smo opravili v rekordnem času in se nato, pred gostiščem, skupinsko nastavljali sončnim žarkom.

Ob prijetnem »martinčkanju« je kar prehitro prišel čas odhoda, saj smo morali prehoditi še kar nekaj poti do vasi Krka, kjer pohodnike običajno čaka odrešitev v »obliki avtobusa«, ki jih popelje do Višnje Gore.

A tokrat se je dan zaključil po tisti znani; »najboljše pride na koncu«. V vasi Krka so nas namreč v svojo sredo povabili mali sončki, učenci Podružnične osnovne šole Krka, ki so s svojimi učiteljicami pripravili kulturno-turistično prireditev, ki so si jo, glede na dejstvo, da v stari šoli znanje nabirajo samo še letos, naslednje leto pa se selijo v novo, zamislili kot šolski muzej. Stavba šole, v katero so nas »zvabili«, je namreč stara že 200 let in v njej še vedno poteka pouk, v času od 1851 do 1855 pa je v njej znanje nabiral tudi Josip Jurčič.

Komaj se nas je pol stotnije odraslih posedlo v šolske klopi, so sončki pričeli z nastopom, v katerem so, na radoživ, iskriv, prisrčen in samo otrokom lasten način, prikazali šolski dan, kot je potekal pred več kot sto leti. Najbolj je v srca gledalcev segel prizor, ko učitelj ob preverjanju prisotnosti pri pouku vpraša deklico, zakaj v šolo ni prišla tudi njena sestrica. In odgovor iskren, a hkrati tudi zelo žalosten, in slika tedanjih razmer:« Imava samo eno oblekico in danes sem v šoli jaz, jutri pa pride sestrica!«.

Ob koncu nastopa močan aplavz, ki mu je sledil še ogled šolskih prostorov in kratko druženje s sončki. Druženje je bilo res kratko, krajše kot bi si ga otroci zaslužili, a žal je odhod pogojen z voznim redom avtobusa, ki nas je odpeljal nazaj v Višnjo oro, do naših vozil.

V Višnji Gori še Milanov nasvidenje 26. marca 2011 na Sivki in odhod utrujenih, a zadovoljnih pohodnikov proti domovom.

In da ob koncu ne pozabim – GPS Garmin je na koncu pokazal, da smo prehodili 18,4 km, koliko korakov je napravil, pa naj si izračuna vsak sam.

V zgodnjem jutru 19. februarja 2011, smo se, z vseh koncev Slovenije proti Solkanu, podali člani pohodniške skupine Cekinčki. In razlog? Na parkirnem prostoru, v bližini mostu z največjim betonskim lokom na svetu, nas je čakal Milan, s svojim nepogrešljivim seznamom, na katerem je sproti »obkljukal« vsakega prišleka. Seveda ni manjkal tudi prijazen pozdrav, ki smo ga ponovili še vsi, ki smo na parkirišču že bili.

Še zadnji pregled opreme, kakšen sendvič, kavica iz »termoske« in že ušesa doseže Milanov klic:«No, pridite malo bližje!« Najprej nas Milan, vseh 48, ki smo se odločili ta dan preživeti skupaj,  razveseli s prijetno novico, da se je prejšnji večer začela pisati »nova zgodovina« Cekinčkov. Naši prijatelji, planinci PD Vrhnika, so nas namreč soglasno sprejeli v svoje vrste, kot novo skupino pohodnikov, z imenom, ki ga že dalj časa uporabljamo – CEKINČKI. Seveda ob tej novici ni manjkal močan aplavz.

Nato še kratek opis poti, obvezna opozorila o upoštevanju varnostnih pravil med hojo in krenili smo, po severni poti, vrhu Sabotina nasproti.

Komaj so se noge dobro ogrele, že je Milan ukazal, zanj sicer nenavadno hitro, počitek. Ko smo se vsi ustavili, ob kamnitem spominskem obeležju, v gozdu, visoko nad zeleno Sočo, ki ga krasi majhen šopek cvetja in napis Moj mir, je Milan, s svojim globokim, a tokrat še bolj resnim glasom in komaj opazno solzo v očesu začel: »Dragi Cekinčki, dovolite mi, da vam na tem mestu, primernem za to dejanje, povem žalostno novico, da nas je, pred slabim mesecem, po dolgem in hudem boju z zahrbtno boleznijo, zapustila naša prijateljica, pohodnica Milena. Od nje smo se poslovili 28.01.2011 v Vidmu pri Ptuju, ob vznožju haloških hribov, kjer bo večno počivala v miru. Naj bo Milena danes, ves čas pohoda z nami«. Z minuto molka in mnogo solzami v očeh, smo počastili spomin na zvesto in dobro prijateljico, ki bo ostala z nami večno.

In potem, komaj je rahel vetrič posušil solze v očeh, se je pot proti vrhu Sabotina »postavila pokonci«. Potni obrazi, malo težje dihanje, slačenje vrhnjih oblačil, še krajši postanek in že smo pri kavernah, v neposredni bližini koče in muzeja pod Sabotinom. Majhen krepčilen požirek pijače, nekaj dodatne energije in že smo pred muzejem, kjer nas pričakuje Bogdan, naš gostitelj.

Ne da bi izgubljal veliko časa, nas povede v zgodovinski svet Sabotina, o katerem je povedal toliko novega, da smo besede sproti »požirali« z odprtimi usti in ušesi. Svoje neizmerno znanje o Sabotinu in njegovi zgodovini nam je podajal tudi več čas, ko nas je vodil po skrivnostnem podzemlju »bivalnih in topniških kavern«. Seveda smo si spotoma, v prekrasnem sončnem dnevu, ogledali tudi del Italije in Slovenije, od Jadrana do Triglava, ki se je ta dan kopal v sinji modrini neba.

Po ogledu kavern, ki se je, ob Bogdanovem bogatem znanju in izredno zanimivem podajanju zgodovine, zavlekel bolj kot je bilo predvideno, smo se vrnili v muzejsko restavracijo, kjer smo z velikim tekom »pospravili« vsak svojo joto z rebrci in seveda poplaknili z nekaj pijače. Po obroku še obvezno »martinčkanje« na prekrasnem soncu, in kar prekmalu se je ponovno oglasil Milanov znani: »Pridite vsi malo bližje«.  Sledil je kratek opis poti, po kateri se bomo vračali v dolino in nekaj formalnosti, potrebnih za nemoteno delovanje skupine. Določili smo, poleg Milana, ki je že tako vodja skupine, še blagajnika (naša Marjeta), tajnika (naša Vesna) ter kronista (vlogo katerega bom do nadaljnjega opravljal pod člankom podpisani Miran). 

Polni energije, ki so jo na vrhu Sabotina zbrali naši sončni kolektorji, smo se odpravili proti vrhu Sabotina ter nato nadaljevali pot po grebenu (bivši italijansko – jugoslovanski meji) do ruševin cerkve Sv. Valentina, kjer smo imeli še krajši postanek ter pripravo na strmi spust v dolino. Tudi zadnji spust, po kamniti, a na srečo suhi poti, je minil brez posebnosti in na koncu smo zadovoljni ugotovili, da je za nami še en prelep dan, preživet v naravi, v slovenskih planinah, z dobrimi prijatelji.

Dovolite, da zaključim z Milanovim:« Vidimo se 5. marca na Jurčičevi poti!«

Besedilo:Cekinček – Miran Klavora